Iz (ra)zveze v novo (za)vezo
Pozdravljeni!
Po dolgem času se oglašam, saj ponovno potrebujem neko orientacijo oz. smer razmišljanja. Iz foruma sem se malce umaknila, ker sem občutila nesamostojnost in pri sebi prilagajanje, ki me je motilo, da ne razmišljam s svojo glavo, ampak “saj so oni tko rekli”. To sem prerasla, se okrepila, sedaj pa je v mojem življenju nastopila nova situacija.
Po razvezi sem spoznala nekoga, s katerim sva se pričela videvati, dobivati, je privlačnost oz. možnost, da se razvije kaj več. Tu pa nastopi problem oz. pri meni dvojnost: namreč razveza je nepovratna, kar sem sprejela malce pred začetkom “novega”, vendar je moja pripravljenost na novo zvezo na minimumu oz. temelji na tem, da ne bom sama. Želim si prijateljstva in družbe, dovolj mi je osamljenosti. Na tej točki se počutim, kot da okoli prinašam novega “partnerja”, ker pač drugega ne dobim – pri tem pa kot drugega mislim bivšega moža. V začetku sem čutila, kot da zvezo nadaljujem tam ker se je z “možem” prenehala: na dogovorih, sprejemanju razlik, tolerantnosti in pri občutjih, ki zvezo krepijo – biti skupaj in biti narazen, tako v zvezi, kot vsak zase zadovoljen. To slednje je pri vezi z možem izumrlo. Vprašala sem se, zakaj “tega” nisem zmogla ob može, zakaj sem pri njemu reagirala posesivno, da sem na koncu videla samo kritično, da nisem znala pohvaliti, skratka, da nisem videla “kaj imam”. Od točke, ko sva se razšla, me je najbolj bolelo, da je zaprl vrata do njega, da svojega sveta ni delil z menoj, da kot je rekel, je “pri drugih dobil potrditev”.
V novem razmerju se mi pojavlja sram. Ko sva sama, mi je v redu, ko pa bi bila priložnost biti v družbi, se mi pojavi sram. Namreč, kot čutim in slutim se je tudi njegova ločitev zgodila zaradi nasilja (z njegove strani), pa je z voljo in prepričevanjem, da ne bo “več” nasilen, to fazo nekako prebrodil. Ob pogovorih se je pokazalo, da so moje domneve pravilne, kar mi do določene mere prižiga rdečo luč za nadaljevanje začetega razmerja. Sram pa se mi pojavlja zaradi tega, kot “kaj pa je prebrala, kaj vidi na njemu, prej ji je “on” (s tem mislim moža) vse naredil, hoteli so ji pomagati, “ona” (jaz) pa z ničemer ni bila zadovoljna. Ta novi pa jo komandira, pa zase si vzame čas, je tak in tak…” Sram me je, ker sem moža resnično komandirala, se želela z njim “vse” pogovoriti, tu v novem razmerju pa enostavno samo sprejemam različnost brez zahtev in pričakovnj. V novem razmerju tudi vidim veliko različnosti, ki zaradi (ne)skupnega življenja niso moteče, moteče pa niso tudi zaradi tega, ker nimava ne skupne zgodovine, ne otrok, ne denarja, ne spominov.
Čutim, da bo del mene vedno ostal živ do “moža”, kar sem v novi zvezi tudi izrazila in k sreči naletela na razumevanje, saj priznati to živost zame pomeni, da mi zadeva ne brbota podzavestno in skače ven ob različnih priložnostih pri novem razmerju, pač pa je ta živost tista, ki se jo sicer zavedam, vendar ji z zavestno kontrolo ne dam priložnosti, da v novem razmerju nagaja.
Naj povem, da je od neskupnega življenja že preteklo dve leti, gre v dobro tretje leto, v tem času sem bila v simbiozi s spomini in preteklostjo, šele (na srečo) ob tem novem razmerju sem doživela občutek, da sta ta dva moška ločeni osebnosti in da je novo razmerje tisto, v katerega želim dati in prispevati sebe, svojo živost, hotenja, tudi vztrajati na tem, da dam v odnos pričakovanje po spoštljivem obnašanju, spoštovanju moje volje, da to čisto mirno lahko pričakujem (edino to so moja pričakovanja) in s tem krojim nov odnos.
Za pojav sramu pa morda še nekaj: v nekaterih potezah sem pri “novem2 opazila poteze nadzora in kontrole, ki jih iz prejšnje veze ne poznam, tu p me presenečajo, mi zbujajo nelagodje, hkrati pa to vzamem kot priložnost, da takoj postavim mejo, da sem svobodna in da sama odločam o sebi.
