Pomagajte mi!!
Moj fant…dve leti in pol trpljenja…nešteto kemoterapij in obsevanj, par velikih operacij…a nikdar izboljšanja. Ima diagnozo rak na ledvicah, ki se je lani preselil na prostato, letos na nadledvično žlezo in želodec. Je v četrti fazi bolezni. Še pred njegovo potrditvijo njegovih zdravnikov te diagnoze, sva si ustavrila družino in najina pikica je pred kratkim dopolnila dve leti. Njegovo stanje je začelo pešati…samo kosti in koža so še ga…otrok išče svojega atija povsod, čeprav ji vsak dan razlagam, da je ati bolan in mora zato počivati. Zadnji teden imam nore strahove in občutke. Dozdeva se mi, da je v moji bližini nek duh v njegovi podobi in me vedno spremlja. Morda zato, ker je toliko vsega v moji glavi, toliko neodgovorjenih vprašanj… Morda je to kakšnega pomena, da se poslavlja iz dneva v dan od mene in ostalih… Zdaj je v Ljubljani in sploh ne more več spregovoriti, niti ne more jesti, nekaj malega spije… Dobiva 3X100 mg obliže morfija, desna noga mu je čist odpovedala. Včeraj sem zaslutila njegovo nemoč in bližino, zato sem se odločila, da grem v Ljubljano sredi noči in prevozila dobrih 400 km. V tistem trenutku se nisem zavedala, kaj počnem, vendar me je dobesedno vleklo na Onkološkega, čeprav res sredi noči niso bili glih veseli mojega obiska. Ampak čutila sem, da ga moram objeti in poljubiti za lahko noč. Pogled na njegovo shirano telo…ročice…za zaveso v sobi… Vedela sem, da sem opravila svojo nalogo in da je prav, da sem to tudi storila. Morda sem nekoga objela in poljubila še zadnjič, nekoga, ki je del mene, del najine družine. Še nedavno nazaj po razgovoru z njegovo zdravnico za zdravljenje v tujini, nam je jasno dala vedeti, da je vsemu prepozno… Od takrat se mi svet ruši in vem,da moram biti močna in poskrbeti za najino pikico. Toda, ne zmorem zbrati več moči, da bi se pobrala na realna tla. Ne zmorem… Hudo je, ker vem, kaj me čaka v prihodnosti… Ne morem si predstavlajti življenje brez najinega atija…najmanj pa tega, da bo moj otrok ostal brez očeta…..
Preljuba emyy!
Resnično čutim tvojo bolečino, jočem skupaj s tabo….
Zadnje leto je k angelom odšlo veliko meni dragih ljudi….tudi moj ljubljeni očka…še vedno ne mine dan, ko ne bi občutila žalosti, bolečine….kar srh me spreletava…grozno je…
Težko je biti močan, težko je, težko ti bo….s tem se človek ne more sprijazniti…
Pošiljam ti objeme, zjoči se, to malce pomaga….izražaj svoja čustva…
Kako bi ti rada rekla, da se bo vse dobro izteklo….
Žalost, žalost….
Draga Emyy!
Zelo dobro vem, o čem govoriš, s kakšnimi strahovi in mislimi se srečuješ. Tudi sama sem dala to skozi.
Prav si ravnala tisto noč, ko si se odpeljala k njemu. Obema je to pomenilo veliko, čeprav ti on tega ni mogel pokazati. Bodi močna in stori tisto, kar čutiš, da moraš storiti. V mislih sem s tabo.
Hvala vam za tople objeme in sočutja in vendarle imam občutek, da so vsi z mano v času mojega padanja iz obličja realnosti. Res se človek spremeni v času borb z boleznijo in najhuje je to, da človeka gledaš in mu ne moreš pomagati. In toliko huje je še, ko imaš družino in del tebe umira, se poslavja. Še kako rada bi zavrtela čas nazaj, ko sva bila tako srečna in vesela in zadovoljna in presrečna nad rojstvom najine punčke. Sploh si ne predstavljam, kako bova z dvoletno hčerko vse to preživeli, saj se ne morem sprijazniti z dejstvom, da bo nekega dne odšel od naju…za vedno…in najina punčka ne bo mogla več objeti svojega atija in ga poljubiti za lahko noč…se z njim igrati in smejati… upihniti tretjo svečko… Zakaj sem izbrana vedno za neke življenjske preiskušnje, celo življenje, skoz… Ko posije sonce, se črni oblaki spez zgrinejo nad menoj in me strele veno znova tolčejo… Hvala vam, ki me razumete, to mi veliko pomeni, da lahko izrazim svojo notranjo bolečino in jo lahko tudi delim z vami… rada vas imam
Draga emyy,
tako bi te rada potolažila, a kaj, ko vem, da tega ne more.Še kako te razumem kako je gledati ljubljenega človeka,ki mu ne moreš pomagati,pa čeprav bi dala vse zanj. Ko si sam s svojo bolečino, jezo, obupom, pa čeprav je kup ljudi okrog tebe. Življenje je do dobrih ljudi prevečkrat kruto. Veš, jaz se počasi zavedam, da z zakaji ne prideš nikamor…
topel objem tebi, tvojemu dragemu in vajini pikici
Draga emyy,
ko smo se poslavljali od Bora v LJ bolnišnici tisti teden lanskega marca sem govorila samo stavek: Mi ne moremo živeti brez njega.
