“Nagradno”  vprašanje sami sebi…. ali sem sploh sposobna “odraslega”, obojestransko osrečujočega odnosa???

Ločena 6 let. Dolgoletni zakon se je izpel. Ko premlevam o razlogih, je jasno, da sva oba scagala. Ni bilo  volje in energije za ohranitev zveze/zakona. Oba sva tudi  egoistična individualista. Oz on po defaultu, jaz pa sem sem takšna postala tekom zakona.

Po razhodu je trajalo kar precej časa, da sem odžalovala, se pobrala. Ustrezala mi je samskost. Nisem (in ne želim) ponovno izkusiti žalosti ob izgubi….

V teh letih vmes priznam, da sem imela le nekaj avantur. Nikogar pa nisem pustila blizu – najbrž ravno zaradi strahu pred ponovnim razočaranjem. Hkrati pa nihče tudi ni bil ustrezen – torej oseba, ki bi jo lahko prepoznala kot ekvivalentnega partnerja.

Letos sem globoko v sebi začutila, da bi morda le bila pripravljena poizkusiti globlji odnos z moškim.

Spoznala sem čudovitega moškega. Dejansko…. v svojem življenju (pa se bo čez nekaj let obrnila 50-etica) še nisem spoznala osebe, ki ki bi me tako brezpogojno imela rada, me osrečevala, mi nudila vso čustveno podporo. Skratka – z menoj ravna kot s kraljico. Nihče se do slej ni tako trudil zame, na mojo/najino srečo.

In jaz? Imam ga zelo rada. Resnično globoka čustva gojim do njega – čeprav mu na glas tega nikdar nisem izrazila. V osnovi sem zelo servilna oseba – tako da se tudi jaz -ko imam “dobre” dneve- trudim 110%, da nama je obema lepo in neskončno uživava v družbi drug drugega.

Hkrati pa sem anksiozna oseba, nagnjena k depresiji. Razpoloženja se mi spreminjajo resnično iz minute v minuto. Brez izrazitih trigerjev. In v teh trenutkih (urah/dnevnih!) sem obupna in nemogoča! Človeku ne pustim blizu – pravzaprav sem odklonilna in “ledena”. Zaprem se vase kot školjka. Odrivam partnerja od sebe – za kar mi je kasneje grozljivo hudo in imam slabo vest zaradi svojega na nek način otročjega obnašanja. A le do naslednjega mojega izpada. 🙁

Partnerja seveda frustrira. Izjemno se trudi, da bi mi v takih trenutkih (urah/dnevih) stal ob strani, mi pomagal. A enostavno nima rešitve – kako. Najbolj žalostno je, da mu tudi sama ne znam svetovati, kaj bi mi v takih trenutkih pomagalo. Ker enostavno…. kot da se mi v takih obdobjih software resetira. Se ugasnem. Oddaljim. Utihnem. Ne komuniciram. Samo čakam…. da trenutki minejo. Ne vem kako naj aktivno spremenim moje reakcije in tudi v fazi črnih trenutkov sprejmem njegovo roko, objem? Se mu zaupam? Magari zjočem (čeprav NIKDAR ne jočem)….

Bojim se, da ga bom s svojim obnašanjem dejansko odgnala. Iskreno – jaz take osebe ne bi prenašala toliko časa. Bi jo že davno “sterala”…. 🙁

Torej…. kako spremeniti vzorce obnašanja v tistih “žutih” minutah – ko se najbrž obnašam kot razvajena najstnica? Kako naj končno pustim čustvom prosto pot – in partnerju pokažem in tudi povem, koliko mi pomeni?

Bojim se, da pri svojih letih ravno zaradi zgoraj navedenih izpadov nisem sposobna osrečujočega in odraslega odnosa….

Kako spremeniti vzorce obnašanja v teh momentih?

1. Zavedaj se da je problem v tebi in ne njemu

2. Če nimaš nič pametnega za povedati, ne govori. Pač stisni se k njemu in razmišljaj o temu, koliko ga imaš rada

3. Dlje, kot boš to počela, bolj se mu bo nakopičila jeza, ki jo trenutno zakoplje. Četudi se vama bo izšlo, ta dejanja ne bodo izginila

Poznam eno takšno, pa se je izkazalo, da to početje izvira iz njenega otroštva, ko je njena mama varala očeta, ona pa je gledala njega kako trpi in razpada. Potem nekaj slabih vez in rezultat je bil enak, kot to, kar opisuješ.

Njena zgodba se je sicer dobro končala, ker se ji je nekako dopovedalo, da je povedano preprosto po obnašanju bitch in da je problem v njej in ne njemu. Je pa res, da je tudi identificirala kaj&zakaj in se je lotila reševanja tega. Ter imela je moškega, ki jo je pri temu podpiral.

Bistvo prej napisane zgodbe. Imaš velike probleme, moški pa imamo radi cilj, oziroma, da svoji boljši polovici pomagamo pri dosegi le teh. Ni boljšega kot plemeniti cilj.

Ampak boš mogla prvo skomunicirati, ko si normalna, da se zavedaš, kaj počneš, potem išči od kje to pride, oziroma razlog. Potem pa sledi nekaj let skupnega dela, da se to razreši. Ampak se da.

Spoštovani,

na srečo ne drži vaša bojazen, da ne bi bili sposobni osrečujočega in odraslega odnosa. Torej to sposobnost imate. Imate pa tudi, kot vsi mi ostali, že v otroštvu zgrajena globoka prepričanja o sebi, o drugi in o življenju nasploh. Nekatera od teh prepričanj so imela svojo funkcijo v otroštvu, danes pa motijo kvaliteto življenja (odnosi, počutje). Taka prepričanja posredno ali neposredno vplivajo na to, da se oseba npr. vede izrazito servilno, da v odnosu ne izrazi svojih čustev, da odnos in partnerja idealizira (neskončno uživava, brezpogojno imela rad, me osrečevala), da ob izzivih v odnosu čuti močno bolečino/se zapira vase, da se lahko bližini izogiba tudi s sabotažo veze itd. Kako aktivno spremeniti svoje reakcije:
1. identificirati katere čustvene reakcije v katerih situacijah kvarijo kvaliteto življenja
2. razumeti psihološko logiko in prepričanja, ki poganjajo te reakcije
3. iz tega izhajajo kaj velja spremeniti zunaj sebe in kaj znotraj sebe, da bodo reakcije postale ustrezne realnosti in življenje bolj zadovoljno, partnerstvo bolj prijetno in stabilno

Običajno se te korake najučinkoviteje izvede v okviru dobrega psihosocialnega svetovanja. Če želite raziskovati sami, predlagam, da pobrskate po tehle mojih odgovorih na sorodna vprašanja:
Ljubezen= partnerstvo ?
Zakaj se mi potrudil, da bi ohranila čudovit odnos?
Kje najti resnega moškega 30+?
Ohlajena čustva iz danes na jutri
Moji partnerji
Osamljenost v odnosih

Če boste imeli potem še kakšno bolj specifično vprašanje, kar dopišite in bom odgovoril.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić