Pozdravljeni.
Odločila sem se, da se obrnem na vas, saj verjamem, da mi boste znali pomagati.
Poročena sem 2 leti in moj mož prihaja iz tretje države. Skupaj sva 7 let.
Vse se je začelo, ko je on bil na izmenjavi študentov v Ljubljani, nato sem ga jaz obiskovala v njegovi državi in končno je sledila poroka. Živiva v Slo, kjer imam najemniško stanovanje. Dokler se ni zaposlil, sem jaz plačevala vse. Tudi njegovo dopolnilno zdr. zavarovanje. On sedaj dela tukaj.
Do sedaj vse lepo in prav, začela pa sem opažat določene zadeve, ki me tako zelo motijo, da razmišljam o ločitvi.
On nima izpita za avto, niti ne razmišlja, da bi ga kdaj naredil in če greva kam, vedno jaz vozim. Saj to me ni motilo, dokler nisem imela ginekološke operacije in on je želel z mano. Čakal me je dokler ni bila končana in po operaciji sem seveda jaz vozila domov. Kljub temu, da sem bila zelo slaba. Samo zahvalim se lahko, da se ni kaj zgodilo.
Drugi problem je denar. Namreč on je zelo “škrt” in za vsako stvar se morava skregati, da kaj da. Stanovanje sem jaz opremila, on je lepo prišel v postlano gnezdece, brez, da bi karkoli pripeval. Daje mi za najemnino in to je vse. Najemnino imava res majhno (100 €), saj je stanovanje od neke žlahte. Ne zaveda pa se, da to še zdaleč ni dovolj, saj so še drugi stroški-kurjava,elektrika,internet,hrana,…Tega on ne vidi. Za vse te stroške pa jaz plačujem 400 ali več evrov. Z njim se o tem ne da pogovarjat, saj je njegov odgovor, da je moj problem, če toliko zapravim. Za vsako stvar mu je škoda denarja. Tudi, ko gre na bankomat dvigne vedno le po 10 €.
Vsak mesec je pošiljav svoji mami po 200 €, dokler se nisva skregala, saj mi ni bilo prav, da tukaj se vsemu odrekava, zato, da gre denar njegovi mami. Pa njegova mama sploh ne živi slabo.Ima svojo službo, tako, da ima redne prilive. Niti ni on edinec, saj ima še 5 bratov in sester.
Poleg vsega tega pa je zelo len in občutljiv. Ko sva bila na obisku v bolnici, smo morali njega poslušati, da kako mu je slabo, da se mu vrti zaradi vonja v bolnici. Nismo bili tam na obisku, ampak sem se morala z njim ukvarjati, da sva šla na zrak, ker mu je bilo tako zelo slabo. V bolnišnici pa je bil moj brat(star 12 let), ki je imel težko poškodbo. On me je ves čas spraševal, kdaj gremo domov, saj se tekma na tv začne ob 19-ih.
Poleg tega doma nič ne naredi. Ne zna menjati žarnice, ne zna priviti “šravfa” na pokvarjena vrata, ne zna zabiti žeblja v steno,ne zna očistiti odtoka, ko se zamaši,..Nič ne zna. Za vsko stvar kličem prijatelje, da mi pridejo kaj popravit.
Ko pride iz službe samo pogleda kaj je za kosilo, se sleče in stvari pusti kamor padejo in se uleže v posteljo. Tako je dan za dnem, isto vsak dan. Ko mu rečem, če misli samo ležat, mi reče, da nima kaj drugega za počet. Za sabo nikoli ne pospravi, nogavice ležijo po vsem stanovanju, preobleče se, vendar stvari nikoli ne pospravi kjer jih je dobil.
Posodo pomije enkrat na mesc, še za to se morava skregati. On pravi, da je kuhanje in pospravljanje žensko delo. Večkrat sem mu že nazaj zabrusila, da bom od sedaj res delala samo ženska dela, vse ostalo pa bo on. In ker ne zna nič delati, je vse na meni.
Rad bi napisala še kaj dobrega o njem, ampak ob vsej jezi, ki jo čutim, ne najdem nekaj dobrega v njem.
Nisem napisala tega zato, da bi mi sodili, rada bi le kakšen dober nasvet, kako naj situacojo spremenim. Ne bi ga rada zgubila, saj je ga imam rada.
Hvala, ker ste si vzeli čas in prebrali moje pismo.

