sovražim partnerja
Pozdravljeni!
Vem, da je naslov teme precej močan, ampak si ne morem pomagati, da ne bi uporabila besede sovražim. To ni stalno stanje. Večino časa do njega pravzaprav nič ne čutim. Ljubim ga sigurno ne. Skupaj sva okrog 6 let, začelo se je burno, strastno, temeljilo je predvsem na seksu. Ker sva stanovala precej narazen, sva se večinoma slišala po telefonu. On je odličen retorik in pri precej stvareh se mi je takrat lagal, ko sem ugotovila pa rekel, da je bil seveda vse samo hec. Všeč mi je bil, ker mi je predstavljal izziv, ni bil kot drugi, ki so se mi vsiljevali, on se je bolj pustil osvojiti.
Ko sem spoznala njegovo družino mi marsikaj ni bilo jasno in sem dobila občutek, da mu delajo krivico, saj je bil vedno za vse on kriv in njihov odnos še zdaleč ni bil ljubeč. Sedaj, ko živim z njim nekaj let in imava štiri leta starega otroka, jih popolnoma razumem. Tako egoističnega človeka, verjetno do zdaj nisem spoznala. Sama sem imela precej težko otroštvo, naučila sem se, da sem za vse odgovorna sama in vedno vse raje sama naredim, kot da bi koga prosila. Sem psihično zelo močna oseba, vendar bi rada imela partnerja, ki bi videl, kdaj potrebujem tudi jaz čustveno oporo. On še zdaleč ni tak. Vse gre po principu “če že res ne gre drugače, bom pač jaz naredil”. Vedno se izgovarja, da je on pač bolj občutljiv. Ko je bil otrok majhen, smo imeli velike težave zaradi krčev in raje se je odmaknil, češ, da jaz to takointako bolje prenašam, njemu pa je preveč hudo, da bi to gledal. Preprosto ane… Za vse kar doma naredi (občasno sesanje, prinašanje špecerije iz avta, ali kakšna težja dela za katere ga PROSIM…), bi mu morala dati medaljo in se mu zahvaljevati cel teden. Dobesedno me vpraša, če mu ne bom rekla hvala… za sesanje???!!! Kot da vse naredi zame! Sedaj sem v zadnjem mesecu druge nosečnosti in še vedno vse delam kot prej. Ni ga dneva, da bi se ponudil, da bo on kaj naredil namesto mene, da se lahko spočijem. Če ga prosim, naj gre z otrokom na sprehod, ker grem jaz že zelo težko, mu rajši da igrice na računalnik in sam leži na kavču. Že pred nosečnostjo je bila groza. Imam psihično zelo naporno in odgovorno službo, ki je oddaljena 30 km. On dela blizu doma, njegova služba ni tako naporna in jaz vztrajam zato, ker moja plača predstavlja večinski delež prihodkov naše družine. Oba sva se tako odločila in nimam nič proti. Nikoli nisem hotela biti ženska, ki jo finančno podpira mož. Rada pa bi, da se tega zaveda in da vsaj doma in v odnosu z otrokom naredi vsaj toliko kot jaz, ker meni časa in energije zmanjkuje. Ampak on je tako len, da še doma vse ostaja na mojih ramenih. Tolikokrat mi je žal, da sva se odločila še za enega otroka, da me še zaradi tega peče vest. Ni pošteno do nerojenega otroka, da tako razmišljam :(. Vem, da bom potem sama še za več obveznosti. Ljudje, ki naju poznajo (tudi njegovi bližnji), mi dostikrat rečejo, da imam dobre živce, da ga prenašam. Tudi do njih je nesramen, komaj čaka, da koga prizadene in sprovocira, po njegovem mnenju je to hec. Naj poudarim, da je smešno samo njemu. Če ga kdo za kaj prosi, sicer slej ko prej naredi, ampak nikoli ne pozabi pokazati in povedati, kako mu je to odveč. To me še bolj nervira, ker sem sama še preveč prijazna do drugih in se komaj odvajam, da bi mislila prej na vse druge, kot nase. Namenoma ne bi nikoli nikogar prizadela in me je sram, ko sva v družbi in se on tako obnaša. Moji sicer vidijo nekaj tega, ne pa vsega, ker živimo precej narazen. Nočem jih obremenjevati s tem, saj je težko sprati eno mnenje, potem ko ga ustvariš. Ampak sem zelo nesrečna, čutim da ta veza niti slučajno ni