Socialna anksioznost? Prosim za pomoč

Pozdravljeni,

Se opravičujem, ker sem to temo že poslal pod rubriko psihiater odgovarja. Ampak mislim da je bolje da objavim tule.

Če se na hitro predstavim, fant star 28 let, ki hodi v službo. Imam sindrom kateri je pustil posledice predvsem na videzu in govoru.

Že od kar pomnim sem nesamozavesten, sramežljiv in nekdo, ki ne bo najbolj glasen v družbi. In na splošno sem zelo občutljiva oseba. Zadnje čase sem bolj ali manj brezvoljen in ne izžarevam neke energije. Počutim se nakako sam, da sem drugačen in da ljudje ne bodo nikoli poznali moje duše (ne vem kako naj se izrazim drugače). Seveda so stvari in ljudje, ki me osrečujejo, ampak sedaj pišem o problemih. Kljub temu, da imam prijatelje se počutim, da sem nekako sam zase. Zelo težko se vklopim v družbo, sploh če je ne poznam. Nimam rad množice. Še bolj me teži, ko vidim da drugi prijatelji znajo uživati jaz se pa ne znam tako sprostiti. Zanimivo je, da čutim tesnobo tudi npr. ko se odpravljam v družbo kjer bodo samo moji prijatelji ali znanci. Ne vem zakaj. Če se recimo dobim z enim ali dvema prijateljema ne bo tako velikih težav. Ko pa bo zraven istih dveh še recimo 5-10drugih(prav tako znancev) se bom pa čisto drugače počutil. Jezi me, ker se takrat drugače vedem kot če smo sami in me skrbi kaj si tista dva ali tisti misli. Kako sem bil, npr. včeraj tako sproščen, danes pa kot bi bil druga oseba.

Težave imam s stalnim premlevanjem. Na primer, ko se družim s prijateljem/lij in se pač nekaj pogovarjamo, in če slučajno zmanjka teme(tišina) ali pa da izpadem kako bi rekel čuden, dobim občutek da sem ne zanimiv in mi pade energija. Počutim se nevrednega. Zelo hitro mi lahko razpoloženje pade iz točke, ko sem vesel in radosten do točke, ko bom žalosten in potrt. Več krat enostavno zmrznem in ne vem kaj bi rekel, vprašal. Pa bi tako rad se sproščeno pogovarjal sploh s prijatelji in ljudmi, ki jih imam rad. Naslednje dneve že ko vstanem bom pa razmišljal kaj sem naredil narobe, kaj bi moral reči, kako dobiti temo za pogovor, kaj če me prijatelji ne bodo več marali in kaj bo naslednjič, ko bomo spet skupaj. Kaj če so z menoj samo iz vljudnosti itd.

V glavi si pred kakšnimi situacijami, dogodki ali dejavnostmi, ki so mi nelagodne že vstvarjam scenarije. Tako močno se zamislim, kot da bi bil že tam in se v mislih pogovarjam ali kregam s sabo ali drugimi ljudmi. Zamišljam si kaj bo lahko šlo vse narobe itd.

To da sem več krat raje tiho, in nesamozavesten botruje najbrž tudi moj govor, ki ni tako razumljiv kot od večine drugih ljudi. Več krat sploh če so ljudje, ki me niso vajeni (pa tudi tisti ki so me) moram kak stavek ponoviti in to sem mi več krat dogaja. Kar mi seveda sproži tesnobo in tisti občutek, spet smo tam. Vse to mi zbija samozavest nasploh, pa tudi seveda pri pristopanju do nasprotnega spola. In seveda potem razmišljanje zakaj sem tak, zakaj ravno jaz itn.

Vse zgoraj naštete situacije mi znajo sprožiti dneve premlevanja in živciranja. Upam, da sem vsaj nekako razumljivo napisal. Če ne, sem na voljo za dodatna vprašanja.

Vem, da tako naprej ne bo šlo. Tako, da sem se odločil, da moram poiskati pomoč, pa me zanima ali moram najprej do osebnega zdravnika in kako to poteka.

Najlepša vam hvala in bom hvaležen za kakšno besedo ali dve! Lp