dragi brat že 5 let te ni več tu
13.avgusta mineva 5 let, ko si odšel in me pustil samo, ostal mi je le še ati, ti pa si odšel k mamici in sestrici.Nikoli si ne bom odpustila, da sem bila tak slab medicinec, da nisem opazila, da se morda s teboj kaj dogaja. Počakal si me da sem prišla doma in potem so te samo še odpeljali, tvoj utrip je bil že minimalen. Pogrešam te zelo zelo, čeprav so mi moji otroci svetla točka v borbi za življenje sem tako zelo osamljena brez tebe.
TAfrinales
Draga tafrinales, sočustvujem s tabo,žalostna sem zate in zame. Nisem našla besed prej, ker sem bila sama čisto na dnu. Hvala bogu za ta nihanja, da se človek vsaj od časa do časa malo pobere, preden spet pade v naslednjo potrtost.
Vsak od nas si kaj očita, vsak bi lahko še kaj več naredil ali rekel, dokler je bil čas, a vendar vsi vemo, da nismo nič krivi, da je to očitanje nepotrebno, nepravilno. Treba si ga je izbiti iz glave, ker je že brez tega težko.
Moj sin mi je rekel: Poglej, če bi bilo obratno, če bi ti umrla, in bi se on sekiral, zakaj ni bil boljši do tebe, zakaj ni česa preprečil, kar ti je potem škodilo ali karkoli, ali ne vidiš, kako je to brezveze, ker ga imaš rada in bi ga imela nazaj točno takega, z vsemi napakami, pa da ti magari ničesar prijaznega ne reče, samo da je tu. In ko tako razmisliš, vidiš, da mora biti naša vest čista iz enega samega razloga: ker smo ga imeli radi. To je dovolj.
Mislim, da velja isto tudi, ko nekdo odide prostovoljno. Naša ljubezen je bila in bo tu, saj drugače zdaj ne bi bila tako žalostna, draga 44 in tafrinales.
Razumljivo je, da jočeš, draga K.a.t.j.a, ko bi še tega ne zmogla, bi trpela, da ni moč povedati. Dovoli si imeti kakšen tak dan, ko jočeš, jočeš za vsemi tremi. Izguba enega je huda, težka izguba, izguba treh je torej trikrat težja, trikrat bolj boleča. Izguba je nenadomestljiva! Včasih se ti gotovo zazdi, da bi najraje odšla za njimi … vendar ne gre tako, nekdo mora ostati, ostati zato, da o njih tu, na tej strani pove nekaj lepega, nekaj čudovitega, da skrbi, da spomin nanje ne zbledi. In da žaluje za njimi, za vsemi tistimi, ki nas bodo počakali tam, ko bo na nas vrsta, da se poslovimo. Drži se, K.a.t.j.a in vrni se v dneh, ko si tako zelo na tleh, vrni se takrat in tu, na tej strani z vsemi ostalimi objokuj svoje drage, zapolni s solzami praznino za njimi. Zaslužijo si naš spomin, zaslužijo si tudi naše solze in žalost, ki jo pestujemo v sebi, ko žalujemo za njimi.
Moje iskreno sožalje, draga K.a.t.j.a!
Moje sožalje, K.a.t.j.a
Saj sem čisto brez besed.
Kot pravi Marija, nekdo mora gojiti lepe spomine. Res je težko. Želim ti dosti moči in da bi ohranila zdravje vsaj tako, kot je zdaj. Bodi prijazna s sabo, čuvaj se, poveži se tesneje s tistimi, ki so ti ostali in naj ti pomagajo. Javi se še, tu nisi sama. Žal nas je dosti, vsi jočemo, vsi imamo malo kakšne boljše dni in kakšne za znoret težke.