zame, nimam pa se s kom pogovoriti, ker ga nočem očrniti. On mi ob vsakem mojem poskusu pogovora reče, da pretiravam in se sploh noče pogovarjati. Pravi, da se midva vendar ljubiva in naj ne govorim bedarij. Ali res ne vidi, ali se slepi, ali kaj hudiča je to??? Kdo bi rekel, da pretiravam, saj ne pije, ne hodi okrog, ima smisel za finance, če zelo, zelo težim tudi kaj naredi. Vem, da ima zelo rad otroka, tudi dojenčka se veseli, ampak še vedno postavlja sebe na prvo mesto. Naveličana sem imeti človeka, ki ga je treba za vse venomer opominjati. Težko mu je kaj delati, težko mu je iti na izlet z družino, vedno se samo pritožuje. Njegov idealen dan bi bil preležan na kavču, tako da ga vsi pustimo pri miru. Jaz pa ne morem več :(… Že zdaj razmišljam, da se bom odselila, ko bo otroček malo večji, po drugi strani smo, razen najinega čustvenega razhajanja, čisto vredu družina. Ne vem, kako naj še vztrajam. Imam občutek, da bom slej ko prej našla ljubimca, da bo potešil vsaj tiste čustvene potrebe, ki jih moj partner ne zna ali noče. Nobenega stiskanja, navezanosti, ljubečega odnosa ni med nama. Vendar tega nočem… rajši sem sama, kot da bi bila prisiljena narediti nekaj, na kar ne bom nikoli ponosna :(… Kako naj mu dopovem, da to ni vredu???
Se opravičujem za esej, vendar sem hotela situacijo res podrobno opisati :)…
Spoštovani,
tako zelo se bojite zapuščenosti in samote, da ste pripravljeni narediti čisto vse, samo da bi vam ostal vsaj kanček občutka, da je nekdo ob vas. Tega nekoga pa doživljate kot človeka, ki vas izrablja, ne da bi dal kaj v zameno. In vendar – na začetku vas je vznemirjal, zdel se vam je izziv. Od izziva sta ostala lenoba in pritoževanje, se pravi diametralno nasprotje začetnega navdušenja. Vi pa se počutite notranje prisiljeni, da ostajate z njim, odločili ste se za prvega, pa celo za drugega otroka z njim, kljub temu da navzven delujete kot odgovorna, samostojna ženska, ki ve, kaj hoče.
Zdi se, kot da je ta vaša trdnost in samozadostnost maska, za katero se skriva nebogljena deklica z eno samo željo – da bi nekdo poskrbel zanjo. Za to je pripravljena storiti vse, prevzeti vse delo, skrbi, odgovornost – samo da bi bila deležna kake čustvene drobtinice. Spletla si je celo zgodbo o tem, kako mora paziti na druge, da jih ne bi prizadela, v resnici pa v njej že dolgo rastejo zamera, užaljenost, prizadetost, jeza. Nihče ne poskrbi za njene čustvene rane. Izbrala si je ravno takega partnerja, ki je za to čisto nezmožen in ji daje posredno ali neposredno vedeti samo to, kako ga popolnoma nič ne zanima. Njena strategija je pasivna agresivnost, kajti v resnici se ves čas pritožuje tudi ona, sprejema odločitve, ki jih pozneje obžaluje, si dopoveduje, da bo raje sama, da zmore sama (čeprav jo je tega najbolj strah, pa ne zato, ker bi morala sama sesati ali po špecerijo), »grozi« z ljubimcem … in kaj, če bo tudi ljubimec samo nekdo, ki bo to čustveno sestradano žensko izkoristil?
Kakšen je vaš odnos s starši, da jim ne morete povedati, kako vam je težko? Če so starši res starši, jim lahko potožimo, kako nam je hudo, ker nas bodo sočutno razumeli. Zmorejo čustveno zdržati našo »nepopolnost« in nam biti v oporo. Če pa se bojimo, da bi mislili slabo o našem partnerju … kaj to pove o njih, o vas? Da niso oni sposobni realno videti situacije? Da se vi bojite ogledala, ki bi vam ga podržali? Da se bojite, da bi njihova kritika partnerja posredno pomenila kritiko vas samih? Imeli ste zelo težko otroštvo, ko ste se naučili za vse biti sami … in dokler boste živeli po tem globokem notranjem prepričanju, na nezavedni ravni ne boste nikomur dovolili, da poskrbi za vas.