To govorim še danes in resno mislim.
A čeprav si neskončno žalosten, čeprav se ti zdi, da je nemogoče priti skozi naslednjo minuto – še kar dihaš, živiš. In ne moreš ničesar spremeniti.
Neverjetno kako je človeško telo vzdržljivo, da prenese toliko bolečine in hkrati včasih tako krhko. Da izda mladega človeka.
Skupaj z vsemi nami, ki smo izgubili nekoga od najdražjih, se boš učila živeti naprej,
brez njega in hkrati z njim.
Ob sebi boš imela vajino ljubljeno hčerkico in zmogli bosta.
V ljubezni bosta zmogli. Tatjana
emyv,
prav si ravnala, da si sledila notranjemu klicu in odšla k njemu. Če le lahko, bodi ob njem, da si ne bi kasneje česa očitala. Bolje, da ne razmišljaš preveč o prihodnosti, energijo, ki jo imaš, potrebuješ in boš potrebovala za vsak trenutek posebej. Z razmišljanjem o prihodnosti le-te ne moreš spremeniti, samo svojo energijo porabljaš za strah, ki te duši.
Povsem dovolj je, če si ob njem, če si to, kar si. In naj te ne bo strah ali sram koga od bližnjih prositi za pomoč. Ni ti treba biti čisto sama!
Emmy, bolečine ti na tem forumu ne moremo odvzeti, lahko pa te poslušamo in kaj vzpodbunega rečemo – če je sploh lahko kaj vzpodbudnega.
Večina nas, ki se srečujemo tukaj, je že šla skozi težke preizkušnje.
Ga. Tatjana, Borova mama, ti je gotovo najlepše in najbolj iz srca napisala kako je in kako bo.
Bodi močna in misli na svojo hčerko-fraza zelo obrabljena, a jo vzami zares.
Borova mamica…joj, koliko vsega ste sami prestali…te borbe in dognane krivice otroka zaradi malomarnosti nekaterih, ki si potem ne predstavljajo posledic… Toliko vsega sem spremljala in nikdar nisem mogla verjeti, da se kaj takega sploh lahko zgodi.
Zdaj, ko sem sama postavljena pred dejstvo, da gre še za zadnje trenutke življenja nekoga, ki ga imaš tako zelo rad, ki ga ljubiš in najhuje je to, da smo skupaj sanjali sanje, katerih pa nidar več ne bomo mogli uresničevati. V službi sem dobesedno čist aut, doma se zaradi hčerke trudim kontrolirati, da ne prenašam toliko mišljenj in žalosti še na njo. Vendar imam občutek, da vseeno punčka čuti, da je nekaj narobe, ker me večkrat vpraša, zakaj sem žalostna, čeprav ji tega ne pokažem. Vedno znova me sprašuje po atiju, da zakaj je tako dolgo bolan in mora biti v Ljubljani. Kako ji naj razložim, da ga morda čez nekaj čas več ne bo, da bo ati angelček… Zelo mi je težko, da se to nama dogaja, ker sem si vedno želela, da ima moj otrok oba starša, ki ju jaz na žalost nisem imela kot tudi otroštva ne poznam. Saj zato sem želela punčki najboljše, ker je moje otroštvo bilo odvzeto in postavljena sem bila v okolje odraslosti, čeprav sem bila le otrok.
Iz dneva v dan čakam, kaj bo prinesel današnji dan… iz dneva v dan imam v sebi stisko, ki jo ne znam opisati… vedno znova, ko zazvoni telefon z neznano številko, pomislim na najhujše… toliko strahov in toliko trepeta za vsak dan posebej… O ljubi Bog, zakaj smo vedno eni in isti žrtve tega življensjkega preizkušanja, kot da že ni dovolj, da je grda preteklost še vedno v meni posledica v današnjem dnevu. Grozovito je čakati na čas, ko bo nekdo odšel za vedno…
Emyy,
tudi jaz sem enkrat že izgubila družino – pri svojih štirinajstih letih. Predstavljam si, kako izjemno ti (Vam) pomeni to, da ste si ustvarili svojo srečno družino, da ste to zmogli. Da ste sanjali. Da ste imeli skupne načrte za prihodnost in ste jih uresničevali.
Ko smo bili mi še vsi štirje sem se včasih ob nepopisni sreči ob pogledu na nas vprašala: Je to mogoče, da imam jaz vse to? In sem si rekla: Tatjanca,zaslužila si si to ob vsem trpljenju prej.
Kaj pa sedaj?
Kdo izbira komu bo naložil še več gorja?