Hvala vam dobri ljudje na lepih in spodbudnih besedah.Veliko sem pretrpela…
Sestra se je borila z rakom štiri leta. Veliko časa sem preživela z njo. Bila je polna upanja, da bo ozdravela. Vse okoli sebe je tolažila, saj je videla kako trpimo. Dva meseca pred smrtjo sva se dolgo v noč pogovarjali, ko so njeni spali. Rekla mi je, da ve, da bo umrla. Naročila mi je naj povečam njeno sliko da bo pripravljena za pogreb, v kaj jo naj oblečemo…in na koncu najinega bolečega pogovora je sklenila svoji roki in mi rekla, da me samo še to prosi: “Nikoli ne pozabi mojih otrok.” Dva dni pred koncem sem bila pri njej da jo bom negovala. Bila je nedelja. V ponedeljek je imela kontrolo na onkologiji v Ljubljani. Odšla je polna upanja. Tam so ji povedali, da ji ne morejo več pomagati. Nikoli ne bom pozabila kakšna je bila, ko so jo pripeljali domov. Spremenjena. Oči so bile brez leska. Ugašale so… Težko je dihala in proti jutru so jo odpeljali v bolnišnico v Izolo. Bila sem z njo ves čas. Klicala me je, a se ni zavedala: “Katja, poglej kaj mi delajo… pomagaj mi.” Nisem ji mogla pomagati… le za roko sem jo držala in jokala… Tako grozno je stokala… otroka sta se prišla poslovit… mamica moja, nikoli te ne bom pozabil… tako zelo te imam rad, je rekel njen mlajši sin…Moji sestrci so iz desnega očesa potekle solze…nehala je stokati… Držala sem jo za roko, jo božala in ji po tihem govorila… Čez dve uri je moja sestrca za vedno odšla… samo dihati je nehala…Umrl je tudi del mene z njo… O sestrca moja,kako zelo rada sem te imela…
Na dan sestrinega pogreba 2.8.2007 sva se z bratom objela. Čutila sem, da je z bratom nekaj hudo narobe. Bil je tako zelo suh. Vprašala sem ga kaj je narobe… samo z roko je zamahnil.
Brat je živel sam, v drugem kraju kot jaz. Brez družine. Nikogar ni imel. Le mene… Hitro sva z možem ukrepala. Takoj sva ga peljala k zdravniku. Končal je na Japljevi.Prepozno. Rak požiralnika. Nobene operacije, nobene kemoterapije, obsevanja… In tukaj se je začelo… hudo trpljenje… moje in bratovo… razočaranje nad zdravniškim osebjem…
Ne morem več pisati.. morda bom drugič nadaljevala, je prehudo zame…
LJuba K.a.t.j.a., so mi prišle solze v oči in v grlu je nastal cmok. Koliko gorja je na tem svetu …pa vedno le za izbrance! Pa vedno le za določeno skupino ljudi. In ko sami pademo v to skupino, si ne moremo pojasniti, zakaj smo bili mi, da nam vzamejo to, kar nam je ljubo in milo, kar nam je najdražje. Zakaj? In vem, da si se vedno in se še vedno sprašuješ to tudi ti! Zakaj je odšla sestra, zakaj je odšel brat, ko pa je toliko bolnih ljudi in starčkov, ki si želijo zatisniti oči in za vedno oditi, pa ne morejo. Ne morejo in se morajo še vedno tu, na tem svetu “matrati”… In takrat res morda vsak pomisli, kako kruto in krivično je to! Kako kruto in krivično je, da se enemu pijančku nikoli nič ne naredi, pa niti sam revež ne ve, kako domov pride, da pade, se ne poškoduje, obleži v jarku, ne zmrzne … pa se zgodi, da nam zdrav, čil, vesel, srečen, zadovoljen človek, poln življenjskih načrtov in energije … shira in umre! Kako boleče je to spoznanje, kako kruto, kako nesprejemljivo …
K.a.t.j.a. … izjoči svojo bolečino, sprašuje se, imaš pravico, le pravega odgovora ne pričakuj, morda razlglabljanja, morda ramo, na kateri se boš lahko izjokala, odgovra pa ne bo …
MOja mami je umrla leto po mojem rojstvu (rak) in pustila očeta, brata ki je bil takrat star 10 let in mene in mojo sestro dvojčico. 4 mesece po mamini smrti je umrla sestrica (bojda zaradi srčne napake), brat se je pri 24-ih ponesrečil s padalom in postal paraplegik, po 10letih na vozičku je 13.avgusta 2003 samo še rekel, da ne more dihati…oživljali so ga 2 uri…pa je bilo prepozno strdki iz medeničnih ven so mu zasluli pljuča.
Nekako sem hodila skozi življenje z mislijo in čudno zaznamovanostjo, ker nisem imela mamice, ker mi je umrla sestrica…ko pa mi je umrl brat se mi je pa do konca podrl svet. In od takrat sovražim ta prekleti avgust in komaj čakam da ga bo v ponedeljek konec. Zato hvala vsem vam dobrim dušam tule gor, ki razumete kako mi je in poveste tudi svoje zgodbe, tako mi je vsaj malo lažje.
