Ko ste ob osebi z demenco vsak dan, je povsem razumljivo, da želite pomagati.
Da želite stvari narediti hitreje, varneje, bolj učinkovito.
Zato v dobri veri rečete:
“Raje bom jaz, bo hitreje.”
“Pusti, bom jaz, da ne boš padla.”
A prav s tem lahko osebi z demenco nehote vzamete nekaj zelo pomembnega – občutek, da je še vedno vredna, sposobna in vključena.
Demenca že sama jemlje spomine, vloge in zaupanje vase. Kot svojci pa lahko poskrbite, da ji ne jemlje še dostojanstva.
Kaj pomeni pustiti, da še nekaj naredi?
To ne pomeni, da jo izpostavljate nevarnosti. Pomeni pa, da ne naredite vsega namesto nje, če še zmore sodelovati.
Če še lahko:
- premeša juho – jo pustite, tudi če kapne čez rob,
- zalije rože – naj jih zalije, četudi bo malo preveč vode,
- zloži perilo – dovolite ji, tudi če nogavice ne bodo v paru.
Za vas je to morda malenkost. Za njo je to sporočilo: »Še vedno nekaj zmorem.«
Zakaj samostojnost upočasnjuje kognitivni upad
Zakaj je to za osebo z demenco tako pomembno?
Ko ji kot svojci dovolite sodelovanje, s tem:
- ohranjate občutek samostojnosti – ni samo opazovalka, ampak del dogajanja,
- krepite dostojanstvo – njeno delo šteje, tudi če ni popolno,
- upočasnjujete kognitivni upad – kar uporabljamo, ostaja dlje živo,
- gradite povezanost – sporočate ji: “Ti si še vedno pomembna.”
Popolnost pri demenci ni cilj. Cilj je sodelovanje.
Pomen gibanja pri demenci in vloga svojcev
Ne pozabite na gibanje – tudi to je vaša vloga. Pri demenci ne peša le spomin. Telo potrebuje gibanje, da ostane čim dlje funkcionalno.
Kot svojci lahko naredite veliko že z majhnimi koraki:
- spodbujajte hojo, tudi če je počasna in z oporo,
- vključite osebo v vsakodnevna opravila (brisanje mize, zlaganje perila, zalivanje rož),
- gibanje povežite z glasbo iz njenega mladostnega obdobja,
- pustite, da naredi svoj korak sama, tudi če traja dlje.
Pomembno ni, da je hitro. Pomembno je, da je njeno.
Kaj lahko naredite drugače že danes?
Namesto da vse naredite vi:
- ji dajte čas,
- zmanjšajte pričakovanja,
- sprejmite napake kot del procesa,
- opazujte, kaj še zmore – in to ohranjajte.
Naj bo počasneje.
Naj bo po svoje.
Naj bo z napakami.
Danes ji dovolite:
- da sama zloži perilo, tudi če bo v napačnem predalu,
- da zalije rože, tudi če voda steče čez lonček,
- da premeša juho, četudi kapne čez rob.
To niso malenkosti. To so trenutki, v katerih oseba z demenco začuti: “Še vedno nekaj zmorem. Še vedno štejem.“
Kar ne uporabljamo, postopno odmira. Če osebi z demenco ne dovolimo uporabljati tega, kar še zmore, ji bolezen sposobnosti vzame hitreje.
Kot svojci ne morete ustaviti demence. Lahko pa upočasnite izgubo dostojanstva. In to je ogromno.
Prebrali ste enega izmed člankov v seriji, ki demenco obravnava celostno – skozi vsakdanje situacije, odnos do osebe z demenco in vlogo svojcev. Avtorica izhaja iz dolgoletnih praktičnih izkušenj in poudarja tisto, kar je v skrbi za osebo z demenco pogosto najpomembnejše: dostojanstvo, občutek varnosti in odnos.
V seriji člankov se bomo dotikali tem, s katerimi se svojci in bližnji srečujejo v praksi, med drugim:
- zakaj je pomembno govoriti oseba z demenco in ne dementna oseba,
- kako z vsakdanjimi drobnimi dejanji ohranjati dostojanstvo in samostojnost,
- zakaj ni prav, da osebi z demenco odvzamemo dejavnosti, ki jih še zmore,
- kako se odzvati, ko oseba vidi ali sliši nekaj, česar mi ne zaznamo,
- kaj storiti, ko oseba z demenco zavrača hrano,
- kako razumeti in omiliti odpor do tuširanja in osebne higiene,
- kako pomembni so odnos, miren pristop, rutina in občutek varnosti,
- kako lahko svojci z majhnimi spremembami pomembno vplivajo na kakovost življenja.
Če se ob branju porajajo vprašanja, dvomi ali stiske, ali pa želite izmenjati izkušnje z drugimi, priporočamo forum Duševno zdravje in odnosi.
Vabljeni k branju naslednjih člankov v seriji. Demence ne moremo ustaviti, lahko pa jo pospremimo z več razumevanja, spoštovanja in človeške bližine.