Upam, da bodo tole prebrala mlada dekleta, ki hodijo na počitnice naokoli po sredozemlju in spoznavajo srčkane fante, da krepko razmislijo, preden se poročijo s tujcem, zlasti muslimanom. Ker so tam moški navajeni na zelo drugačno delitev dela kot pri nas.

Za medvedkico pa: zdaj si v vodi in je treba plavati. Glede stalnih stroškov malo premisli, kaj bo možu najbolj manjkalo in potem mu predlagaj, da vsak pol plačata. Če ne bo hotel, pozabi plačat in naj ti podjetje zadevo odklopi npr internet, telefon, tv naročnino.

Ali pa najprej naredi pregled stalnih stroškov in mu ga predstavi ter povej, da pričakuješ polovico od njega.

Glede ostalega pa- malo se uči od njega. Naj ti bo včasih malo slabo, pa nič ne skuhaj za kosilo in samo o tem govori, kam boš šla zvečer s kolegicami. Tudi po tleh ležečega perila ne peri, ampak oznani, da pereš samo tisto iz koša. Skratka, delaj na tem, da se delo pravičneje deli in si daj leto ali dve časa, da bo sprememba očitna. Če ti je ne uspe doseči, potem sta dve možnosti – ali se sprijazniš ali greš narazen. Pa pazi, da ne zanosiš prej.
V bolnico pa se pelji s taksijem in se naredi neumno, da ga bo moral mož plačat.

Hja, seveda te ne more razumet, zakaj nisi zadovoljna, njemu je ja dobro pri tebi, vse mu podelaš, pa še večino stroškov plačaš.

Spoštovani,

res je, da kulturne razlike med partnerjema niso nekaj, kar bi bilo mogoče kar tako zanemariti. V resnici se noben par ne prepira zato, ker imata različne poglede na abstraktna filozofska vprašanja, ampak se zatakne pri »šravfih«, žebljih in predvsem položnicah, se pravi banalnih, a neizogibnih vsakdanjih stvareh. Stvareh, na katere mogoče v domovini vašega partnerja gledajo drugače kot tu. Mogoče. Mogoče pa je tudi, da vsi njegovi moški rojaki po službi ne ležejo na kavč, morda vozijo avto, opravljajo domača »moška« popravila in so sposobni prenesti vonj po bolnišnici. Vendar to navsezadnje ni bistveno, saj ste poročeni samo z enim in on je edini, s katerim imate težave.

Obenem pa ga poznate že sedem let in videti je, da ni bilo na začetku nič drugače, kot je danes, le da vam je njegov pogled na skupno življenje začel presedati. Dejstvo: zanesljivo ga ne boste spremenili z nobenim prijemom, kakršne uporabljate zdaj. Prihranite si jezo in jo raje usmerite v lastne spremembe. Celo najplemenitejši med nami bi se težko uprli partnerju, ki za nami pobira umazane nogavice, nam kuha in nas vozi naokrog, plačuje položnice in povrhu še zamenja žarnico … Če vas prav razumem, pa vaš mož ni nasilen, da bi se morali bati za telesno varnost. Lahko ga torej mirne duše prenehate servisirati in si ogledate, kaj bo ostalo od vajinega odnosa. Ali se bojite, da se bo, če vaš »hotel mama« ne bo več posloval, preselil v »hotel« kake druge ženske?

Morda je prav to tisto, česar se najbolj bojite – občutek poraza. Morda vam ni bilo ravno lahko, ko ste se odločali za to zvezo, pa še poroko. Morda so vam vaši domači in/ali prijatelji izrazili pomisleke zaradi kulturnih razlik (ki pa so v vašem primeru nemara le omiljen izraz za to, da partner ne želi prevzemati odgovornosti za svoj vložek v odnos). Morda bi vas bilo sram njim in sebi priznati, da odnos ni tak, kot ste si ga želeli, in da dvigujete roke.

Morda pa je ravno tisto, kar pri sebi samokritično vidimo kot poraz, pomemben in potreben obrat v našem življenju. Morda je to spoznanje in priznanje, da kljub vsemu trudu odnos samo z našim vložkom ne bo obstal, znamenje čustvene polnoletnosti.

