Pozdravljeni,

Se opravičujem, ker sem to temo že poslal pod rubriko psihiater odgovarja. Ampak mislim da je bolje da objavim tule.

Če se na hitro predstavim, fant star 28 let, ki hodi v službo. Imam sindrom kateri je pustil posledice predvsem na videzu in govoru.

Že od kar pomnim sem nesamozavesten, sramežljiv in nekdo, ki ne bo najbolj glasen v družbi. In na splošno sem zelo občutljiva oseba. Zadnje čase sem bolj ali manj brezvoljen in ne izžarevam neke energije. Počutim se nakako sam, da sem drugačen in da ljudje ne bodo nikoli poznali moje duše (ne vem kako naj se izrazim drugače). Seveda so stvari in ljudje, ki me osrečujejo, ampak sedaj pišem o problemih. Kljub temu, da imam prijatelje se počutim, da sem nekako sam zase. Zelo težko se vklopim v družbo, sploh če je ne poznam. Nimam rad množice. Še bolj me teži, ko vidim da drugi prijatelji znajo uživati jaz se pa ne znam tako sprostiti. Zanimivo je, da čutim tesnobo tudi npr. ko se odpravljam v družbo kjer bodo samo moji prijatelji ali znanci. Ne vem zakaj. Če se recimo dobim z enim ali dvema prijateljema ne bo tako velikih težav. Ko pa bo zraven istih dveh še recimo 5-10drugih(prav tako znancev) se bom pa čisto drugače počutil. Jezi me, ker se takrat drugače vedem kot če smo sami in me skrbi kaj si tista dva ali tisti misli. Kako sem bil, npr. včeraj tako sproščen, danes pa kot bi bil druga oseba.

Težave imam s stalnim premlevanjem. Na primer, ko se družim s prijateljem/lij in se pač nekaj pogovarjamo, in če slučajno zmanjka teme(tišina) ali pa da izpadem kako bi rekel čuden, dobim občutek da sem ne zanimiv in mi pade energija. Počutim se nevrednega. Zelo hitro mi lahko razpoloženje pade iz točke, ko sem vesel in radosten do točke, ko bom žalosten in potrt. Več krat enostavno zmrznem in ne vem kaj bi rekel, vprašal. Pa bi tako rad se sproščeno pogovarjal sploh s prijatelji in ljudmi, ki jih imam rad. Naslednje dneve že ko vstanem bom pa razmišljal kaj sem naredil narobe, kaj bi moral reči, kako dobiti temo za pogovor, kaj če me prijatelji ne bodo več marali in kaj bo naslednjič, ko bomo spet skupaj. Kaj če so z menoj samo iz vljudnosti itd.

V glavi si pred kakšnimi situacijami, dogodki ali dejavnostmi, ki so mi nelagodne že vstvarjam scenarije. Tako močno se zamislim, kot da bi bil že tam in se v mislih pogovarjam ali kregam s sabo ali drugimi ljudmi. Zamišljam si kaj bo lahko šlo vse narobe itd.

To da sem več krat raje tiho, in nesamozavesten botruje najbrž tudi moj govor, ki ni tako razumljiv kot od večine drugih ljudi. Več krat sploh če so ljudje, ki me niso vajeni (pa tudi tisti ki so me) moram kak stavek ponoviti in to sem mi več krat dogaja. Kar mi seveda sproži tesnobo in tisti občutek, spet smo tam. Vse to mi zbija samozavest nasploh, pa tudi seveda pri pristopanju do nasprotnega spola. In seveda potem razmišljanje zakaj sem tak, zakaj ravno jaz itn.

Vse zgoraj naštete situacije mi znajo sprožiti dneve premlevanja in živciranja. Upam, da sem vsaj nekako razumljivo napisal. Če ne, sem na voljo za dodatna vprašanja.

Vem, da tako naprej ne bo šlo. Tako, da sem se odločil, da moram poiskati pomoč, pa me zanima ali moram najprej do osebnega zdravnika in kako to poteka.

