Kam, kako, zakaj,…
Sploh ne vem kje naj začnem. Bom poskušala biti čim krajša, upam, da bo uspelo.
Imam 30 let, partner 41, skupaj živiva že od začetka, kmalu bo 5 let. Po kakem letu veze je šlo počasi le še na slabše. Razumem, da strast ne more trajati v nedogled, a vseeno, ko razmišljam se sprašujem, če je pri nama sploh kdaj bila.
Že na začetku je bilo malo spolnih odnosov, če že rutinirani, kratki, bolj praznenje kot kaj drugega. Partner ima tudi fetiš, ki ga noče deliti z mano, glede tega sva se prerekala kar nekaj časa (ne da bi ga opustil, da bi ga delila skupaj), a na koncu sem obupala, ker me je tolikokrat zavrnil in se te teme nisem več dotikala. Pač, sprejela sem dejstvo, da si ga meče na roke ob gledanju filmčkov in nisem več težila da hočem seksat. Tudi spolni odnosi so iz malo šli na še manj, seksava cca 1x na 4 mesece, kakih 30 sekund. Orale ne poznam, predigre tudi ne, poljubljava se le kot prijatelja. In dejansko ne vem, a mi to stanje paše, sem aseksualna, ali sem se le navadila, za svoje dobro da ne trpim. Ker včasih sem rada seksala, zdaj pa se mi misel na to skorajda gnusi.
Zadnje čase razmišljam, da bi šla. Ker vidim, da bom v tej vezi usahnila. Ne gre ne naprej, ne nazaj, preprosto je tam, kot bi imela cimra s katerim se super razumem, ga imam rada, ampak to je pa tudi vse. Skupaj ne počneva nič, cele dneve gledava filme, premikava se iz kavča za računalnik in nazaj, ven ne hodiva, nič. On dela, jaz sem brez službe, kar mi tudi večkrat očita. Pa se trudim, da bi dobila nekaj za delat, a žal,… in že tako imam slabo vest in se počutim nekoristno, potem pa še njegovo očitanje.
Na začetku je še bilo nekaj, sva šla na morje na kak izlet, a tudi tega ni več. Ja, tudi finančno stanje ni blesteče, a poznam pare, ki imajo manj kot midva, pa se imajo veliko bolje! Dejstvo je, da se ob njem počutim mrtvo. Zapuščeno. Ne zanima ga kaj čutim, o sebi ne govori. Je kot ena gmota brez čustev. Dejansko ga sploh ne poznam, saj se ob kakršnemkoli “soočenju” umakne. Nekaj časa sem se trudila, potem pa tudi sama obupala. In ostaja mi veliko spominov, novih pa ne delava.
In tako živim v rutinski vezi, sanjam o načrtih, ki sem jih imela, sanjam o tem kako bom šla stran, razmišljam o tem kakšna sem bila pred njim. Lažja (z njim sem se zredila za 40 kg), lepša, bolj vesela, bolj nasmejana, ustvarjalna… rada sem spoznavala ljudi, sedaj jih sovražim. Sem le senca sebe in take se ne maram. Jokam ob vsaki priliki, če vidim stare ljudi, zlorabljene živali,…
A kam naj grem? Kako? Službe nimam, dohodkov nimam. Lahko bi šla k mami, a je oddaljena. Edina možnost za službo je cca 40 km stran od tukaj, če jo izpustim iz rok, vprašanje kdaj se bo spet kaj pokazalo. Povrh vsega mu je moja mama posodila kar zajeten kup denarja in se bojim, da bi jo s tem zafrknila. Povrh vsega se mi on smili. Nima nikogar, očeta že tako ni imel, mama je umrla, je sam, ima le mene. In imam slabo vest, še posebej, ker me zadnje pol leta on živi…
Težko mi je in non stop razmišljam o tem, rada bi šla stran, ker ČUTIM da to ni zdravo, da me uničuje, da umiram po obrokih. 30 let imam. Mlada sem še in ne predstavljam si takega življenja še nadaljnih 30 let. Ne vem kaj naj naredim.