Ko si predstavljam razmerje v naprej pa me preveva misel: trudim se, da bi nama uspelo, ne pa zato, da bi uspelo za vsako ceno oz. celo, da bi se toliko prilagajala, da bi se razmerje obdržalo za vsako ceno.
Vesela bom odziva.
Lepo pozdravljam
Slapovi
Spoštovani,
najprej bi se ustavila pri občutku sramu, ki vas navdaja, kadar naj bi šla z novim partnerjem v družbo. Zanimivo, da v svojih mislih pripisujete posmehljive in kritične pripombe tretjim osebam, v resnici pa so morda kar vaše sodbe o sami sebi. Koliko vas je pred sabo sram, da si niste »znali izbrati boljšega moškega«?
Govorite namreč o njegovi kontroli in nasilju, obenem pa pravite, da v novem razmerju enostavno samo sprejemate različnost brez zahtev in pričakovanj. Koliko vas to moti? Koliko je realno, da ste bili v prejšnjem odnosu kritični in posesivni, v tem pa boste samo sprejemali različnost?
Kljub zgoraj navedenemu »brez zahtev in pričakovanj« kasneje navedete tudi željo, da bo spoštoval vašo voljo. Za vašim teoretičnim razmišljanjem je čutiti precej negotovosti in strahu, ki sta normalna. Toda ker ste odrasla ženska, si lahko dovolite tudi toliko nepopolnosti, da ste z nekom pač samo zaradi strahu pred osamljenostjo. Pomembna je zvestoba sebi, da si to priznate. Imate izkušnje in čas, nikamor se vam ne mudi, in za kompas svoja čutenja.
Tiste rdeče luči pa jaz ne bi ignorirala.
Gospa Jana!
Najlepše se vam zahvljujem za odgovor. Vse, kar ste napisali, drži, pa sem dala nekam na “varno razdaljo”. Tu bi omenila “rdečo luč” ter kontrolo. Zakon se je končal, ker se je v njem dogajalo (tudi) nasilje, ni bilo več dialoga, posledično je bila moja posesivnost, kriticizem, ko do “moža” nisem več zmogla normalno odreagirati. Pri tem se zavedam, da sta posesivnost in kriticizem moja odgovornost. V tem, kar se mi dogaja sedaj, pa prepoznavam drugačno podlago (kontrolo in nadzor), ki ju nisem vajena, jo pa prepoznavam in kolikor je v moji moči “vračam” partnerju, sebi pa postavljam zelo jasne meje. Tu se obrestuje terapevtsko delo, ker sem delala na sebi, prepoznavala svoje demone, svoje reakcije in se naučila drugače pristopiti do drugih in odreagirati. Ker prepoznavam nasilje tudi v najbolj subtilnih zadevah in se jih zavedam, upam, da ne bom delovala superiorno, da se meni ponovno nasilje ne more zgoditi. Tu čutim tudi mojo ne/realnost, strah in negotovost, ki ju omenjate.
Ko omenjate sodbe, v zvezi s sramom, ki naj bi bile namenjene meni, sem se zamislila, da ste mi postavili ogledalo, in da so te kritične in posmehljive pripombe tudi moje obnašanje do drugih. Torej kako dozoreti, da kritičnost in posmehljivost ne bosta krojili mojega obnašanja?
Kar nekaj se mi je odprlo, za kar se vam zahvaljujem
Lep pozdrav
Slapovi
Par besed bi zapisala glede vstopanja v odnos z osebo, ki ima za seboj nasilno preteklost.
Če pride v odnos s tako osebo zdrava oseba, potem je možno, da se nasilje več ne pojavi. Zdrava oseba lahko postavi meje, vendar to ne gre kar tako, kar nekaj energije bo vložila v to.
Če pa pride v odnos z nekoč nasilno osebo čustveno ranjena oseba, ki je nasilje nad seboj že doživljala, potem pa tu skorja ne verjamem, da je možno, da se nasilje ne ponovi – ker sta oba preveč vajena svojih vlog in kar padeta vanje. Terapija ni dovolj močna, človek se v svoji globini težko tako spremeni, da bil bil sposoben normalnega odnsa s človekom nagnjenem k nasilnosti.
Slapovi, na tvojem mestu bi resno vzela ta sram in občutke, da je on enkrat že bil nasilen v odnosih. Nekako vidim to zvezo, da bo trajala krajši čas in da ti bo pomagala prerezati nitke, ki te še vežejo na bivšega moža. Bodi pozorna na nadzor in kontrolo – lahko ti začneta škodit – se avtomatsko začneš prilagajati zahtevam partnerja, samo da si v dobrem odnosu z njim.