Predstavljajte si, da pri sebi ali bližnjem nenadoma zaznate močan, nenavaden vonj po ribah – tako izrazit, da ga ni mogoče spregledati niti prezreti. Prav v takšni situaciji se je nedavno znašla družina iz ZDA, ko je njihov komaj 5 tednov star dojenček začel oddajati izrazit ribji vonj. Zaskrbljena mama ga je takoj odpeljala na urgenco, kjer je zdravniška ekipa hitro ugotovila, da primer presega običajno menjavo plenic.
Primer je v svojem prispevku Is Smelly Urine Anything to Worry About? opisala dr. Kelly Johnson-Arbor, medicinska toksikologinja iz National Capital Poison Center – neprofitne organizacije iz Washingtona, D.C., ki že več kot 40 let pomaga preprečevati zastrupitve in nudi strokovno pomoč javnosti.
Ob pregledu so zdravniki ugotovili, da je bil dojenček sicer videti popolnoma zdrav, vendar sta njegov urin in koža oddajala močan ribji vonj. Izkazalo se je, da so starši pred kratkim zamenjali mlečno formulo za cenejšo iz trgovine, ki je vsebovala precej več holina kot prejšnja. Prav to je sprožilo sum na trimetilaminurijo – redko dedno presnovno motnjo, pri kateri telo ne zmore razgraditi spojine trimetilamin (TMA). Ko se TMA kopiči v telesu, se izloča skozi urin, znoj in dih, kar povzroča značilen, trdovraten vonj po ribah.
Zakaj urin smrdi? Glavni vzroki za vonj urina
Kot pojasnjuje dr. Kelly Johnson-Arbor iz National Capital Poison Center, je urin približno 95 odstotkov sestavljen iz vode. Svež urin zato navadno nima izrazitega vonja, saj so odpadne snovi razredčene. Značilen vonj urinu dajejo hlapne organske spojine (angl. volatile organic compounds, VOC), ki jih ledvice izločajo skupaj z vodo.
V urinu so do danes odkrili več kot 200 različnih hlapnih organskih spojin. Ko urin stoji, voda izhlapi in koncentracija teh spojin naraste, kar povzroči močnejši, pogosto neprijeten vonj, ki ga povezujemo s “postanim” urinom. Med najpogostejšimi so dimetil sulfon, trimetilamin (TMA) in ocetna kislina.
Hlapne organske spojine niso značilne le za urin – prisotne so tudi v znoju, izdihanem zraku in drugih telesnih tekočinah. Njihova sestava se spreminja glede na starost, prehrano, zdravstveno stanje in življenjski slog posameznika. Zanimivo je, da raziskovalci preučujejo tudi možnost uporabe zaznave vonja urina pri reševalnih psih, ki iščejo pogrešane osebe v ruševinah po nesrečah.
Je urin z izrazitim neprijetnim vonjem razlog za skrb?
Vonj urina se lahko spremeni iz več povsem nenevarnih razlogov, najpogosteje zaradi prehrane, pijače ali začasnih sprememb v presnovi. Eden najbolj znanih primerov je uživanje špargljev, po katerem urin pri nekaterih ljudeh dobi značilen žveplast vonj. To je verjetno posledica razgradnih produktov, kot so dimetil sulfoksid, metantiol in ogljikov disulfid. Zanimivo je, da vsi ljudje tega vonja ne zaznajo – pomanjkanje določenih vonjalnih receptorjev v nosni sluznici pomeni, da spremembo preprosto ne zaznajo.
Če pa je urin z izrazitim neprijetnim vonjem vztrajen, se pojavlja pogosto ali ga spremljajo drugi simptomi, je to lahko opozorilni znak zdravstvene težave. Med pogostejšimi vzroki so:
- Okužbe sečil – bakterije v urinu razgrajujejo sečnino v amoniak, kar povzroči oster, pekoč vonj; pogosto ga spremljata pekoče uriniranje in moten videz urina.
- Sladkorna bolezen – presežek glukoze v urinu lahko povzroči sladkast, skoraj sadni vonj.
- Dehidracija – ob pomanjkanju vnosa tekočine postane urin bolj koncentriran in ima močnejši vonj po amoniaku.
