Partner se je prve mesece z otrokom ukvarjal še zadovoljivo, da nisem čutila take praznine kot zdaj ko ima 7 mesecev. Zanj je dovolj če se s sinkom ukvarja 5 min na dan.
To je recimo samoiniciativno, ostalo je na mojo pobudo, da mi pomaga kdaj pa kdaj ko je doma, ker sicer dela cele dneve terensko. Takrat pomaga, celo zalotim ga da potem uživa, ampak vse je bilo pobudeno iz moje strani. Ne pride v prostor in bi ga sin očaral, da bi se mu približal, navdušeno kako rekel, le redko, ko ima za to dober moment.
Ne vem, boli me iz dneva v dan bolj, ko vidim, da raje bere časopis, kot da bi ga vzel v naročje, gleda dnevnik, ali je še en sendvič, ali dela kaj za službo.
Ne rečem so dnevi, ko ima več zanimanja zanj, ampak ko sva midva cele dneve sama jaz komaj čakam, da še nekdo (in to njegov oče) isto opazi kako čudovitega otroka imava!
K sreči smo dosti v stiku z babico in dedkom(moja starša), ki ga obožujeta, in dobi mali iskrene pozornosti takrat obilo. Moj ata(dedi) ga bolj iskreno crklja kot moj partner. Jaz ne vem, kot da mu je samoumevno, da ima sina. (saj ga vsak dan vidim)
Še ena stvar, ki me moti je da namesto da bi opazil, kako otrok že prijemlje predmete z rokicami in kako opazuje stvari, kako se igra, on takoj vpraša : a ni to umazano? (njegove igrače, vsakdanji predmeti). Ne rečem, da sem sterilna in da pucam vsak dan, ampak nikoli se nisem imela za nemarno, prijateljice, ki prihajajo na obisk me zmeri začudeno vprašajo kako imam vse tako pospravljeno? On opazi samo negativne stvari, tu je prah, tam ni to popucano..,..
Pišem zmedeno, ker se mi je nakopičilo toliko malenkosti, ki me bolijo…
Po drugi strani zna biti pozoren, me pohvaliti. Sicer hvalabogu, da še ima te trenutke, ki me še prepričujejo, da ni slab človek Ampak le malo čustveno odsoten?
Lahko bi nam bilo zelo lepo, le malo več navdušenja nad očetovstvom pogrešam. ko mu zjutraj omenim a mu lahko zamenja plenico, odgovori: jaz moram v službo.??Ok, menjava plenice traja minuto. Sendvič, kava, časopis, cigaret,umivanje pa tričetr ure. ????meni ni težko, ampak si želim da se vsaj malo med menjavanjem plenice pocrkljata s sinkom, ker mali ful uziva ko ga ati. Ampak ne, on mora v službo. Sicer ga potem crklja v naročju 5 min.
Zakaj ne uživa sam v tem??Zakaj je enim fantom tako težko?
Kaj si naj mislim?Včasih me te vsakdanje nepozornosti do sinka tako prizadenejo, da sem sama res žalostna. On se oddalji in začaran krog je tukaj.
Na koncu sem kriva jaz, ker pritiskam nanj.
Eh, ne vem kaj naj naredim. ?

ogledalce,

povsem razumljivo je, da vas to moti in jezi, tudi skrbi, najbrž gre za za vajinega prvega otroka, … vendar prvo, kar je potrebno, je pogovor točno v zvezi s tem, kar opisujete tu. Zaupajte se partnerju na enak način – tj. da govorite o sebi, o vaših skrbeh, potrebah itn. Poskusite brez očitkov (sprožajo obrambne odzive), saj če vam sledim, želite predvsem s partnerjem deliti navdušenje in srečo ob dejstvu, da sta postala starša in da vaju zdaj greje še eno sonce več! In prav partnerstvo je tisto, na čemer lahko delata in o čemer lahko iskreno drug drugemu govorita, saj le-to se po prihodu otroka v marsičem spremeni, tu so nove vloge in novi izzivi za vaju, za otroka … Sicer je o temi »prihod otroka v partnerstvo« na forumu napisanega že veliko, tako da toplo priporočam prebiranje.

