Je ljubezen minljiva?
Pozdravljeni,
Na spletu sem prebral veliko mnenj in debat o mojem (najinem) problemu. Največ uporabnih dobrih mnenj sem našel tukaj. Glede na dobra mnenja sem se tudi odločil, da Vam napišem par besed.
Star sem 28 let, punca pa 21. Par sva že več kot 5 let. Na začetku sva bila zelo zaljubljena. Skupaj sva pohajala, se zabavala in uživala v zvezi. Komaj sva čakala, da se vidiva ali slišiva. Po treh letih je punca začela jamrati, da ji najina zveza ne pomeni več vsega, da ni prepričana, če bi še bila z mano. Pravi da nima nobenega drugega izbranega in si niti ne želi nobenega. Da me niti nikoli ni prevarala. Pravi, da do mene ne čuti več ljubezni. Moja bližina ji nič več ne pomeni. To traja že približno dve leti. Vmes je imela par krajših obdobij, ko se je obrnilo na bolje in sem začutil, da si spet želi najine zveze. To mi je tudi priznala. A ta obdobja spet izginejo. Vse ji je spet oveč. O tem se tudi pogovarjava. Jaz sem mnenja, da ni preklopila med statusom začetne zaljubljenosti in trajne zveze. Mislim, da je potrebno po nekaj letih gledati na ljubezen drugače. Skozi oči velikih človeških vrednot kot so poštenost, zvestoba, zaupanje in pripravljenost za pogovor. Mislim tudi da preveč razmišlja o slabih stvareh, saj vedno v razmišljanju glede prihodnosti najprej pomisli na slabe stvari. To pa človeku ne daje potrebnega optimizma. Karakterno je popolna, delavna, odrasla punca. Mogoče le ni povsem prepričana kaj si v prihodnosti želi.
Jaz si najine zveze zelo želim, saj mi je z njo kljub težavam lepo. Pomeni mi bisvo mojega življenja. Poleti si nameravava začeti urejati stanovanje, oba živiva na kmetiji in imava enak stil življenja, podobna razmišljanja in enake skupne navade (hobije, športe). Prav zaradi veliko skupnih interesov in drugih točk, mislim, da sva za skupaj. Potrebno je le nekaj urediti v najinem odnosu, da bo tudi ona spet začutila ljubezen do mene.
Prav zaradi najinega problema sem se odločil, da Vam opišem najin problem. Zanima me, ali je sploh možno tak enostranski odnos spraviti na obojestranskega. Nekako ga obuditi in ga z njene strani pojiskati. Kot sem nekje prebral, da so za ljubezen potrebni možgani, ki si morajo ljubezen zamisliti / začrtati (predstavljati si idealnega partnerja), srce pa pove ali partner izpolnjuje pričakovanja možganov. Prosim Vas za kakršenkoli nasvet, kako naj punci še pomagam, ji dokažem, da je zaljubljenost minila in je ljubezen potrebno drugače videti.
Punca sicer ni prepričana, da lahko nekdo nauči ljubiti. Meni, da če ne čuti ljubezni, je nikoli več ne bo.
V primeru morebitnega odgovora se Vam najlepše zahvaljujem in Vas lepo pozdravljam.
Obupani
Spoštovani,
iz vašega pisanja je čutiti globoko žalost in strah pred osamljenostjo. Iz vsega opisa vajine skladnosti je jasno, kako zelo bi se lahko ujemala, koliko bi lahko skupaj ustvarila, kako bi se lahko razumela in podpirala. ČE.
Če ne bi manjkalo tisto ključno, čemur vi pravite »Potrebno je le nekaj urediti v najinem odnosu, da bo tudi ona spet začutila ljubezen do mene«. V življenju pridejo trenutki, ko smo ob kakem problemu tako nemočni, da si kot majhni otroci zaželimo, da bi šli spat, in ko bi se zbudili, bi problem izginil, kakor da ga je ponoči z dotikom čarobne paličice odčarala dobra vila. To »urediti« bi v vašem primeru pomenilo, da bi vaše dekle začutilo do vas ljubezen, na podlagi katere bi se želelo zavezati vajinemu odnosu za vse življenje. Urediti je v življenju mogoče marsikaj – celo odnos – toda pod pogojem, da sta OBA ZA TO.