- Dedne presnovne bolezni – – to so redke genetske motnje, pri katerih telo ne more pravilno razgraditi ali presnoviti določenih snovi iz hrane. Posledično se te snovi ali njihovi razgradni produkti kopičijo v telesu in izločajo z urinom, znojem ali dihom, kar lahko povzroči značilen vonj. Na primer, pri bolezni javorjevega sirupa (angl. Maple Syrup Urine Disease) se v telesu kopičijo aminokisline, zaradi česar ima urin sladkast, sirupast vonj. Pri trimetilaminuriji pa telo ne more razgraditi spojine trimetilamin (TMA), kar povzroči izrazit vonj po ribah.
Kot poudarja avtorica omenjenega prispevka, je pri spremembah vonja urina, ki trajajo več dni ali jih spremljajo dodatni znaki (bolečina, pekoč občutek, sprememba barve urina, vročina), priporočljiv pregled pri zdravniku.
Zakaj ima urin izrazit vonj po ribah?
Eden od značilnih primerov, opisan v uvodu, je povezan prav z redko dedno presnovno motnjo, imenovano trimetilaminurija. Pri tej motnji zaradi pomanjkanja encima flavin-mono-oksigenaza 3 (FMO3) organizem ne more presnoviti spojine trimetilamin (TMA). TMA nastaja v prebavilih pri razgradnji živil, bogatih s holinom, kot so ribe, jajca, meso, mlečni izdelki ter nekatera prehranska dopolnila in vitaminski pripravki.
Če TMA ostane nepresnovljen, se kopiči v telesu in izloča z urinom, znojem ter izdihanim zrakom. Vonj je značilno ribji in ga pogosto zaznajo tudi ljudje v okolici, kar lahko povzroča pomembno psihološko in socialno obremenitev za prizadeto osebo. Intenzivnost vonja se lahko poveča:
- po uživanju živil z visoko vsebnostjo holina – med živila z največjo vsebnostjo sodijo jajca (zlasti rumenjak), drobovina (jetra, ledvica), morska riba, meso perutnine in govedine, stročnice (soja, fižol), križnice (npr. brokoli, cvetača) ter mlečni izdelki,
- po jemanju prehranskih dopolnil ali vitaminskih pripravkov (npr. vitamin B6, prenatalni vitamini),
- v času menstruacije,
- ob uporabi hormonske kontracepcije,
- v obdobjih povečanega psihološkega stresa.
Čeprav trimetilaminurija ne ogroža življenja, lahko močno vpliva na kakovost življenja. Prizadeti se pogosto srečujejo z zmanjšanim samospoštovanjem, depresijo in izogibanjem družabnim stikom zaradi skrbi glede telesnega vonja.
Dobro je vedeti
Značilen vonj urina povzročajo hlapne organske spojine, ki jih organizem izloča prek ledvic. Pri večini ljudi je sprememba vonja začasna in povezana s prehrano (npr. šparglji, živila z visoko vsebnostjo holina), pomanjkanjem vnosa tekočine ali drugimi nenevarnimi dejavniki. V nekaterih primerih pa je lahko urin z izrazitim neprijetnim vonjem znak zdravstvene težave, kot so okužba sečil, presnovne motnje ali sladkorna bolezen.
Če se sprememba vonja pojavlja pogosto, traja več dni ali jo spremljajo drugi simptomi (bolečina, pekoč občutek, sprememba barve urina, vročina), je priporočljiv pregled pri zdravniku. Pravočasna diagnostika lahko prepreči zaplete in bistveno izboljša kakovost življenja.
| Prispevek je namenjen izključno informiranju in ne nadomešča strokovnega zdravstvenega pregleda, diagnoze ali zdravljenja. Ob kakršnih koli spremembah vonja urina, ki trajajo več dni, ali če jih spremljajo dodatni simptomi (npr. bolečina, pekoč občutek, sprememba barve urina, vročina), se posvetujte z zdravnikom. |
Vir: Johnson-Arbor K. Is Smelly Urine Anything to Worry About? National Capital Poison Center, 2024. Dostopno na: https://www.poison.org/articles/is-smelly-urine-anything-to-worry-about (pridobljeno avgust 2025).