Iz opisa je razbrati tudi splošno nezadovoljstvo v vajinem intimnem odnosu, zlasti čustvenem. Namreč, partner kaže očitno nepripravljenost za sodelovanje pri skupnih gospodinjskih opravilih in pri negi otroka. Sicer bi bila kakšna šola za starše ali za pripravo na otroka dobrodošla, vendar brez obojestranske pripravljenosti ne bo šlo. Najprej boste izpostavila kar vas moti, kar si želite in kar potrebujete, potem naj to naredi partner; spregovoriti je potrebno o odgovornostih, namreč, očetovska starševska vloga se ne konča pri spočetju in rojstvu otroka, ampak se tam šele začne, prej ko se bo tega zavedal, varneje in lepše bo očetovstvo. Starševstva nas ne učijo knjige ali tradcija, temveč odnos z otrokom in partnerjem, tj. s področji, sta vzajemno povezana, a vseeno razmejena. Kakorkoli že, izogibanje, umikanje, zanikanje in opravičevanje očetovstvu res ne pomagajo.

Vsaka družina pa se razvija na čisto svoj enkraten način, in tudi njene vloge, pravila, odgovornosti. In vsaka v to vnaša svojo vsebino na svoj način (načinom pravimo procesi). Kot terapevt, partner in oče vam toplo priporočam, da si bolj zaupate in izhajate iz sebe, tako v materinstvu kot partnerstvu, moški in ženske različno doživljamo svoje starševske vloge in tudi vanje različno (dolgo) vstopamo. Najmanj učinkovita pa je seveda prisila, ta še nikoli iz moškega ni naredila očeta in iz ženske dovolj dobro mamo. Kaj se z vašim partnerjem dogaja, lahko pove on, to kaže tudi vajin odnos ter vaši občutki v zvezi s tem (npr. da se izogiba, da mu je služba na prvem mestu, da ste zato žalostna itn.).

Poudaril bi, da še posebej v prvem letu otrok razvojno potrebuje zlasti varno in vase gotovo mamo, oče namreč v odnos vstopa od zunaj in drugače. Otrok je v mamini “hiški” donošen, z mamo spoznava sebe, lastno vrednost, svoje počutje, čustva, odzivanje, … in v tem največ v odnosu z mamo. Mama predstavlja varno zrcalo za otrokovo osebnost. Zato jo potrebuje varno, takšno, ki zna poskrbeti zase, se umiriti in nato umiriti otroka, ga potolažiti, zadovoljiti njegove potrebe po varnosti, hrani, bližini. V vaših odzivih se otrok vidi, spoznava in sprejema ali pa ne. Zato je mama v tem obdobju “alfa in omega”.

Očetova vloga pa ni to, je predvsem v tem, da varno srkbi za sebe (socialno, finančno, telesno in čustveno), kot tak pa je potreben partnerki zlasti z vidika varnosti, podpore, razumevanja, torej prisotnosti. To od njega lahko upravičeno pričakujete in zahtevate. Zakaj je tako? Ker je otrokov razvoj prioriteten, to pa ne pomeni, da ga en partner le prepusti drugemu v celoti, ampak da pri dem dogovorno sodeluje. Dogovor pa ni stvar knjig in receptov, ampak dve odraslih sogovornikov, ki se spoštujeta in s ta rada drug z drugim. Ko poskrbimo za otroka ven iz sebe, na svoj način, pri čemer zlasti mama sledi otročičku in njegovim potrebam, potem smo lahko kljub prehodnem obdobju utrujenosti in izčrpanosti, bolj zadovoljni in pomirjeni v parterstvu. Slednje se zavoljo prisotnosti otroka, nekoliko predrugači, vendar paru lahko še vedno prinaša veliko intimnih dobrin, koristi in zadovoljstva.

Partnerju priporočam breanje knjige Jesper Juul: Mož in oče – knjiga zate. Srečno!