Ker na zunaj je vse tako popolno, kregava se ne, imava skoraj idealno vezo, vsaj vsi mislijo tako. Puščava si svobodo, on me ne moti, jaz ne motim njega, je super sogovornik, pozoren ko je treba, skrbi za naju, imava se rada, skratka, očitnega razloga zakaj se počutim ujeto in zakaj me duši ni. A občutek vseeno ostaja in jaz ne vem kaj naj naredim.
Vsakega mnenja bom vesela.
Spoštovani,
naj začnem z vašim občutkom, da se ob partnerju počutite mrtvi. Na mrtvilo spominja tudi zunanja slika skoraj idealnega odnosa. Ideala v naravi ni, ideal je nekaj neživega in neživljenjskega. Pišete o ujetosti, dušenju, uničenosti. Skratka, puščava kot po apokalipsi. Smrt pa, kot veste, je sicer strašljiva prispodoba, dokler se ne sprijaznimo, da je umrlo nekaj, kar ni več moglo živeti in perspektive tako ali tako ni imelo. S tega stališča lahko ugledamo smrt odnosa kot odrešujočo, osvežilno: radikalno naredi prostor za popolnoma novo rast.
S tem niti ne namigujem, da se morata raziti; oba sta prispevala k temu mrtvilu, zato bi bilo smiselno raziskati, kateri scenariji, po katerih nezavedno živita, vaju silijo v takšen odnos. Našla sta se dva, ki vama je (za zdaj še) varneje sobivati kot sostanovalca. Najbolj boleča je za vas izguba seksualnosti v odnosu, in po pravici: v letih, ko naj bi se kot žensko spolno bitje zares razcveteli, venite ob čustveno neodzivnem partnerju. Niti toliko, kolikor je za nohtom črnega, ne verjamem, da ste aseksualni; verjamem pa, da vam je bilo iz kateregakoli že razloga pomembneje ostati v tej zvezi kakor si priznati, da potrebujete polnokrvnejšega moškega ali, če sem do vas res iskrena, da si sami dovolite biti polnokrvna ženska. In ker je bila to takšna prioriteta, se vam je vklopila vrsta obrambnih mehanizmov: od tega, da ste jezo, žalost, strah in sram, da vas partner ne spusti v svoj intimni svet, uspavali s hrano (gospodarica svojega prehranjevanja ste izključno vi), do občutkov krivde, ker vas zadnje pol leta on živi (ko boste sprejeli službo, lahko tudi to »krivdo« zbrišete), smiljenja, ker je človek brez staršev (toda vi niste njegova mama, ki je nenadomestljiva – veliko več boste storili zanj, če se boste do njega vedli kot partnerka), do tega, da se vam misel na seks gnusi. Tako ste svojo seksualnost pometli pod preprogo, z njo tudi svojo vitalnost; ker pa po naravnem zakonu ne moremo ničesar potlačiti, ne da bi v sprevrženi obliki pokukalo na dan nekje drugje, se je začela v vaše življenje plaziti depresivnost, z njo pa brezvoljnost, sprijaznjenje in obup.
Glede na to, kar ste napisali v zadnjem odstavku, pa je kar nekaj stvari, zaradi katerih sta si naklonjena, zato vam je misel na to, da bi odšli, še težja. Res, zakaj si ne bi dali vsaj te priložnosti, da mu predlagate skupno srečanje s terapevtom? Če se bosta začela iskreno pogovarjati o stvareh, o katerih se sploh še nikoli nista – zakaj sta oba sprijaznjena s takim načinom bega pred neprijetnimi občutki v odnosu, je v veliki meri tudi stvar vajinih nepredelanih reči iz primarnih družin – utegneta biti pozitivno presenečena. Če pa ne bo hotel prevzeti svoje polovice odgovornosti za oživljanje odnosa (če je bil, kot ste skeptični sami, ta odnos sploh kdaj zares živ v smislu globoke čustvene intimnosti), vam ostane široko polje možnosti, da se »pogovorite s seboj« in prevzamete odgovornost zase. Verjamem, da vam bo v vsakem primeru uspelo, kajti že da ste si priznali, kako siti ste sedanjega stanja, je pomemben prvi korak.
Vso srečo,