In poleg tega ste – polni zamere in globoke jeze – še v stanju, ko bi morali dati vso čustveno pozornost otroku, ki je na poti. Koliko vam zmanjkuje potrpljenja na vseh koncih, koliko se bojite, da bo nekje počilo? Zdaj res ni čas za »drame«. Je pa zanesljivo čas za premislek. Kot mamica dobro veste, kaj pri porodu pomeni beseda »dihaj«. Ko med popadki dihamo, se laže zberemo, se osredotočimo na izid, ki ga od nas zahteva mati Narava – da omogočimo otroku čim bolj miren, gladek, zdrav prihod na svet, s tem pa tudi zase poskrbimo, da bomo osredotočene, zbrane, dovolj dobre mame za tega otroka.
S to prispodobo – da začnite »dihati« – bi rada obrnila vašo pozornost k vašemu notranjemu otroku. Tisti punčki, ki ne sme ničesar zahtevati zase, saj tudi če to stori, je deležna samo ignorance ali posmeha. Na srečo za to, da bi ponudili roko tej siroti, ne potrebujete partnerjevega sodelovanja. Ne le lahko, ampak morate se SAMI obrniti k njej. Vi boste kljub partnerju, ki ga doživljate kot neustreznega, lahko živeli naprej. Boste mamica dveh otrok, ki je sposobna poskrbeti zanju in ki imata tudi očeta, ki ju ima rad. Prišel bo čas, ko se boste v miru odločili, ali boste vztrajali v tem partnerstvu ali ne. Ampak dokler boste pozabljali na svoje neuresničene čustvene potrebe, ki so veliko starejše od vašega šestletnega razmerja, boste še vedno mislili, da vam jih mora zadovoljevati ta ali oni partner ali ljubimec. Torej še enkrat, pamet (= čustveno inteligenco) v roke. Začnite delati na sebi. V trenutkih, ko ste sami z nerojenim otrokom in ko boste kasneje sami z novorojenčkom, dojenčkom, se zavedajte, da tudi v vas živi prav tako krhko, upanja polno, zaščite potrebno bitje, ki računa na vašo odraslo podporo. Berite Blagor ženskam. Včlanite se v podporno skupino. Prevzemite odgovornost zase. Drugo se bo razvilo samo po sebi.
Ljubeče materinstvo in samomaterinjenje vam želim.
Jaz ti svetujem da se loči od partnerja čim prej. Saj si opisala da imaš dobro službo tako da po rojstvu otroka se lepo umiri, kot ti je že terapevtka povedala malce zadihaj in naredi dober plan.
Tvoj partner se bo težko spremenil, ti boš pa vedno bolj nesrečna, pride potem tudi do varanja, saj mogoče te že vara, ogromno jih. Jaz sem samska ne boš verjela koliko poročenih me osvaja in to moški ki so v kao “super vezah” na zunaj je videti vse super.
Pa še tole ti povem, sem otrok ločenih staršev in sem vedno obžalovala da se starša nista ločila že ko sem bila mali otrok. Tudi tvoja otroka bosta non stop čutila nezadovoljstvo in napetosti med vama tako da jima naredi uslugo in se loči še sedaj ko sta mala, jima boš naredila veliko uslugo.
Vso srečo ti želim!
Skačeš sama sebi v besedo….smo kar v redu družina…..kot da ne veš, kaj je v redu. Veš, družina ste lahko tudi brez njega, na kavču pa lahko ležijo igrače namesto njega…..odločiti se boš pa le morala sama, kajti jaz zase vem, da ne dajem takih nasvetov , ker nisem poklicana za to……naj se izide po TVOJI želji ……Marija
Jaz pa bi ti raje predlgala, da mu mirno poveš, česa vse ne moreš sama opravljati in da bo moral on prevzeti ta domača opravila. Naj bodo takšna, ki bodo tudi njega prizadela. Npr. naj ne čisti kopalnice, ker je ne bo nikoli očistil. Naj pa hodi v trgovino in skuha, saj če tega ne bo storil, bo tudi on lačen. Ti enostavno preveč vse sama narediš in si nekako preponosna, da bi ga prosila. Hočeš mu dokazovat, kako ti vse zmoreš. Priznaj mu, da ne zmoreš več. Ne čakaj, da se ti bo sam ponujal.
