mož me je pustil
danes popoldne, okoli 13. ure. povedal v obraz, da gre k drugi živet…. po koncu kosila…. stara je 25 let, on 42. imava 2 otroka…..prosila sem ga….. samo drl se je name NE NE NE …. v torek imam 37 rojstni dan ….. skočila bi pod vlak…..kar naenkrat… prejšnji teden sem rezervirala poletje, večraj bili na izletu
Težko je, ampak ne ga klicat, ker ta moment se itak ne morta nič zmenit. Pusti ga na miru, ker ne boš na silo nič dosegla. Naj bo mama nekaj dni pri tebi, če ti bo lažje. Saj ga bo itak minilo, ko bo stopil na realna tla, potem je pa stvar na tebi, kaj boš. Ne se pa poniževat. Ko te pa on kliče, se pa ti ne oglasi.
Je bila ena tema, kjer so fantje konkretnih let dejali za nazaj: če bi vedel, da bo isto in kasneje še zelo slabše, ne bi nikoli šel v to. Prva je bila najboljša. Daj času čas in uresniči svoje sanje, mogoče služba v tujini ali kaj podobnega. Bo pač moral za otroke poskrbeti, ker so tudi njegovi. In ta nova. Ob cviljenju, zahtevah, tempu in kuhanju te romantika hitro mine.
Tudi od mene objem!
http://www.youtube.com/watch?v=92cwKCU8Z5c (ti si zmagovalka!)
Saj veš kako pravijo: ljubezen slepa
Če mu je verjela in zaupala ni bilo razloga za dvom, a ne.
Prizadeti pa želim vse dobro, pa glavo pokonci. Upam, da ima kakšno prijateljico za pogovorit, poleg mame.
Vzemi dopust, bolniško če ne gre drugače. Takšne situacije smo pri nas v službi že imeli in verjemi, da je bolje, če si doma. Da si misli urediš in premisliš kako naprej.
Tudi jaz sočustvujem s tabo, tudi mene je isto doletelo pred sedmimi leti, ostala sem z otrokom sama. Imel je ljubico, to pa sem izvedela zadnja. Z ljubico je bil leto dni pa ga je pustila. Želela sem mu vse najslabše…. Spreletavalo me je vse živo: ljubosumje, jeza, maščevanje… Prebolevala sem dolgo pa tudi nikoli ne bom pozabila, ker sem vedno mislila, da sem sama kriva, da se mi je to zgodilo. Ob strani mi je stal oče, obiskala psihiatra, jemala osem mesecev pomirjevala in na nek način prišla k sebi. Še vedno imam moreče sanje, težko se je s tem sprijazniti. Ostala sem sama in tudi hočem ostati sama, ker se bojim ponovnega razočaranja. Če ti je hudo, vzemi bolniško ali pa tudi ne, saj če boš sama in premlevala ti bo še huje. Pomagaj si nekako sama, če si sama ne moreš pomagati poišči pomoč, ne naredi neumnosti, ker te ni vreden. Njemu je v redu, ker ima ljubico ampak verjemi slej ko prej jo bo izgubil in te prosil odpuščanja. Ne odpusti mu, vrni mu milo za drago. Drži se, bom v mislih s teboj.
AUC… mislim, da je ze dolgo kazal znake, ker pa si prevec zaupljiva, kot vecina zensk, tega nisi opazla. Upam, da se postavis cimprej na svoje noge, ga prebolis (ceprav takega bedaka sploh ni potrebno prebolevat). Upam pa, da ga ne vzames nazaj, ko se ga bo 25 letnica navelicala… ker potem ti bo to skos delal.
Si mogoce ze slutila,da bo tako, ali kar iznenada? Do tega ne pride naenkrat, je bilo storjeno v afektu?[/quote]
to sem se tudi sama vprašala. sama menim, da ob lepem ne pridejo kar tako stvari na plan, na bum. živet kam drugam tudi ne greš kar na horuk in je vedno razlog vmes.
če se je dec odločil življenje posvetiti drugi in pustiti za seboj preteklo in sedanje življenje, bi bilo vsaj malček prav, da bi to povedal že prej, s kakšnim pogovorom. odtujenost odnosov, kot nekaj samoumevnega, kot greš na wc in pod tuš ali spiješ kavo in ješ, pa ni nič novega, zakaj ljudje niso pozorni.
postavljena je pred dejstvo v šoku. premisli naj zaradi otrok, ker če še ona kam gre, kaj bo z otroci? zato me moti tudi debatiranje okrog družinskega zakonika, ker otrok nič ne vprašajo, jih ne vzemajo v razprtije, dokler niso prepuščeni samim sebi in trpijo zaradi odnosov odraslih stvari.
avtorica, poskrbi zato, da bo nakazoval denar za otroke, da bo imel stike. če se noče sedaj pogovarjati s teboj, ne vem, na lepem ga tudi ni zmotilo kar tako, da se obnaša kot se. zato, kot so ti že rekli, ne daj mu povoda, da se bo dodatno jezil. če že ni toliko dec, da bi ti povedal razlog odhoda, mu ne daj dodatnega razloga, da bodo zaradi tega trpeli še otroci in ne boš dobila nič od njega.
včasih gledam Investigation discovery in ne moreš verjeti, kaj vse se dogaja. nekateri po tako lepem in idiličnem življenju prikažejo lastno smrt, da zaživijo nekje drugje.
o tem, kdo je kriv ne bom razpredala, ampak sigurno situacija ni od danes na jutri na horuk, ki se je zgodila. sem se spomnila ene tu, ki je tudi pisala o tem, kako se ji nič v zvezi z njenim partnerjem ne more zgoditi, ker bi ona že tako urihtala. in je samo potrditev tega, da se vse da, če se nekaj želi. za nekoga pozitivno, drugega negativno.
ko boš pretulila, začni postopati uradno, čeprav ti bo ostal tisti zakaj. za seboj imaš otroke in poskrbi tudi za to, da ne bo tistega, da nima za kruh in ne boš dobila iz njegovega naslova nič za otroke.
dddr pač pove, realno in če bi mogoče kdaj kaj prej kdo vprašal, bi dobil kakšen nasvet. ne šele na koncu, ko je cela tragedija, nobene zgodbe, da bi lahko videli, zakaj pravzaprav je šlo. zato tudi sama menim, da se stvari niso zgodile od danes do jutri in je vrelo. in če nimaš druge možnosti včasih vlečeš, dokler se da. in ko jo dobiš, greš. iz dežja pod kap pa tudi ne hodijo ljudje, če res ni nujno.
mami povej, naj ti pomaga prebroditi tudi skozi otroke. da prideš k sebi. pošlihtaš pri sebi.