Najlepša vam hvala in bom hvaležen za kakšno besedo ali dve! Lp

Pozdravljeni,

vaš zapis prinaša občutek, da v sebi nosite veliko občutljivosti, globine in hkrati osamljenosti. Kot da bi bili dolgo zaprti v lupini lastne tišine, v kateri se misli in občutki neprestano vrtijo, a le redko pridejo do drugega človeka brez strahu, da bodo napačno razumljeni. Vaša stiska ni le posledica govorne ovire, temveč bolj verjetno dolgotrajnega občutka, da kot oseba niste dovolj sprejeti, da ste nekako preveč ali premalo za druge.

Ste kdaj razmišljali o psihoterapiji? V psihoterapiji bi šlo za postopno razpletanje tega notranjega vozla, ki vas zadržuje pred sproščenim stikom. Da bi tako lažje prenašali stik z drugimi brez tesnobe in sramu. Pomembno bi bilo, da bi se počasi lahko izrekli brez strahu, da bo tišina med vami in drugim pomenila zavrnitev. Ter, da bi raziskovali, od kod prihaja to globoko prepričanje, da niste dovolj dobri, zanimivi ali vredni pozornosti.

Če čutite, da tako ne gre več, je to že pomemben notranji premik. Psihoterapevtsko pomoč lahko poiščete samoplačniško, saj je pot preko zdravstvenega sistema izjemno težka za pridobitev ustrezne psihoterapevtske pomoči. Na žalost je pri nas še vedno tako.

Če imate še kakšno vprašanje mi kar pišite.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Vse dobro vam želim.

Pozdravljeni,

Se opravičujem za pozen odziv na vaš odgovor, za katerega se vam najlepše zahvaljujem. Sploh v prvem odstavku ste me bom rekel res “pretresli”, ampak v pozitivnem smislu. Dali ste mi misliti.

Zelo malo je priložnosti, da se nekomu lahko vsaj malo zaupam in nekako potožim. Imam enega ali dva prijatelja katerima sem jima ne dolgo nazaj zaupal nekaj mojih težav in osebnih stvari. In sem jima hvaležen za to. Škoda ali pa ne je le ta, da so se ti pogovori zgodili šele ko smo spili kakšno alkoholno pijačo. Se pa zavedam, da je v prvi vrsti od mene odvisno ali se bom komu potožil in povedal za probleme ali ne. Ampak kot sem že napisal, me vedno ko sem v družbi spremlja strah pred zavrnitvijo, obsojanjem, nerazumevanjem itn. Tako, da sem hvaležen vsaj za te trenutke.

Res je težko, ko se ne moreš sproščeno z nikomer pogovoriti o teh zadevah, ker je še vedno nekoliko tabu tema v naši družbi. Tudi z domačimi ne, ker takšnih pogovorov nikoli nismo imeli in zato se enostavno ne upam in ne znam odpreti nikomur. Najbolj mi je težko, ker se moram večino časa v družbi pretvarjati da je z menoj v bistvu vse v redu in tiščim vse v sebi. Pa čeprav je marsikdo opazil, da sem veliko krat bolj tiho ampak najbrž si pač mislijo, da sem bolj tihe narave. Vem, da mi ne more načelu pisati kaj me muči. Težko je, ko v bistvu nisi sam, ampak se vseeno počutiš samega. Saj sem že v prvi objavi napisal kaj je problem, tako da se ne bom ponavljal.

Res vam hvala še enkrat za odgovor. Kaj vi menite, da gre pri meni za neko socialno anksioznost ali kaj drugega?

Pomoč sem že poiskal ampak imam datum šele čez mesec pa pol tako, da mislim da bom odšel kar samoplačniško kot ste mi vi svetovali. Ali mislite, da bi bilo mogoče vredno poizkusiti tudi hipnoterapijo?

Najlepša vam hvala in lep pozdrav!