Ali je Bog? Se norčuje iz nas? Nalaga več in več tistim, ki smo že trpeli? Ali so vse nepojasnjena naključja?
Emyy,
hčerka bo imela dobro mamo, ker ti veš kaj to pomeni. Zaupaj si. In to kar imate, kar ste imeli bo za vedno z vami – vaša družinica, vaša ljubezen. To je neizbrisno.
Draga Emyy!
Tudi jaz se sprašujem, zakaj vedno eni in isti! Marsikaj sem že doživela, šoki, žalost, nesreča… pa ni videti konca. Pripravljanje na slovo pa je najhujše od vsega.
Ko sem prebrala tvojo zgodbo pa sem ostala brez besed. Vem, da je vsaka zgodba šokantna, ampak res sočustvujem s tabo. Tako mlada sta, pa tako majhno punčko imata… Oprosti, tu pa mi zmanjka besed…
Vedi, da mislim nate. Pošiljam ti topel objem, zate in za tvojo pikico. Bodi močna!
…naporen teden je za mano, še težji je bil vikend… Fanta so poslali iz Ljubljane domov,ker mu ne morejo več nič pomagat. V ponedeljek se je njegovo stanje nenormalno poslabšalo, ni čutil več nog, ne rok, ni spregovoril nobene besede, telefon je obmolknil…nobenega klica več… Ob obvestilu bližnjih sorodnikov,da je zelo slabo,se mi je v tem trenutku svet zrušil. Mislila sem že na najslabše. Z rešilcem so ga odpeljali v bližnjo bolnico in tam so zdravniki onemeli. Ni bilo več pomoči,niti da dovajalo infuzijo za dehidracijo, niti umetno hrano, kaj šele za bolečine, ki jih je moral prestajati s kričanjem. V trenutku sem zbrala toliko moči, da sem se lahko odpeljala še nadaljnih 40 km k njemu ter mu stala ob strani. Imučena, s solzami v očeh sem strmela v vanj in njegovo shirano roko stiskala ob sebi ter molila, da naj zaspi in si končno odpočije od te bolezni. Niti se nisem zavedala, kaj počnem, vendar sem tisti hip čutila, da bo danes vsemu konec. Po poti domov sem trepetala in jokala…Minil je teden in stanje je še vedno tako kot je bilo. V petek so ga poslai domov z izvidi, da je poln vode, tumor se je razpasel na jetra, pljuča, črevesje, noge in roke in je vprašanje samo še časa. In vedno, ko zazvoni telefon z znano številko, imam strah, trepetam, ker vedno pomislim na slabo novico, ki mi jo bo nekdo povedal po telefonu. Grozno je čakati na smrt nekoga, ki ga imaš še tako rad in s katerim si del svoje družine. Prerposto, izmozgana sem od tega čakanja in vem, da me v prihodnjih dneh čaka morda najhujše v življenju… Brez spanja in brez apetita sedim v službi in čakam in čakam… Hudo mi je, ker ne morem nič več pomagati…niti ne vem, kako bom to svoji hčerki razložila, da atija več nikdar ne bo nazaj… Hudo mi je, ker ga je vedno čakala z vriskanjem na dvorišču, koga in kako bo pa naslednjič? Vsak dan molim za ozdravljenje, naglas, tudi ob njemu in morda me še to gor drži, čeprav sama v notranjosti razpadam, gnilim od žalosti… vsak dan je lahko zadnji dan najinega srečanja…kaj če ponoči zaspi? Kaj če je že danes konec? Toliko vprašanj se mi poraja po glavi…
Draga Emyy!
Vse to, kar pišeš, sem sama doživljala pred štirimi meseci. Takrat je umrl moj oči. Rak… Tudi jaz sem ob umirujočem v solzah prosila, da naj zaspi,da se reši vseh muk. Hudo je gledati, kako človek propada…čeprav na oddelku OI so mi rekli, da ne trpi, da počasi pada v globoko, globoko spanje. Vendar oče mi je še stiskal dlan, čeprav popolnoma izčrpan. Bil je tako hudo izčrpan, da ni sprejemal več ne hrane in ne pijače,nobene ifuzije, samo morfij za lajšanje bolečin…. takrat se zaveš, da je to dno življenja… Bila sem ob njem, mu povedala kako ga imam rada… ga prosila, da tam kamor gre, objame mojo sestro, ki ga čaka…
Ko je umrl, mi je bilo hudo…ampak v tolažbo mi je bila misel, da se je rešil… zdaj po štirih mesecih, kot da prihaja vse za mano. Tako ga pogrešam… tako rada bi ga še enkrat pobožala, držala njegovo dlan v svoji…morda sem sebična in gledam le nase… ne predstavljam si, da bi njegovo trpljenje trajalo še vse do zdaj… ampak vse se trga v meni, trga v želji, da bi ga le še enkrat lahko objela….
Tako hudo je pokopavati ljudi, ki jih imaš rad… in tako hudo je ostati živ…