Enostavno, če se dogovorita,da bo on pospravljal posodo v pomivalca, tega ti ne naredi. Pa tudi če bo dva dni posoda tam smrdela. Ne smeš naredit! Boš videla, da bo popustil, ko bo videl, da misliš resno.
Kot bi brala svojo zgodbo. Z leti je postajalo le še huje. Zdaj se ločujem, ker si je dobil drugo žensko (veliko mlajšo ljubico, v katero se je zaljubil). Mi je pa celo priznal, da me je varal z različnimi ženskami že od rojstva otrok. Čim prej proč, dokler so otroci tako majhni, da ločitev vsaj zanje ni preveč stresna. Moji so na pragu pubertete in je kar težko. A je to edina pot, za katero verjamem, da lahko v življenje posije še kdaj žarek sreče. Je pa težko in kakšen dan sem čisto na tleh, ker mi skoraj bivši zelo nagaja in me psihično uničuje še bolj kot prej. A tudi to se bo, upam enkrat končalo.
Zavedaj se, da ga ne boš nikoli spremenila. Sicer pa lahko poskusiš, da si ne boš kdaj očitala. Vsekakor pa ukrepaj čimprej, da boš videla pri čem si. Želim ti vso srečo in da bi se dobro končalo. Tako ali drugače.
Sama sem v podobni situaciji le, da sem jaz v stanovanje vložila preveč financ in truda,vendar mu vse pustim, če bi lahko šla kam drugam.
Ko sva začela hoditi sem po treh mesecih zanosila, v svoji glavi pa sem si naslikala nekakšno idealno podobo družie (imela sem lepo otroštvo in imam ljubeče starše). Vendar zdaj nismo niti milimeter prave družine kaj šele idealne. Partner ne spoštuje nikogar drugega kot samega sebe. Je popolen bedak na stopnji osemletnega razvajenega mulca z dvema kronama na glavi. Misli, da me bo naredil za pohlevno ovčko, kakršna je njegova mati, pa se je zmotil. Zato me večino časa ponižuje, grozi in zafrkava, ker pričakuje, da me bo zlomil in ker uživa, ker vidi, da sem vseeno prizadeta. Svojim prijateljem se kaže v najlepši luči (zna obračati besede sebi v prid) jaz pa ta njegov rumeni plamen z resnico spremenim v črn. Ker se po njegovem mnenju obračam proti njemu mi je danes zagrozil:”Da če bom še enkrat govorila proti njemu me bo tako klofnu pred vsemi, da bodo pol vsi vedeli, da res živi s prfukneno babo”. Moja mati naj bi bila kriva, da je sin pokvarjen (včasih ko mu rečeš ne on naredi ja, joka in ne more sediti na miru, trmari-skratka tak je kot drugi normalni otroci) in zato se vsakokrat ves nasršenen upira temu, da bi ga pazila moja starša. Sam je s svojim sinom takrat ko njemu paše. Ubistvu je sin na poziv. Pridi imam eno uro, pa ti bom očka za igro, jutri ,ne jutri je nogomet, naslednji dan pa bom spet očka se bova pa vzgajal kako se je za mizo.Prve mesece je njegova vloga očeta izgledala, z njegovim besedam povedana: “Otrok rabi mater.” Naslednje tri “Kaj naj pa z njemu počnem”, potem je bilo tri mesece:”Sej si plačana zato”, od devetega do dvanajsetga je bila poletna sezona in je bilo treba delat.Zdaj pa že pol leta poslušam (hodiga ob pol treh iskat jaz pa pirdem najkasneje do štirih ali pa petih domov ), da sta po cele dneve sama. Ko pridem domov je vzor očetovstva pri tašči ali pa na računalniku in prvi stavek, ko stopim skozi vrata:”Daj se mu malo posvet, jaz sm zmatran” mi res polepša dan in medtem, ko on zvečer leži, prdi in se praska po jajcih
jaz dam spat otroka, skuham kosilo, uredim perilo, pomijem, pospravim…mi večer razsvetli še en njegov utrinek izbranih besed:”Ne bom ti pomagu, ker si prov obsedenka,mi na misel nae pride, da ti bom rit odnašu”.