Če ste čisto brutalno iskreni do sebe – zakaj ga ne bi radi izgubili? Ker ga imate radi, ste zapisali. »Imeti rad« je eden pomensko najbolj izmuzljivih izrazov. Dovolite si začutiti in razmisliti, kaj vam to v resnici pomeni. Če vidite v njem nadomestilo za otroka, vedite, da imamo otroka radi brezpogojno – toda že dolgo prej, preden postane polnoleten, ta brezpogojnost ne velja tudi za njegova dejanja … In ljubezen se meri v dejanjih. Pravijo.

čist prav vam je babam, ka pa morete letat za “intelektualnimi študenti po prestolnici”.. prej bi mislila na žarnice, pa na šraufe, pa na polomljeno pohištvo… na začetku je vse srčkano, ko pa skupaj živimo, pa vidimo da rabimo polek sebe Deda, in ne favliranega študenta.. vzela bi si slovenskega kmeta, pa bi mela vse žarnice porihtane 😉

Tudi mene zanima, medvedkica, zakaj ga imaš ‘še vedno rada’. Kot gospa Jana, ne vidim nobenega razloga za to. Sem pa imela nekoč prijateljico, ki je bila poročena z gnilobo podobnega tipa, pa ni hotela priznati, da se je uštela, ker si ga je nakopala na glavo in je trpela, dokler on ni našel druge in še potem je bil velik problem, ker saj je ‘ona vse naredila’.

Kulturne razlike so eno, scrkljano, vase zagledano mamino dete pa drugo. Prav. Seveda so okolja, kjer obstaja moško delo in žensko delo. In v takem tradicionalnem okolju je moško delo tudi služenje denarja in zanj je sramota, če mora njegova žena hoditi v službo. Moški se ocenjuje po tem, kako dober skrbnik je svoji družini ter še po tem, kako je kaj vešč ‘moških opravil’. Morda je tvoj mož musliman po nazivu (ne vem, ena izmed predhodnic je sklepala, da je musliman), vendar njegovo ‘kulturno prepričanje’ nima čisto nobene zveze z islamom.

Sklepam, da tvoj mož ni sposoben čustev do ljudi, ki niso člani njegove primarne družine. Ti si mu – ne vem, kaj si mu. Nadomestek mamice?

Skratka, zame je to nedorasel osebek, ki se na svojo vlogo ‘moškega’ sklicuje in jo zlorablja zato, da mu ni treba narediti absolutno nič in da lahko živi kot malo dete.

Spominja me na moške, ki si najdejo žensko, ki jim olajša življenje v Evropi oziroma v bolj razviti državi kot je tista, iz katere prihajajo. Potem pa izkoriščajo to žensko, dokler ne najdejo kakšne bogatejše. Zato jim ni mar, da bi kaj prispevali za skupno prihodnost, zato jim ni mar, kako se ženska počuti, samo čakajo na boljšo priložnost.

Ampak kot je videti, si ti potegnila hudo kratko. Tale tvoj primerek je žal kar obstal nekje na mestu, težko se ga boš znebila.

Ne vem. Ampak na tvojem mestu bi jaz mislila, da sem mu: pot do državljanstva, poceni prebivališče, zastonj oskrba in zastonj seks.

Če se res bojiš sramote in poraza in občutka, da nisi bila dovolj dobra: nikar. Živemu človeku se vse zgodi. Predvsem človeku, ki ima srce. Škoda te je za parazita.

Jst sm tut porocena s tujcem…je identicn ku tvoj…nc nezna delat,avta nezna vozt…tvoj ma vsaj siht…moj je pustu siht pa su studirat k je reku da on ne bo za 500 eurou delou…pa kj si se tu vidu…s tem da sm jst tut nezaposlena in hcerko mava staro 2 leti…porocena sva pa 3 leta…vesu je da sm brezposelna in je su pustt siht in su raj studirat…predvidevam pa da je tvoj iz juzne amerike??!mam prou?poznam velik ljudi iz tam in so si vsi zelo podobni…sm pridejo sm zarat papirjev pol pa kup ljubic…