moti me
Pozdravljeni! Ne najdem podobne teme, mene pa že kar nekaj časa grize obnašanje moževih sorodnikov. Po dolgem času nama je uspelo priti do prvega otroka. Seveda sva bila presrečna. Verjamem, da ga imajo vsi radi, ampak jaz bi želea, da smo večkrat sami trije. on ima eno hčerko od prej, vendar sva se z njo lepo pomenili in se zaenkrat tudi razumemo. Moževi starši niso več živi. Največji problem je njegova sestra in njena familija. Že od začetka so mislili, da bodo mojega otročička kar po rokah vlačili. Pa sem enkrat to povedala na glas in od takrat sem deležna ignorance in grdih pogledov. Njegova sestra se mi je zamerila, ko je sem jo opozorila, naj gre stran od vozička s cigaretom. Od takrat naprej sva na bojni nogi. Ne prenesem jo v bližini mojega otroka. Kadar pride v bližino mojega otroka sem živčna in samo čakam kaj si bo spet izmislila. Ko je bil manjši ga je hotela vzet kar brez vprašanja. Mene je to tako vznemirilo, da ji še danes ves čas gledam pod prste. Zaradi nje smo ga morali tudi zbujat, ko so prišli. Vedno kadar smo skupaj se zgodi en tak dogodek, da sem potem vsa živčna. Obiski pri njih so se precej zmanjšali, še vedno pa so rojstni dnevi. Kadar moramo tja že teden prej pa en teden pol ne morem spat. Za znoret. Sploh ne morem uživat na porodniški. Našla sem si neko pomoč psihologinje, vendar mi ne pomaga vedno. zanima me še vaše mnenje. Mož si seveda želi, da bi šli tja večkrat, vendar jaz ne morem. Mene hoče kar raznesti, že če samo pomislim na njih. kaj bo potem ko začnem službo se še pomislit ne upam. Tako me je strah, da sem pomislila, da pustim službo. Delam namreč v izmenah in to je krasen izgovor, da bo mož začel hoditi na obiske k njegovi sestri. Zanima me tudi do katere meje lahko branim, obiske z njegovo sestro.
Lepo pozdravljeni
Zgodba, ki jo opisujete, vas zaseda in vam jemlje preveč energije, ki jo trenutno potrebujete za otroka. Pogovorite se z možem, on je tisti, ki lahko z njo govori, kar se tiče cigaret in podobnih nevšečnosti. Ni pa smiselno, da popolnoma prekine stike s sestro, če sam tega ne želi. Ona je vse, kar še ima od svoje prvinske družine, staršev nima več. Morda je stik z njo, zanj neprecenljiv.
Kaj lahko vi naredite, prenehajte jo sovražiti, ker to sovraštvo nima meja in se bo razplamtelo vse globlje. Poskušajte se pogovoriti z možem, okrog stvari, ki so resnično moteče, na miren in prijeten način, malo pa sami popustite. Nikakor ne govorite možu o njegovi sestri na jezen in zamerljiv način. Izogibajte se opravljanju in potrebi, da bi z vami držal v tej igri. To je njegova sestra.
Mame smo velikokrat zelo ranljive in občutljive, ko imamo dojenčke, še sploh pa prvega otroka. kar je naravno in normalno. Sčasoma se to umiri, ko je potrebno v službo in ga ne moreš več zaščitit do popolnosti pred vsakim prepihom. Počasi se boste navadili, da ima življenje tudi za otroka različne obraze. Otrok gre v vrtec in dobi zelo kričavo vzgojiteljico, ali pa je tam otrok, ki pretepa vse ostale, najbolj pa vašega otroka… Na kar vi hodite tja, se pritožujete in ne dosežete nič, samo čudno vas začno gledati. In takšnih zgodb bo še veliko, preprosto boste spoznali, da ne morete v polnosti zaščititi otroka, niti ne boste zmogli kontrolirati vsega, kar bo otroku prišlo na pot. In otrok se mora učiti od različnih odzivov iz okolja. Mejo pretiranih odzivov drugih na vašega otroka, boste pa postavljali vi in vaš mož. Težko je, gospa in lahko vas razumem v tej skrbi, ki jo čutite do svojega otroka, vendar je nesmiselno sovražiti žensko, ki si morda samo želi več stika z bratovim otrokom, ker ji njegov otrok veliko pomeni. Vas pa to duši in vam je neprijetno. Najdite neko srednjo pot in se poskušajte čim manj ukvarjati z njo, ker ta jeza škodi bolj vam, kot njej. Na koncu ste vi tisti, ki obiskujete psihologa in si iščete pomoč. Se vam to ne zdi čudno? Ni vam treba na tak način, poskrbite zase. Ni vredno in ni smiselno, je veliko lepših in bogatejših stvari v življenju. Poskrbite zase in za svoje dobro počutje in polovica teh stisk bo odpadla. Sestri vašega moža pa pošljite kakšno pozitivno misel, je takšna kot je, morda se bo po pogovoru z vašim možem kaj spremenila, vendar bo v osnovi ostala ista. Torej kaj boste naredili, da boste vi lažje živeli z njo v svoji bližini, da bo vaš otrok lahko imel stik s svojo teto? Morda bo njun odnos super in jo bo vaš otrok imel zelo rad, morda mu bo v njegovem življenju predstavljala nekaj neprecenljivega. Ne veste, če prekinete in preprečite stik.
