Sva zakonca okoli 50. Imava skoraj odrasle otroke in za seboj kar lepo preteklost. Zadnje čase opažam, da mož pogosto ne ve kaj hoče, pogleduje in odkrito laska mlajšim ženskam. Včasih lahko to sprejmem s kančkom humorja, včasih pa me prizadene. Se trudim, da sem še vedno privlačna in zanimiva, tudi duhovno in se zanj potrudim, ker ga imam še vedno rada. Nikoli ni pretirano kazal čustev kot mož in tudi kot oče, pa sem vzela to kot značajsko lastnost in sama govorila lepe besede za oba. Tudi sicer je najin odnos v zadnjem času omejen na zadovoljevanje potreb po spolnosti, urejenem življenju v smislu pospravljanja, kuhanja, pranja in ostalih reči, ki omogočajo lagodno življene, ni pa več tistega sprejemanja in toplih pogledov, ko veš, da je vse v redu. Takšnega življenja si ne predstavljam, ker sem zelo čustvena in bi tako težko živela. Kaj mi svetujete, naj potrpim, naj kaj rečem, kako naj sploh reagiram ? Verjetno je to tema , ki se ponavlja v življenju skoraj vsake ženske.

Spoštovana gospa,

najverjetneje ste tako, kot ste opisali, živeli že vse do sedaj, le da v tem času, ko sta otroka že precej samostojna in se z možem že nekaj časa lahko posvečata drug drugemu, ta vajina stiska v odnosu bolj prihaja do izraza. Zavedata se, da bosta otroka (če še nista) kmalu zapustila svoj dom ter da bosta z možem ostala sama – vendar kaj ostaja v vajinem zakonu? Kako se počutita drug ob drugem? Se veselita skupnih trenutkov, ko bosta lahko čisto sama (ali s prijatelji) uživala skupaj ali iščete načine, kako bi zapolnila vaš razpoložljivi čas? Možno je, da sta stisko v zakonu oba z možem “varovala” tako, da sta si našla vsak svoje hobije in zaposlitve (gospodinjske, službene, obveznosti z otroki…), ob tem pa se vama ni bilo treba soočiti s težavami in tegobami, ki jih že dolgo občutite v zakonu, a si jih ne želite priznati. Želite verjeti, da je vse v redu, da je vaš mož pošten, da tega ne počne nalašč, da vam noče nič slabega, da je vedno dobro skrbel za družino…. in občutek imam, da tako, da se slepite in prikrojite resnico, živite že dolgo (ali morda od vsega začetka). In ker se bojite, da bi vas mož zapustil, “preventivno” naredite vse, da bi ga obdržali oz. še več – ničesar mu ne pojamrate, nič mu ne očitate, čeprav bi bilo to včasih na mestu, ampak vse zadržite zase zaradi “ljubega miru”.

Če vas moževa dejanja ali vedenje moti, žalosti, jezi ali prizadene, mu boste morali najprej to ob priliki povedati, kajti on tega ne ve. Iskreni pogovori, ki temeljijo na občutkih drug do drugega, so tisti, ki ljudi zbližujejo in utrjujejo odnos. Resnica najbolj osvobaja. Dokler možu ne boste dali jasno vedeti, da vas njegovo osvajanje žensk prizadene in boli, on tega ne bo nehal, saj se ne zaveda, da počne nekaj narobe. S tem si boste povrnili samospoštovanje in zaupanje vase, saj si to zaslužite. Potrebnih bo veliko odkritih pogovorov o vajinem odnosu, o tem, kako ga vidita in si ga želita videti v bodoče, kako se počutita… Če se vama je težko o tem pogovarjati sama (kar je težko, sploh če človek takšnih pogovorov ni vajen), si lahko za oporo poiščeta pomoč zakonskega terapevta, ki pogosto olajša stiske z ovrednotenjem in odzivanjem do klientov.

