strah pred smrtijo
Ko berem vse te zgodbe.. ko si predstvalajm vso to trpljenje, se čezdalje bolj več strah v meni. Moja mama že 5 let boleha za rakom. Zdravniki pravijo da ni več veliko pomoči, in tudi ona sama je začela odklanjati zdravljenje, izgubila je upanje in ne vidi več smisla. O njeni bolezni v družini enostavno nimamo moči govriti.Ne vem kako ji pomagati ne vem kaj reči, ne vem kako pomagati sama sebi.Vse to me počasi razžira… strah ..kdaj bo prišev dan ko je ne bo več…ko jo bom klicala pa se ne bo oglasila. Nenehno sanjam te psizore, jokam v sanjah, kakdarkoli nanese pogovor na temo rak začnem panično jokati.Ne vem več kako si pomagati.. imam 16 let in sem totalno depresivna, čustveno razdrta.Pred mamo se pretvarjam da je z mano vse v redu da se nebi sekirala in da ji nebi šlo še na slabše zaradi tega.Če je kdorkoli v podobni situaciji, … kako naj premagam to, če je sploh nožno. Sama sebi zvenim totalna egoistka..mama je bolana jaz pa iščem pomoč zaradi svoje stistke.
Deklica moja.To,da poiščeš malo tolažbe, ni nič slabega.Kaj drugega naj ti napišem,kot to,da bodi pogumna.Tvojo bolečino poskusi izjokat,da se ti ne bo kopičila v tebi.Ja res,mislim da moraš pred mamo pokazat,da si močna.Veš,saj to življenje je tako nepošteno,vedno nas kaj prizadane in trpimo.Verjamem,da te je strah.Ali imam pravico in ti povem,da tudi tvoja mama trpi.V sebi bije bitko sama s sabo.To,da je popustila pri zdravljenju kaže na to,da se zaveda,da ima ob sebi močno deklico.
Srečno ti želim in javi se še kaj,bova še malo poklepetali.Poljubček želim pogumni deklici.
-moon, res je življenje krivično, eni odidejo prezgodaj.
No ja, saj je za večino prezgodaj, ampak glede na tvoja je tudi tvoja mami še zelo mlada. Če so zdravniki rekli, da ni več veliko pomoči, se boš morala s tem sprijazniti. Mami stoj ob strani, pogovori se z zdravniki, kako ji lajšati bolećine, skupaj z domačimi – upam, da imaš še koga – ji poizkusite olajšati in olepšati čas, ki ga še ima.
Ti pa se še javi kaj na tem forumu, lažje ti bo, če boš vsaj anonimnežem povedala, kako ti je.
Hvala za tolažbo… Res je da bi morala mami stati ob strani a to je teško. Da bi biv problem še večji, mama me dostikrat obtožuje da sem za njeno bolezen kriva jaz… vem da je to v navalu jeze a me vseeno boli. Učasih celo začnem vrjeti v to. Glede raka sem že saba veliko prebrala in tudi vem kako s takimi bolniki ravnati…vem..teoretično, tudi ko poslušam v šoli ( sem na zdravstveni) kako moramo ravnati v takih situacijah in kaj reči bolniku..svojcem… a v realnosti ko vidiš da se to dogaja v tvoji družini je zgodba čisto drugačna.Saj se postavim v mamino kožo in razumem kako se ona počuti.. da ni samo mene strah da je njo še bolj, ampak vse to je težko..preteško.Že nasploh se naša družina ni nikoli pogovarjala o problemih… mislim da se niti ne znamo.. vsak je bolj za sebe, vsak svoje probleme drži v sebi.
tudi jaz sem zrasla v družini,kjer se sploh nismo pogovarjali.Pri nas je bilo samo,kaj je treba naredit, nobenega vprašanja,kako se kdo počuti,kaj se dogaja,popolnoma nič.Saj veš,da nisi ti nič kriva,kar se vam na žalost dogaja.NIČ.Kako ti gre v šoli,deklica?Tudi jaz sem hodila na zdravstveno šolo,pa je nisem končala,sem se prepisala.Upam,da tebi ne gre tako slabo.Tudi moja mama je imela tumor v trebuhu,ki pa ni bil rakast.Vem,kaj preživljaš,kolikor pač si lahko predstavljam.Kako se počuti mama,razen da ti vsake toliko zateži?Kaj delaš ti v prostem času?Imaš prijatelje,da se lahko včasih malo pozabavaš?Moraš se malo sprostit ob teh napornih trenutkih,pa ne mislim s tem na neumnosti:Pazi nase,dekle moje.Kako rada bi ti pomagala,pa ti lahko le z besedami povem.Držim pesti zate in za tvojo družino.Moj mož je izgubil mamo,ko je imel 8 let.Otrok,ki ni razumel nič.dekle,bodi pogumna in pridna v šoli,oglasi se še kaj
Zelo težko obdobje preživljaš in vidim, da nimaš dovolj pomoči in podpore. Mogoče bi lahko poiskala kakšno pomoč v šoli, mogoče imate kakšnega šolskega psihologa, ali pa povprašaj razredničarko, kdo bi ti lahko pomagal. Pogovor je velika opora v takih časih.