Tafrinales, tudi tebi moje iskreno sočutje. Saj sem te prebrala že prvič, ne vem zakaj sem bila prepričana, da sem ti namenila besedo ali dve tolažbe …kot slehernemu, ki se oglasi, če le lahko oz. če mi je tisti trenutek sploh dano, kajti včasih besede tolažbe lahko tako prazno izzvenijo. Težko je razumeti take izgube, težko se človek vživi v človeka in njegova občutenja, ki mu je odvzetih toliko dragih ljudi. Jaz bi zase lahko le rekla, da ne vem, kako bi lahko to prenesla. Ti si prenesla … s tem seveda, da sovražiš avgust! Kako ga tudi ne bi, saj te nima na kaj lepega spomniti!
Navajaš pa očitek, kako da si bila lahko tako slab medicinec, da … Ljuba Tafrinales, ne moremo vsega vedeti, nikoli, ne moremo niti slutiti, kaj nam in našim dragim življenje pripravlja. Vse, kar moremo in v kar smo prisiljeni je, da nekako preživljamo dneve, tedne, mesece, leta po tem, ko se poslovimo od ljudi, ki odhajajo od nas, ki so nam bili tudi tako na silo vzeti, katerih ljubezen nam ne bo več dana in katerim tudi naše pozornosti ni več dano namenjati. Zgolj spomini in žalost, včasih jok, velikokrat obup so tisti, ki nas spremljajo iz leta v leto …
Drži se, objokuj jih, spominjaj se jih ! In če ti res vsaj malo odleže, še naprej sovraži mesec avgust, da bo to čustvo le vsaj malo omililo tovjo bolečino, vsaj malo … čisto mičkeno …
Drži se, dekle! Ni nam dano vedeti, zakaj je za tiste, ki so odšli, to lahko tudi bolje ???
Ubogi tvoj oče, on ima pa samo tebe! On mora sovražiti kar vse poletje!
Izgubila sem moža in hodim kot zombi s pol duše po svetu. On pa je izgubil ženo in dva otroka. In pravijo, da je moškim težje prenašati izgubo partnerja kot ženskam. Najbrž te pokonci drži tudi misel, da moraš biti njemu v oporo. Zaradi njega moraš živeti čim bolj polno življenje, drugače bo njemu še težje in še bolj brez pravega cilja in smisla.
Lažje prebrodiš težke dneve, če lahko komu pomagaš.
Letos 5 aprila je odšel moj 23 letni brat….odšel kam…tolažim se da bo prišel nazaj, ker nočem verjeti da ga ni, da ne bo prišel in pozvonil, potrkal in vstopil…
Bila sem glih v 9mesecu nosečnsti ko se je to zgodilo….hudo je bilo in je še zmeraj…zelo sem ga imela in ga imam rada.Želim si da bi se kar naenkrat pojavil prišel in da bi se življenje nadaljevalo kjer se je takrat ustavilo…kot da bi to bile samo sanje iz katerih bi se zbudila in bi si rekla sej to ni bilo resnično…to so bile samo sanje…tolažim se, čeprav vem,
ampak raje nočem vedeti.
Včasih si ga predstavljam kako stoji v stanovanju ali kako bo prišel oblečen kot ponavadi v modri majici in modri trenirki, njegove oči, obraz, pogled njegov…
Sanjam….
Včasih, ko se poglobim o tem da ga res ni in ni….me tako močno boli ko si predstavljam da lezi tam nekje na žalah….in si rečem NE TO NI RES,MOJ BRAT NI TAM, KAKO LAHKO ? NEMOGOČE? ZAKAJ? KAKO DA SE JE TO NJEMU ZGODILO,NE? PROSIM PRIDI NAZAJ, PROSIM….
Včasih si predstavljam kako bi ga pripeljala nazaj k meni, ga zudila in spet bi bili vsi skupi…..
Ampak vem, da tega ne bo.
TAKO MOČNO GA IMAM RADA IN DOSTIKRAT SE POTOLAŽIM S TEM DA SEM MU TO TUDI POVEDALA DA GA IMAM RADA IN DA BI ŽIVLJENJE DALA ZANJ IN BI GA ČE BI GA TO OBUDILO PA ČEPRAV MENE NE BI BILO, KER RAJŠI BI VIDELA DA ON ŽIVI NAPREJ….
NE MOREŠ VERJET ČEPRAV ČAS BEŽI…kar teče in teče naprej.