“Najin dom je za njega hotel (po njegovem preveč pospravljen) on pa je v njem Bog, ne zaveda pa se, da celo Bog, ki naj bi bil vsemogočen ne pomeni nič brez vernikov.
Če bi bila jaz na vašem mestu “sovražila” partnerja in se zavedala da sem za vse sama, da je njemu lepo, bi že zdavnaj kaj naredila. Zakaj pospravljate, perete itd.? Povejte mu, da če ne bo on tudi kaj delal, tudi vi ne boste in se tega tudi držite!!! Izgubit tako ali tako nič nimate, če partnerja sovražite in vam je za odnos vseeno , lahko edino kaj pozitivnega iz tega potegnete (vsaj sužnja ne boste več, ali pa boste za eno osebo manj delali – če bi bili sami bi imeli manj dela). In če gospod ne bo premaknil svoje riti, bi jaz počasi začela prati in likati samo svoja oblačila, kuhati le zase itd. Šele takrat bo mogoče opazil, da ti kaj delaš in kako je če to ne boš delala….
Tudi moja zgodba je podobna. Torej kaj svetovati? Jaz vem, da moža spremenila ne boš, če tega sam ne bo želel. Torej ali se s tem sprijazniš in živita skupaj, vendar eden mimo drugega (ti povem, da to je še bolj naporno, kajti to imam jaz), ali odideš. Če imaš možnost, seveda. Jaz nimam nikogar, kamor bi šla, na koga bi se obrnila, ti imaš, torej ne oklevaj. Ni treba čakati da se rodi drugi otrok, ker spremenilo se ne bo s tem nič. Mogoče bo moža tvoj odhod prepričal oz mu pokazal, da si več kot samo nek predmet. Če bo ostal ravnodušen ob odhodu, potem nima smisla vztrajati. V tvoje dobro, ter v dobro otrok, ker vsa zadeva z možem te bo delala še bolj depresivno, kar se bo kazalo v odnosu do otrok. Ne mogoče na zunaj, ampak otrok čuti tvojo napetost.
Me pa tudi nekaj zanima ga. Jana Lavtižar – delati na sebi… Jasno mi je, kaj s tem mislite, vendar če se z zadevami soočiš, veš kako in kaj naprej, kaj te boli, da se ne pustiš zapeljati lastnim mislim v nek oddaljeni čustveni svet, ki v realnosti ne obstaja… To je lažje reči, kot storiti. Človek se zaveda vseh zadev, ki so ali niso v redu, vendar vseeno …..
Da dam svoj primer – mož laže, prikriva, ne govori o sebi. Vse to je res, ni prav, ker sem delala na sebi, se ne sekiram, ga pač ne poslušam, me to niti ne prizadene močno, hodim po svojih poteh, sprehodi, kavice, …. Pa vendar… nekje v sebi čutim kljub vsej svobodi, ki jo imam, ko ne rabim “polagati računov” nobenemu, da mi nekaj manjka. Torej delati na sebi je relativen pojem. Lahko zaživiš drugače, pa vendar – tvoj jaz znotraj se ne spremeni kar tako, čez noč. Jaz bi rekla – ne moreš iz svoje kože kar tako. Vsaj sam ne. Svetovanja pa – stanejo. In še vedno – prišel boš iz svetovanja v dom, kjer se boš še bolj zavedal svoje nemoči. Ne vem, mogoče gledam preveč črnogledo, vendar moškega spremeniti (kateri je po naravi egoist, samovšečen, lažnivec….) je čudež, nemogoče. Če se tega sam ne želi zavedati, če ne želi pomoči od zunaj, …
Spoštovana pupapupa,
z “delati na sebi” sem mislila vse, kar sem v odgovoru celjanki že naštela. Med tem so tudi stvari, ki ne stanejo nič ali res zelo malo. Naj poudarim, da pa nikakor nisem mislila “svetovanja”, kajti če bi svetovanje kaj pomagalo, bi bili že vsi srečni in zadovoljni – toliko nasvetov vsepovsod, pa tako malo jih upoštevamo, če nam niso zares povsem pisani na kožo. Verjamem pa, da marsikomu pri delu na sebi pomaga psihoterapija. Ki v veliki večini primerov stane, kar je za kakovostno delo tudi prav, in to se mi zdi ena najboljših investicij v svoje duševno in telesno zdravje. /Na strani http://www.zdt.si najdete seznam zakonskih in družinskih terapevtov oz. njihovih centrov, katerih tarife se razlikujejo, poleg tega pa izvrstni strokovnjaki in praktiki ponujajo celo vrsto delavnic za simbolično ceno ali celo zastonj./
