Pozdravljeni,

danes sem dosegla dno. Zjutraj sem se odpeljala stran od moža in otrok. Nisem mu mogla več zreti oči. Pika na I je bila, da mi je zvečer zopet očital, kako sem nesposobna, da ne uspem dati otrok spati, ker bil  na zabavi s prijatelji. Otroci pa še ob 21 uri niso spali in so vznemirjeni klicali zdaj njega, zdaj mene.

Jaz sem povsem izžeta in izčrpana. Postala sem ena zamorjena ženska.

Imava majhne otroke. Delava oba. Večji finančni doprinos ima on, ki dela cca 10-11 ur dnevno. Jaz zaradi otrok manj. Zato je na meni poleg službe še vse ostalo. Razvoz otrok zjutraj, po šoli. Po dejavnostih. Po nakupih. Gospodinjstvo. On gre v nabavo 2x letno. 2x letno speče nekaj na žaru. Pranje likanje zlaganje perila je na meni. Kuhanje. Pospravljanje. Čiščenje. Igrišče z otroki. Vse je na meni. Pač you get the picture.

Vse je pospravljeno. Čisto.

On pa skozi nekaj najeda in mi očita. Krivi me kako otroci ne znajo jesti. Kako so izbirčni. Kako se popackajo. Za vse krivi mene. Kako jih ne znam uspavati.

Kako nekaj ne naredim, ko mi zjutraj naloži. Žal ima tudi zame dan samo 24 ur. Kako mora vse sam.

Zvečer se je en dan vrnil domov, ko smo že spali. Kjer spim v spalnici je tv. Je prenesel otroka, ki je spal ob meni in vklopil tv, da bo gledal šport. Ker se je otrok zbudil, sem šla za njim v njegovo sobo.

V službi sem opazila, kako se razvedri ob  določeni sodelavki. Ji je pisal z dopusta, če se je nekaj že lotila in ko mu je odpisala, jo je pohvalil kako je pridna, naj si oddahne. Že prej ji je pisal enkrat, kako je pridna, ko je nekaj delala zanj. Druga ženska ga je sedaj vprašala, če se lahko z njim pelje na službeni poti in ji je odpisal, seveda, če obljubi, da me boš vso pot do tja zabavala.

Ne verjamem, da me vara. Ampak mi je nelagodno, da tako pozornost/prijaznost izkazuje tujim ženskam.

Po vsem dnevu, ko sem že izmozgana in mi stalno za nekaj krivi, se mu tudi ne približam. On meni tudi ne. Niti me nikoli ne poljubi, objame. Me ni niti na začetku veze. Pravi da ni tak tip. To sem nekako sprejela. Čeprav sem sama čisto nasprotje.

Zelo redko me kdo kliče. Ko imam klic, krili z rokami kako dolgo traja. Kaj me imajo toliko za klicati. Wtf.

Ko otrok zboli in sem z njim doma, mi že zjutraj očita, kako bom zabušavala in sem vesela ostati doma. Jaz pa res poleg skrbi za otroka veš dan gospodinjim, da gre lahko gospod čist,  polikan in sit v svet.

Se šele sedaj zavedam vsega, kako je, ko to pišem. Prej zgleda vse samo tlačim vase.

Včasih nisem bila tako zamorjena. Bila sem vedra. Dobrovoljna in družabna.

Nimam več dosti prijateljev.  Ni se želel družiti z njimi. So še vabili mene. Odkar so otroci, niti to ne več. Nimam niti hobijev. Vse se vrti okoli službe in družine. Sram se me je zaupati komu, ker navzven delujemo idilično. Le mami sem povedala.

Ne vem kako naj. O vsem tem sem mu napisala sporočilo. Je seznanjen. Tudi o tem kaj pričakujem.

Kaj še naj storim?

Spoštovani,

podobno stopnjevanje konfliktov v partnerskem in individualnem svetovanju pogosto obravnavamo. Skupni imenovalec je, da eden ali oba partnerja smatrata, da drugi krši sklenjeno psihološko pogodbo. Povedano drugače, eden meni, da drugi ne dela tistega, za kar prvi smatra, da sta dogovorjena, da bo delal. Ali obratno, da drugi dela tisto, za kar prvi meni, da sta dogovorjena, da ne bo delal.

Kako klienti to običajno rešijo? Po naslednjih korakih:
1. raziščejo svoje notranje konflikte (npr. zaupati-ne zaupati, se ločiti-ostati v partnerstvu, stopnjevati konflikt-ne stopnjevati …)
2. razrešijo notranje konflikte (npr. se odločijo katero partnerjevo vedenje bodo sprejeli in tolerirali, kateremu se bodo izognili, za katero vedenje pa bodo zahtevali, da ga partner spremeni)
3. zahteve za spremembe na ustrezen način skomunicirajo (kratko, jasno, dovolj odločno, brez popuščanja, z jasno definiranimi posledica ipd.)

Tukaj (https://med.over.net/forum/tema/iscem-izhod-2-22510922/) sem kakšen dan nazaj nekoliko obširneje odgovarjal na podobno vprašanje. Opisal sem kako se sklene prvotna psihološka pogodba, kako se lahko prvotno razdre in sklene novo, ter dodal sem dodatne povezave na temi: notranji konflikt in psihološka pogodba.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Vaša zgodba je pa kot bi jo jaz napisala, toliko podrobnosti je v njej…. Skratka, midva sva tudi skupaj 15 let, majhni otroci in ista zgodba glede vsega, razen tega, da nisem imela službe za manj ur ampak sem morala še tam enako prispevati… Vsi so hodili po meni, v službi, doma… No, ampak, počasi, res počasi, si postavljam meje, seveda s pomočjo terapije, in že kar nekaj let orjem ledino in si dvigujem ceno doma in v službi. Zadnjič sem celo doživela, da me je povabil na večerjo, tega v vseh letih še nisem doživela, sem mislila, da se je zmotil 🙂 Doživela sem tudi kar hudo preizkušnjo v službi in tudi od njega nisem dobila podpore, sem jo poiskala pri zdravnikih in takrat se je začela pot še bolj navzgor. Recept je edino zavedanje lastne vrednosti in postavljanje meja, ker ko bo enkrat začutil, da niste samoumevna in vedno na razpolago samo njemu in otrokom bo tudi svoji ženi napisal kdaj prijazen SMS, do takrat pa bo ta prijaznost namenjena drugim (mimogrede, tudi tukaj je identična podobnost).

Srečno