Moj mož je alkoholik.
Jasno mi je bilo, da je že lep čas nekaj hudo narobe, da si nisva več blizu. Družina mu je postajala vse bolj odveč, čeprav si jo je želel, jaz pa tudi, ker nisem počela drugega kot bentila nad njegovo nezainteresiranostjo.
Tako je nekakšna tri leta z vzponi in padci. Jaz sem se čustveno distancirala, edino tako je manj bolelo. Končno je priznal, da ima težave z alkoholom in se je odločil, da bo nehal.
Jaz pa sploh ne vem kako se ob tem počutim, ni mi vseeno zanj, rada ga imam, skupaj sva 7 let, del tega je bil resnično lep. Ga pa ne čutim več, ta trenutek sem v takem šoku, da sploh ničesar ne čutim, razen globoke žalosti.
Sedaj se je odločil, da bo s pitjem popolnoma prenehal, teče 3. dan poln odtegnitvenih sindromov za katere si mislim, da si je itak sam kriv in si jih zasluži. Pa nisem privoščljiva oseba, na nek način se celo krivo počutim, saj sem bila zraven, del časa, le kako nisem opazila.
Zapustila ga ne bom, čeprav v resnici ta trenutek nočem bit z njim, še gledam ga težko. Nekaj mi le pomenijo poročne obljube, sva pa na trhlih tleh kar se odnosa tiče, jaz sem si ga predstavljala in želela drugače.
Te dni itak nisem sposobna razmišljati ali normalno funkcionirati, zgolj delujem. Rečt ne upam nič kar bi ga potrlo tako se mu tudi zaupat ne morem, da ne bi še poslabšala situacije.
Sovražim dejstvo, da mi je spodnesel tla pod nogami, da je uničil najine skupne načrte in predvsem, da mu ne morem več zaupati.

Pozdravljeni, Zahra!

Verjamem, da doživljate težke dneve, polne osamljenosti, razočaranja, bolečine, jeze in še cele palete občutij. Vsa se mešajo, od šoka in žalosti do popolne neprizadetosti in privoščljivosti. Vse to so popolnoma normalna občutja in si jih smete dovoliti. Mož je priznal, da ima težave z alkoholom in se ga skuša odvaditi sam, če sem vas prav razumela. Pot, na katero se je podal, ni enostavna, moral bo vztrajati z železno voljo, da ga boleča občutja, pred katerimi je skušal pobegniti v omamljenost in jih omrtvičiti, ne bodo ponovno potegnila v znan, začarani krog. Res je pitje oz. abstiniranje njegova odgovornost in res si lahko pomaga z vztrajanjem edino sam, mora pa imeti zelo močan motiv. Potreboval bo tudi veliko vzpodbude, pohval in verjetja vanj, da mu bo uspelo. Ne vem kako težko mu boste vi v tem stali ob strani, saj vi doživljate verjetno največ jeze in zamer in bolečih razočaranj, saj ste si sigurno predstavljali v vajinem odnosu in v družini vse kaj drugega. Ne vemo tudi, če bo mož to pot zmogel sam, če mu ne bo šlo, je najbolj pomembno, da si čim prej poišče strokovno pomoč v institucijah za odvajanje odvisnosti. Po končanem zdravljenju, torej, ko je sposoben abstinirati (morda lahko tudi sam pride do te stopnje), pa je najbolj pomembno, da si poišče strokovno terapevtsko pomoč oz. si jo poiščeta oba skupaj. Ko bo mož rešen pekla zasvojenosti z alkoholom je namreč šele na pol poti, saj bo prišel šele na tisto točko, na kateri je bil preden je začel uživati alkohol (torej bo iz globokega minusa prišel šele na ničlo). Lahko se za obisk najbližjega zakonskega in družinskega terapevta odločite že zdaj, lahko tudi vi sami, če želite, saj verjamem, da se da veliko lažje iti čez vse to skupaj s terapevtom (seznam centrov lahko najdete na spletni strani Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije http://www.ZDT.SI).

Pogumno je, da je mož priznal svojo zasvojenost in se odločil za prenehanje in da sta se oba uspela nekako soočiti s to stisko. To je že prvi korak na poti iz zasvojenosti, saj dokler je tu prikrivanje, izmikanje, skrivanje, manipuliranje in kar je še podobnega v zvezi z uživanjem neke substance, rešitve še ni. Soočenje s problemom alkohola, ki ga presega, je torej začetek. In odločenost, da partner/ka tega ni več za nobeno ceno pripravljena prenašati. Ob zasvojenosti namreč vedno govorimo tudi o sozasvojenosti. Če je npr. zasvojen mož, govorimo lahko o sozasvojenosti žene, ki sama sicer ni kemično-hormonsko odvisna oz. zasvojena, sodeluje pa v tem »plesu« s tem, da na nek način omogoča /tolerira/dopušča/ dovoljuje takšno ravnanje moža. Bi pa rada poudarila, da nikakor ni kriva in ni odgovorna za njegovo pitje alkohola. Odgovoren je vedno alkoholik sam, saj mu nihče ne toči pijače v usta. Se je pa ob tem pomembno soočiti s tem kako to, da žena morda niti ni opazila, da z odmikanjem in oddaljevanjem drug od drugega (zakaj to dovolim??) mož počasi, vendar vztrajno drsi v brezno alkoholizma. Še enkrat poudarjam, da žena ni kriva. Pomembno je razmejiti odgovornost in postaviti jasne meje. To bo moral storiti mož sam pri sebi, na drugi strani pa tudi žena, ki lahko pride v stik s svojim dostojanstvom in uvidi česa ne bo več dovolila. Jasne meje na strani žene so lahko zelo pomemben motiv za moža, da ona misli resno in mora on resnično nekaj korenito spremeniti, če je ne želi izgubiti.

Zdelo se mi je pomembno nekoliko razložiti dogajanje v primeru zlorabe alkohola oz. podobne dinamike vsake zasvojenosti, čeprav bi se dalo še veliko povedati in čeprav je prav vsaka »zgodba« drugačna . Vi zdaj doživljate, da so se vam zamajala tla pod nogami, jezni ste, da je uničil vaše in vajine skupne načrte in mu predvsem zamerite, da mu ne morete več zaupati. Upravičeno čutite, da mu zdaj res ne morete zaupati, saj je vaše zaupanje zlorabil in on si bo moral vaše morebitno ponovno zaupanje pridobiti nazaj in sebi in vam z dejanji dokazovati, da je vreden vašega zaupanja. Vendar pa mora najprej začeti zaupati sam sebi – si zaupati, da zmore nadzorovati in kontrolirati svoje impulze glede popitega alkohola, morebitne agresije ipd. To pa je proces, ki ni enostaven, niti hiter, vendar se z odločitvijo in pripravljenostjo za spreminjanje zanesljivo da priti do cilja. Verjamem, da boste ugotovili tudi kje ste ob tem vi.

Vse dobro vam želim.