Naj poudarim še nekaj. V nobenem delu na sebi ne vidim možnosti, da bi z njim spremenili partnerja. Že izraz “na sebi” to izključuje. Strinjam pa se z vami, da je laže reči kot storiti. In ko opazujem sebe in druge, se mi zdi, da traja 🙂 V delu na sebi ne vidim tečaja ali šolanja, ki ga opraviš in odkljukaš, ampak vseživljenjsko poskušanje, da bi živela bolj ozaveščeno, z manj čustvene krame, svobodneje, bolj lahkotno, s čim manj poskusi spreminjanja (tudi sebe) in čim več sprejemanja sebe, drugih in situacij. So obdobja, ko so mi pri tem v oporo knjige, drugič terapija, pa prijatelji, terapevtska skupina, ali pa čisto navadno mirovanje in opazovanje življenja, kaj mi prinaša. So obdobja vznesenosti, vpogledov in prebojev, in obdobja, “ko življenje se dotakne dna”. To plimovanje je značilnost življenja na tem planetu.
Da bi se ob oseki zmogli zavedeti, da pride prej ali slej plima, vam želim.
Mislim enako kot Nosečka5 in takšne zgodbe me prav razjezijo! Mislim ženske ne vem ali res uživate v tem ko vas nekdo ponižuje in daje v nič, ve ga pa pedenate? Dejansko, bolj kot boste pedenale, bolj bodo vaši osli doma to izkorščali, ker bodo vedeli da ne glede na to koliko govorite, še vedno pedenate. Nehajte kuhati in prati za njih, sami si naj… enkrat dvakrat trikrat, brezbesed,… bodo že poštekali kako in kaj. Bodo že poštekali da mislite resno in mogoče bodo pa takrat malo bolj resni. Sedaj ste jim kot mama oni pa kot razvajeni froci.
Za rozalindo: zakaj ga pa ne postavite pred prag, če je predvidevam da vaše stanovanje? Kar jezna sem postala ko sem vas brala kako se pustite dajati v nič. In ko vam reče, da vam ne bo odnašal riti, hkrati pa mu vi odnašate razvajeno rit s tem kuhanjem in pucanjem…. ?? Ne vem kako zdržite ampak meni bi zabrisalo ven.
In kar je še huje, sin se lahko kaj kmalu navzame takega obnašanja od očeta in še sam postane tak do vas in do drugih žensk. Saj veste kako gre, tak oče tak sin, in tak sin vas na koncu niti ne bo spoštoval, ker se bo od očeta to naučil. Pa tudi od vas, žal, ker ste dovolili tako obnašanje. Verjetno si ne želite, da ima sin tako obnašanje, mar ne. Prosim postavite ga pred vrata, pa naj se sam znajde in praska po jajcah kakor želi. Saj nismo več v srednjem veku, da bi morali “kralje” streči.
Menim, da se ženske še vedno preveč dajete v nič in dovolite vse sorte za voljo ne vem česa, ampak a se res splača dati toliko let življenja za takše BEDAKE?? Ob tem vzgajati otroke, ki jih roko na srce niti ne moreš vzgojiti, če imajo take očete ob sebi, ki jih stalno in stalno učijo, da so moški kralji, ženske pa tiho in pokorne.
Jooooooo…. :/
Celjanka je napisal zgodbo, ki jo doživljava z ženo. Zanimivo, kaj vse je napisala, kot bi pisala moja žena. Zanimivo pri vsem je, da smo zmeraj moški vsega krivi. Vi pa rabite čustveno potešitev. Ste se kdaj vprašale, kaj pomeni čustvena zloraba in kaj vse skrivate za tem. Še najlepše se je skriti za zaveso če živita pri njem, zraven pa živi še njegova družina. Kdo je vedno na prepihu?
Res se znate jadati ena drugi.
20 let prenašam nezvestobo, trpinčenje, tudi pretepena sem že bila, tudi posiljena, ko sem rekla ne,..