Morda vam moja zgodba kaj pomaga. Moja teta je zame neprecenljiv človek. Veliko sreče je prinesla v moje življenje, meni in mojim otrokom. Starša bi mi veliko vzela, če bi prekinili stike, ko sem bila otrok, ker se morda nebi marali. Otroci imajo svoje tete in strice radi, zato je smiselno razmislit, kje se končajo odnosi odraslih in kakšne posledice ima to za vse vpletene. Morda je potrebno samo, da jo uzrete na drugačen način, z drugačnimi očmi. In na koncu koncev boste vi s tem lažje živeli.
Vse dobro vam želim, pa srečno.
Sabina Stanovnik
Spec. Zakonske in družinske terapije
Midva-Zakonski in družinski center
Rajšpova ul. 16
2250 Ptuj
E-mail: [email protected]
www.midva.si
zeloo dober odgovor
ker sem tudi sama iz pisanja avtorice takoj dobila občutek, da gre za (sicer v začetku normalno) zelooo povdarjeno prvinsko skrb matere za “mladiča” – je pa res vprašanje kam se bo ta skrb obrnila: v bolezen al v normalno funkcioniranje – trenutno kaže prvo
Sama imam 3 mladostnike – in ti rečem, da takih situacij bo še nebroj – za pozitivni pogled na situacijo ti povem, da imaš srečo, ker imaš ti samo en tak “zunanji” dejavnik, ki ti “kvari red” – drugi jih imamo veliko več (še ostali sorodniki, babice, dedki), ki vedno poskrbijo, da dosežejo svoje – npr. ga filajo z bonboni, piškoti (po možnosti pred kosilom, da le tega potem nič ne poje), da mu dovolijo vse in tako so moje omejitve tako brez učinka, …. in še in še
kaj sem lahko – sprva sem se trudila tako kot ti, pa so se mi na koncu vsi smejali, se norčevali iz mene, ko pa mene ni bilo zraven so delali itak po svojih željah – in še otrok je na koncu z njimi potegnil – in če bi vztrajala pri svojem (pri svojih prepovedih), bi mi še lagali, zanikali dejanja – in kaj bi s tem dosegla – dala bi vzorec otroku da se prilagodi (ustreže sebi, njim in meni) tako da se zlaže in bomo vsi zadovoljni
Ker to ni moj način, sem sprejela, da ima otrok pravico na odnos z svojo mamo (mano), očetom, babico, dedkom, teto, sestrično …. in da za vsak posamezni odnos odgovarjata oba udeleženca – odločila sem se torej, da jaz lahko delam odnos moj otrok-jaz, odnos moj otrok z drugo osebo pa ni moja stvar (no, tu ne štejem omejevanje življensko nevarnih dejavnikov). In seveda je tu še faktor vplivanje na moževo družino – z svojim poseganjem sem ostrila že tako trhle odnose – in lahko bi se zgodilo (če tega ne bi vidla), da bi se proti meni obrnil tudi moj mož – in to samo zaradi …. moje pretirane skrbi
Predstavljaj si situacije v obratnih vlogah.
Res smo mame kot kokoši, ki imamo rade svoja piščeta varno pod perutmi … a tako ni dolgo … počasi (če jim hočemo dobro) jih bomo morale spustiti v (kruti) svet – nalogo pa bomo dobro naredile, če jih bomo naučile kako naj v čimveč situacijah “preživijo in,če je le možno, dobro odnesejo”.
in še: – se spomnim kako je od dedka brat dajal otroku dudo pomočeno v vino, ko smo bili tam 1x na obisku – sem seveda otroka umaknila …. 🙁