“Vse kaže na virozo. Deklica naj počiva in čim več pije, bo izzvenelo,” so bila navodila zdravnice. In res, naslednji (četrti) dan se je prvič prebudila brez vročine. Grlo jo je še zmeraj močno bolelo, ampak “traja, da izzvenijo vsi simptomi,” smo si mislili. Večerna vročina nas ni toliko presenetila kot dejstvo, da se je peti dan ponovno zbudila z vročino 38.5 stopinj Celzija. Zaradi visoke vročine so ji ustnice popokale do krvi in nastale so gnojne ranice. Ponovimo vajo: še en pregled pri zdravnici.
Dve uri kasneje dobimo klic: bris na streptokok je negativen, deklica pa ima potrjeno infekcijsko mononukleozo. Kot je rekel sodelavec: “Že ime ni nič kaj prijetno.”
Kaj je infekcijska mononukleoza?
Infekcijsko mononukleozo najpogosteje povzroča virus Epstein–Barr (EBV) iz družine herpes virusov, redkeje pa citomegalovirus (CMV), piše Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). Inkubacijska doba – čas od okužbe do pojava simptomov – je dolga, običajno štiri do šest tednov.
Virus se prenaša s slino, najpogosteje s poljubljanjem, preko souporabe jedilnega pribora, kozarcev, bidonov in drugih pripomočkov za pitje oziroma prehranjevanje. Pri obolelih se virus v slini izloča še približno šest tednov po začetku bolezni, nato pa občasno še več desetletij po preboleli okužbi.
Infekcijska mononukleoza se pogosto začne kot angina – s slabim počutjem, utrujenostjo, bolečinami v žrelu, glavobolom in povišano telesno temperaturo. Značilne so tudi povečane bezgavke na vratu, v pazduhah in dimljah.
Lahko pa se pojavijo tudi druge težave:
- Povečana vranica: prisotna pri več kot polovici otrok; običajno se začne zmanjševati v tretjem tednu bolezni.
- Izpuščaj: lahko je droben, zrnat, kot koprivnica ali v obliki drobnih krvavitev v koži; razširi se po vsem telesu.
- Nevrološke težave: običajno nastopijo dva do štiri tedne po začetku bolezni.
- Spremenjeni jetrni testi: testi jetrne funkcije so pogosto izven normalnih vrednosti.
- Sistemske prizadetosti: virus lahko prizadene praktično kateri koli organ v telesu.
Vročina in vnetje žrela običajno izzvenita v enem tednu, lahko pa trajata tudi do šest tednov. Utrujenost je pogosto dolgotrajna in izrazita, včasih traja več mesecev. Po preboleli okužbi se razvije trajna imunost.
Bolezen je zelo pogosta: v stiku z virusom je (bila) večina odraslih
Infekcijska mononukleoza prizadene tako otroke kot odrasle, a najpogosteje zbolevajo otroci in najstniki. V severni Evropi ima v krvi protitelesa proti EBV polovica otrok, mlajših od pet let, in skoraj vsi odrasli, kar kaže na zgodnejšo okužbo oziroma izpostavljenost virusu, je za Združenje zdravnikov družinske medicine opisala specialistka družinske medicine prof. dr. Zalika Klemenc Ketiš, dr. med.
Do okužbe pogosto pride že v otroštvu, najpogosteje brez očitnih bolezenskih znakov. Po podatkih Zdravstvenega doma Ljubljana ob okužbi razvije simptome približno 10 odstotkov otrok. S starostjo se verjetnost simptomatskega poteka bolezni povečuje (po podatkih NIJZ do približno 25 odstotkov), največkrat zbolijo osebe med 15. in 24. letom. V odrasli dobi je bolezen redka, najverjetneje zaradi že prebolelih okužb v mladosti.
Zakaj nekateri ob okužbi razvijejo bolezen, drugi pa ne, še ni povsem jasno.
Kako poteka zdravljenje?
Specifičnega protivirusnega zdravila, ki bi skrajšalo trajanje bolezni, ni. Zdravljenje je simptomatsko – lajša se težave, ki se pojavijo ob okužbi:
- zniževanje povišane telesne temperature,
- blaženje bolečin,
- zadosten vnos tekočine in hrane,
- počitek (vendar popolno mirovanje ni nujno),
- v primeru zapletov je zdravljenje usmerjeno glede na klinično sliko,
- pri manjšem odstotku bolnikov je zaradi zapletov potrebna hospitalizacija.
Antibiotiki niso učinkoviti pri zdravljenju infekcijske mononukleoze, njihova uporaba pa lahko celo poveča verjetnost za pojav kožnega izpuščaja.
Po bolezni – previdno s športom!
Okrevanje po infekcijski mononukleozi je dolgotrajno. Odsvetuje se dvigovanje težkih bremen in ukvarjanje s športom.
Posebno pozornost je treba nameniti zaščiti trebuha pred udarci (npr. žoga, padci, kontaktni športi …), saj je povečana vranica zaradi nabranega krvnega obtoka občutljiva na pritisk. Udarec lahko vodi do razpoka vranice in notranje krvavitve.
Zato je vrnitev k športnim in tekmovalnim dejavnostim mogoča šele po posvetu z izbranim zdravnikom. Običajno se šport odsvetuje tri do štiri tedne po začetku bolezni, vendar se ta čas lahko podaljša, odvisno od poteka bolezni.
Drugi pomemben omejitveni dejavnik pri vrnitvi k telesni dejavnosti je izrazita utrujenost, ki lahko traja več tednov ali mesecev. Ključno je, da se posameznik k športu ne vrne, dokler se ne počuti povsem zdravega.
Viri:
- NIJZ. Dostopno na: Infekcijska mononukleoza. Zadnji dostop: Julij 2025
- Zdravstveni dom Ljubljana. Dostopno na: Infekcijska mononukleoza. Zadnji dostop: Julij 2025
- Zalika Klemenc Ketiš, Združenje zdravnikov družinske medicine. Dostopno na: Infekcijska mononukleoza. Zadnji dostop: Julij 2025