Bila sem zelo mlada, zdaj sem pa že 20 let v zakonu, v zaporu. To je huje kot ne vem kakšno taborišče,..
Ne veste, kako je ko vsak večer samo iščeš delo, da greš lahko čimbolj pozno v posteljo.
Nisem želela otrok, a sem jih morala imeti. Sedaj hvala bogu da imam dva sina, ki sta mi v oporo. Vsaj njiju dva imam. Oba sta se že postavila zase in celo uspela.
Vara me me že cel čas, vem, povedali so mi, tudi dokaze imam. Kar molim, da ga ni doma, takrat je vse v redu.
A strah me je, ne vem zakaj me je tako strah. Vse to nosim v sebi že tako dolgo, včasih bi najraje kar umrla. Pridejo dnevi, ko sem res na koncu, če ne bi bilo sinov..
Našla sem svoj svet, svoj obrambni mehanizem, nekako se izklopim in vse gre mimo. Našla sem tudi svoje drobne užitke, sprehodi, knjiga, dober film, in seveda moja dva fanta. Še malo pa bo tudi že drugi odrasel. Vsaj njiju imam, ki me imata res rada.
Nimam prijateljev, ne družim se s sodelavci in sodelavkami v službi.
Pa tudi kontrolirana sem ves čas. V službo, domov, mogoče v trgovino. Če je 15 minut razlike in je doma, že zvoni telefon, kje si.
Ne vem več, res ne vem, ne upam se postaviti po robu, bojim se ga, saj ne vem če ga spčloh sovražim. Vem samo, da se bojim..
To besedilo je že zelo dolgo napisano. Par let mislim. Sedaj sem se prvič izpovedala, nisem mogla več..
Mogoče se ti bo zdelo tole kruto – ampak edini človek, ki je kriv za vse skupaj si ti sama.
Ker pustiš, da se tako dela s tabo, ker ne greš stran, če je nevzdržno.
Kaj te zadržuje? Otroci? So odrasli. Denar? Zase boš vedno dovolj zaslužila. Stanovanje?
Greš v najem, ne rabiš dosti, po ločitvi si z svojo polovico komot pomagaš.
Enostavno spakiraš cunje v kovčke, ugasneš luč za sabo in zakleneš vrata – in greš.
Za ločitev najameš odvetnika, ki se bo namesto tebe kregal in pravdal z možem, tebi ni
treba nič – samo oditi. Brez razlag, brez opravičil, brez krega, brez strahu. Samo greš.
Edini problem, ki ga jaz vidim, si ti sama. In sicer, ali boš znala zaživeti polno življenje.
Ta stalni, vedno prisotni strah je vse, kar poznaš in samo sama veš, ali se ga lahko odrečeš,
ali pa ga potrebuješ.
Kako hudo je, ko se upokojiš in začneš v poznih letih, ko misliš, da se ti bo življenje umirilo in ti ponudilo kopico lepih stvari, začneš spoznavati, da se z možem niti ne poznaš.
On nadaljuje svojo vandranje, prej je sicer del dneva delal, pa tudi ves prosti čas je že prej preživljal z gostilniško družbo. Sedaj je totalka tako, ves čas po gostilnah in vedno išče nekoga s katerim bo zabavljal čez in čez o nepravilnostih v politiki, v gospodarstvu in na dvorišču.
Da bi sam naredil, da bi položaj izboljšal. o , to pa ne. Samo kvantanje in bezniško obnašanje, ki mu ni ne konca ne kraja. Še mene bolijo ušesa, ko ga poslušam.
Preživela sem kar nekaj časa z njim, imava tri otroke, toda tudi otroci hodijo bolj sami zase, so
nezadovoljni in po svoje nesrečni. Ne iščejo miru doma, raje se domu izognejo in hodijo po svojih poteh. Da bi ga zanimale knjige, potovanja, gledališče, izleti, cerkev…. vse to je bla, bla.. izguba časa. Najbolj intelektualne so po njegovem mnenju gostilniške debate, brez katerih ne more ne dopoldne, ne popoldne, vse dni v tednu, od petka do svetka.
In potem govoračenje, češ, da jaz gledam samo televizijske limonade, poslušam nabožne radijske oddaje in podobno. Samo, če me vidi s cunjo v roki in vedrom ter metlo, je v redu, drugače pa po njegovem mnenju počnem same napačne stvari.