Nikar ne misli, da si egoist, ker bi morala biti samo mama bolnica, vi ste pa vsi zdravi. To ni res. Trpi vsa družina. Poskusi presekati s starimi navadami in povej doma, kako ti je. Tudi mami bi prav prišla odkrita beseda. Njena jeza v resnici ni jeza nate, jezi se, ker vas bo zapustila in ne more pomagati ne sebi, ne vam.
Moj dedek je umrl zaradi raka. Ko se mu je stanje slabšalo, je trdil, da ga babica zastruplja. To je izraz nemoči in stiske. Bolj ko ga je bolelo, bolj je trdil, da je ona kriva. Vsi so vedeli, da ni res (tudi on, kadar je imel boljše trenutke), a hudo jim je bilo vseeno. Imela sem dve leti in se ga ne spominjam, moj oče mi je to pripovedoval dvajset let pozneje. To pove, kako težki časi so bili to tudi zanj, kaj šele za njegovo mamo.
Žal nimam praktičnega nasveta zate, ki bi ti kaj olajšal. Kratkomalo težko je in bo težko. Bodi čimveč v njeni družbi, povej ji vse, kar ti pade na pamet, da bi ji rada povedala, vprašaj jo vse, kar bi rada vprašala. Ker nimam take izkušnje, ti ne znam povedat kaj več. Ko ti bo hudo, pridi na te strani in še kaj napiši. Vsi, ki beremo, ti stojimo ob strani.
-Moon, lahko ti napišem le to, da pazi nase. Tvoja mama ima popolno zdravniško oskrbo, ker ima diagnozo rak, bolezen, ki je nepredvidljiva v svojem trajanju…kot si napisala, ji nudiš vso podporo, kot ji le lahko.
_Moon, poskrbi tudi zase, poišči si strokovno pomoč, da boš lahko lažje prenesla težke trenutke, ki bodo sledili.
Ne dopusti, da se vate naseli občutek krivde in predvsem ne pozabi na svoje cilje, ki jih imaš v življenju.
Hvala še enkrat.. a jaz enostavno nisem oseba , ki lahko izraža svoje probleme. Tukaj na forumu ja, ampak v živo , ko se o tem pogovarjam recimo s prijatelji imam občutek a jih obremenjujem s tem, in vem da jih… ker vidim da jim je neprijetno govoriti o teh stvareh ker niti ne vedo kaj bi mi rekli, ker sami niso bili nikoli v podobni situaciji.Vsak reče…saj bo bolše, a jaz vem da ne bo boljše, vem da se moram jaz pa tudi ostali pripraviti na najhujše.
Največji problem vseh nas v družini je trma.. in zapiranje vase.Še posebaj je taka mama, a ko izbruhne iz nje vsa ta jeza in obupanost se konča tako da se vsi po vrsti skregamo.Jaz se izogibam temu kolikor je možno a se nenehno ponavlja, občutljiva je na vsako malenkost , saj jo razumem, vem da je v stiski , vem da bi rada povedala kako ji je a enostavno ne zna.. ali pa ne upa.Izgleda kot da si olajša dušo, ko išče krivca za svojo bolezen ( ki sem nato pogosto jaz ).
Glede zdravniške oskrbe, mislim da si zdravstvo v sloveniji ne zasluži da bi ga spoloh omenjali kot takega.Odkar je šla mama prvič na pregled ker je našla zatdlino na dojki je minilo že več let( tudi ni ravno mlada 50 let ima) ,a zdravniki niso ukrepali, na podrobne preiskave so jo poslali ko je bilo že tako rekoč skoraj prepozno.Tudi v bolnišnici kjer imam prakso vidim kako obravnavajo take bolnike ( ne vsi delavci)… kot osebe katerim pač ni pomoči,katerim ne privoščijo niti prijazne besede.Glede na to da je ostotek ljudi, ki imajo raka..ogromen se mi zdi bolano! da ljudje ki so zaposleni v bolnišnicah tako ravnajo.Res je da je razlika med njimi in mano velika, in da se jaz tako obnašam posebno zaradi mamine bolezni ..ampak kam za vraga je šla iz ljudi vsa vest in morala.
Mojo obupanost, jezo, vse slabo kar pričakujem skrivam nenehno v sebi,a ko izbruhne vse to iz mene je totalna polomija.Vem kakšna sem ob izgubi bljižne osebe, zaprta vase, na robu živčnega zloma, zaradi smtri strica sem bila nekaj časa na pomirjevalih, sploh ni ne morem in si niti nočem predtavljati kaj bo…
_Moon, to s prijatelji je tako, da te je vsak prijatelj pripravljen poslušati samo enkrat, mogoče dvakrat, ti poda nasvet, potem pa, če nasvetov ne upoštevaš in nič ne storiš, ne moreš pričakovati, da bodo pripravljeni govoriti skoz in skoz o eni in isti temi…
zapiranju vase boš morala tudi ti narediti konec. Za začetek odpri svoje srce strokovnjaku, ki je usposobljen, da tvojo stisko omili in lahko kaj naredi skupaj s tvojim sodelovanjem. Ne vem, zakaj skrivaš stvari v sebi in čakaš na izbruh. To res ni potrebno.
Ponavadi je tako, da najbližji izredno težko pomagajo, če je problem zapiranja vase v družini tako pereč, se mora celotna družina pričeti na novo učiti, kako se je potrebno pogovarjati.