Ko boste pripravljeni in boste tako čutili, možu predlagajte pogovor. Govorite o sebi, saj je to do drugega neogrožujoče in nenapadalno: “Ko ti drugim laskaš, se počutim prizadeto in ponižano, ker …”, “že ko odhajava na kavo, začutim odpor in bi se kavi najraje izognila”, “strah me je, da me boš zapustil, če ne bom po merah tvojih pričakovanj, zato tudi nikdar nič ne rečem…”, “strah me je…”, “želim si…”, “tvoje vedenje me jezi…” in tako naprej. Povejte možu, kako se počutite ob njem in mu pojasnite, zakaj se vam zdi, da se tako počutite. Povejte mu, da si želite, da vam tudi on pove, kaj doživlja in kaj bi si želel. Bodita pripravljena slišati vse, od lepih do manj lepih stvari, saj bosta le tako razgrnila resnico in takrat bosta vedela, pri čem sta. In to je tisto, kar človeka osvobaja in sprosti: odgovori.

Želim vam veliko poguma in srčnih dni skupaj še naprej! Kar tvegajte, saj druge poti ni.

Spoštovana terapevtka !
Hvala za odgovor. Prebrala sem ga večkrat in poskušala bom ubrati to smer. Čeprav je težko, ker je srž problema verjetno tudi malo moje sebičnosti oziroma ljubosumje ali kako še lahko izrazim to čustvo, ki se mi poraja. Sem že rekla, da sem si vedno želela, da bi mi mož kdaj pa kdaj rekel kakšno lepo besedo : rad te imam, všeč si mi,… V mlajših letih sem si tega želala vsak dan in sem včasih prav moledovala, pozneje sem se unesla in se sprijaznila, da tega pač ne govori. In zdaj me boli, ko točno to, kar sem rabila, govori drugim. Bi mu rada povedala, da mi ni prav, pa se bojim še večjega ponižanja. Ampak bo poskusila in upam, da mi uspe to povedati tako, da ne bo zvenelo kot napad.

Še enkrat hvala in lp.

Spoštovana Karmen,

srž problema v vajinem odnosu jaz vidim v neizrečenih besedah drug do drugega, v nerazrešenih konfliktih, ki jih že dolgo čutita, a zanikata, v nerazčiščeni jezi, ki jo vi potlačite in ker ste tako navajeni oz. tako znate, igrate “srečno ženo”, mož pa beži iz zakona in ob “neznankah” preverja, koliko je še “privlačen moški”. Vajin odnos ni iskren, vsaj v taki meri ne, kot bi moral biti, v sebi nosi razočaranje, negotovost, skrivnosti in bolečino. Kot da živita vsak svoje življenje v isti hiši.

Ljubosumje je vedno posledica ali odraz življenja v odnosih, kjer se je posameznik kot otrok počutil predvsem nepomembnega, nevrednega, prezrtega in odveč, torej kot da nič ne šteje ali pomeni. Je tudi izraz nezmožnosti ali nemoči zaupanja vase. Veliko ljudi, ki se je v otroštvu ob najbližjih pogosto tako počutilo, je kasneje v intimnem odnosu ali v prijateljskih krogih hitro ljubosumnih, saj so izredno senzibilni že na majhne zavrnitve, kaj šele odkrite, kot jih počne vaš mož. Če bi se zmogli razjeziti na vašega moža, bi se upravičeno, kajti mož vas s tem ko osvaja druge, odkrito ponižuje in sramoti (tako sebe, druge kot tudi vas), na daleč to izgleda kot posmeh vajinemu zakonu, vsemu, kar sta do sedaj ustvarila ter hkrati kot izraz ničvrednosti in vseenskosti. Želim, da se zavedate, da se vaš mož počuti enako ali podobno kot vi: tudi on se nekje globoko v sebi počuti čisto nulo, ravno zato rabi toliko potrditev s strani žensk (čeprav je to napačna poteza), vendar vam tega ne bo priznal.

Če boste možu pojasnili, da vas njegovo vedenje jezi, je to izraz samospoštovanja in nikakor ne ponižanja. To mu povejte takrat, ko bosta sama in ne pred vsemi drugimi. Če te težave zelo motijo vajin vsakdanji odnos in razpoloženje, bi bilo vsekakor dobro prevetriti odnos in na novo zastaviti cilje v prihodnosti, in sicer v obliki zakonske terapije, kjer se preko pogovorov intenzivno razčiščuje predvsem pretekle odnose, ki običajno zelo močno in nevede vplivajo na naše današnje življenje. Samo z enim pogovorom doma se težave ne bodo razrešile, se pa tako lahko začnejo.

Želim vam veliko poguma, odločnosti in prepričanosti vase. Ne se pustiti zmesti. Kar čutite, je tam. Vso srečo!