Ko sta začela hoditi, ste bili vi v letih, ko bi si pravzaprav že lahko začeli ustvarjati družino, ona pa je imela šestnajst let, če sploh – naj je bila še tako inteligentna in zrela za svoja leta, je bila čustveno le še precej otrok, in od 16. do 21. leta človek doživi večje razvojne spremembe kakor od 23. do 28. Če se je torej ohladila do vas, niste krivi vi, ker bi bili neprimeren ali slab partner, in tudi z njo ni nič narobe. Nič ni narobe s tem, da še ni povsem prepričana, kaj si v prihodnosti želi. To je njena razvojna pot in vi je ne morete ukriviti, da bi šla v vašo smer. Bojim pa se, da prav to poskušate. Bojim se, da ona ostaja z vami delno tudi zato, ker jo ves čas prepričujete, da je vse v redu, potreben je samo en majčken klik, preklop … tu pa je že začutiti tudi jezo. Je jezna ona – ali ste jezni vi? Kako nevarno bi se bilo spustiti v odkrit pogovor in sebi ter drug drugemu priznati, kako se počutita v resnici – ujeta v sliko, ki se vse bolj oddaljuje, v ideal, ki se zdi vse bolj nedosegljiv?
Strinjam se z vami, zaljubljenost je minila in ljubezen je nekaj drugega. Toda to morata videti oba partnerja. Sprašujete, kako naj ji pomagate. Njej in sebi boste morda še najbolj pomagali s tem, da jo boste spustili. Dve leti, odkar vam zatrjuje, da se je ohladila, bi morali zadoščati, da njene besede vzamete resno. Spustiti ne pomeni nujno pustiti – pomeni, da ji daste dovolj prostora, da se odloči po svoji volji, in ne tako, da bo ugodila vam. V nasprotnem primeru bo vajino urejanje skupnega stanovanja samo malo odložilo poslabšanje odnosa.
Obenem pa vam privoščim, da daste tudi sebi prostor za dihanje. Verjamem, da je vaše dekle za vas popolno, vendar boste ob človeku, ki vam ne vrača ljubezni, samo globoko nesrečni. Odgovore poiščite v sebi, ne v njeni »nezmožnosti ljubiti«. Sicer pa jo lahko povabite na partnersko terapijo, kjer se bodo vajini resnični problemi hitro pokazali in situacija razjasnila. Glede na vaše vrednote, ki ste jih napisali, vam želim, da jim sledite in jih poiščete pri osebi, ki jih bo z vami lahko svobodno delila.
Mislim, da je tvoja punca več kot fer in da, ti je povedala iskreno, kaj pričakuje, hoče. Ljubezen, je po moje minljivo čustvo.Ne obremenjuj se preveč z vajino prihodnostjo, saj sta še oba precej mlada.Izsiljena ali priučena ljubezen vodi v trpljenje in pogubo. Skupne interese in hobije bosta lahko imela tudi z novima partnerjoma.Izkoristi vajino prijateljstvo predvsem, napake, ki so bile v njem, da boš bolj pripravljen na nove izzive. Ne bodi jezan na njo, zgodilo se je pač. Veliko lepega ti želim.
koliko je bila punca stara ko sta se spoznala 15 ali 16 let? Ima pač pravico, da ti zanjo pač nisi tisti, s katerim želi biti. Punca mi sicer deluje dosti bolj zrelo kot ti, saj pravilno ugotavlja, da ne ve kaj bi rada in rabi svobodo, da to ugotovi.
Ti si pa malo control freaka in bi rad izsilil ljubezen.
Zdi se mi, da so odgovori precej nevzpodbudni. sama se prepoznam v vlogi punce, ki ni ravno prepricana v zvezo. ampak verjamem, da se lahko “naucim” ljubiti. zaljubljenost je minila, zdaj je treba na odnos gledati drugace. fanta spostujem, mu zaupam, ga imam rada in te vrednote so zdaj bistvene. ljubezen pa ne mine, ker to ni custvo ampak odnos v nenehnem razvoju (tako navzgor kakor navzdol). problem je le, da je bila punca res se mlada, ko sta zacela. potrebuje izziveti najtniska leta, pa ne v smislu zuranja in spogledovanja s fanti, pac pa v smislu lahkotnist, neobremenjenosti, svobode. ce ji das nekoliko vec prostora, lahko to dozivi tudi ob tebi. seveda ce si tega zeli in ce bos sam znal ohranjati neobremenjeno razdaljo. potem se bo pokazalo, cesa si ona resnicno zeli in ce to nisi ti, je za oba bolje, da gresta vsak svojo pot. ampak zdi se mi, da so moznosti za vaju se odprte.
Srecno!