Živjo.

Ne vem več na koga naj se obrnem, ker ne želim, da bi kdo slabo mislil o moji partnerki, a tudi trpeti mi zmanjkuje moči.

Stvar je takšna; živim v izven zakonski skupnosti z nekaj let mlajšo partnerko. Ustvarila sva si dom s pomočjo mojih staršev in imava skoraj ze 3letnega otroka, ki pa je res zlat otroček. Ima le par “slabih strani”, ki res niso niti približno težave v smislu z razgrajanjem, neubogljivostjo ipd.

Skozi celotno razmerje je ona imela težave z obvladovanjem jeze. Vedno so za vse krivi drugi in beseda oprosti je pri njej redka kakor prasic v Teheranu. Običajno je mirna, v družbi vedno nasmejana in komunikativna, vsi jo pohvalijo in res zna biti perfektna žena na momente. No, kakšen teden ali dva. Potem pride epizoda dretja zaradi najmannsih malenkosti. Naprimer: nisem naredil nekaj kar mi rece, ali pa si zamisli, da po defaultu vem kaj razmislja in zeli, in je potem jezna ker temu ni tako. Med dretjem ne pazi, ce je otrok blizu, kar me najbolj moti. Med kregom otroku govori kaksen “kreten” sem in kako ne mislim nanj, ne glede na to, da se pred njim zdira name, znala me je tudi odriniti, pred kratkim tudi udariti. Udarce seveda ne vracam, bojim se, da ko bi zacel vracati,, bi preraslo v se vecjo tezavo. Pa tudi sam nisem tak tip cloveka, doma me je mati vzgajala, da se deklet ne pretepa. Pa tudi zdi se mi da bi se ob eni “zlepi” prevrnila-klicala policijo in naredila nasilneza iz mene. Veckrat sva imela debato kako bo vse popravila, priznala si sicer se ni, da je sama sebi najvecji vir tezav in nezadovoljstva.

K zdravniku noce, ker pravi da z njo ni nic narobe. Ceprav je ze bila pri psihologu, kjer pa imam obcutek da je malo zmanipulirala psihologinjo in nato kar prenehala z obiski.

Zanima me kako taksnega cloveka zbuditi, mu dopovedati, da pretieava z reakcijami, da se lahko vse lepo uredi in da otrok ne sme cutiti ali slisati najinih sporov. Ali me bo otrok zasovrazil zaradi njenih besed? Se je ze kdo spopadal s podobnim problemom in kako resiti stvar?

Ne bi se rad razhajal, zaradi otroka , a mi je ze posteno nacelo vse skupaj. Bojim se najvec za njegovo zdravje in dobro pocutje. Vesel bom konstruktivnih in koristnih nasvetov.

Hvala vnaprej!

Lep vikend vsem!

Ji ne boš dopovedal, tako da to kar odmisli. Nebi nekaj posebej razglabljal, ampak ji s popuščanjem samo daješ potuho in bo samo še slabše.

Imam teto, ki je nek tak pacient, pa je bilo z leti samo še slabše. Ko je prišla v menopavzo, se je samo še slabšalo, dejansko nasilje se je stopnjevalo višje in višje. Moji dve sestrični, ki sta to preživljali, sta danes:

– da je ena na kariero orientirana oseba brez čustev, popolnoma brezkompromisna in destruktivna, depresivna ipd. Da ima ona danes 2 hčerki, pri katerih se sicer trudi, ampak se še vedno ukvarja s posledicami svojega otroštva, obenem pa prizna, da jima ne more dasti tistega, kar bi morala mati dasti, se trudi, ampak brazgotine, ki jih je dobila ona, bodo čutili še njeni vnuki

– druga pa je samska, non-stop terapevti, brez motivacije(ker ne želi jeze zaradi otroštva kanalizirati tako kot njena sestra) ipd., skratka človek, ki je sicer živ, a je v bistvu mrtev

Moja stran družine se je zaradi tete z njimi nehala družiti, ko sem imel cca. 14 let, šele naknadno sem sploh izvedel, kaj se je dogajalo. Njun oče se ni hotel ločiti in to je končni rezultat.

Mi smo potem med seboj navezali stike in se občasno vidim z njima, precej smo razglabljali ipd., na koncu pa če pomislim je en njun stavek verjetno tudi poučen zate.

=> Jezni sta na očeta:

1. Ker se ji je pustil tepsti, terorizirati ipd.

2. Ker se ni zavedal, da bo to počela tudi njima

3. Ker ni imel poguma, da bi se ločil in vsaj poskusil dobiti skrbništvo nad njima

4. Ker ni fizično obračunal z njo, ko se je ona pričela fizično znašati nad njima* Besed, kot sta jih oni uporabili, rajši ne zapišem

Bistvo: Otrok je tisti, ki je pomemben. Če sta ločena in tudi če nimaš skrbništva, boš imel vsaj delno priložnost otroku pokazati ljubezen ter vse ostalo pomembno. Ja, ga bo ščuvala proti tebi in v mladosti bo temu tudi podlegel, ampak delaj vseskozi vse z ljubeznijo, ko bo dovolj star, bo razumel oziroma sam pogruntal vse. Ne bo perfektno družinsko življenje, ampak pa vsaj ne bo pekel.

Tvoje boljše polovice ne poznam, lahko ti pa povem samo eno zgodbico iz realnosti, ki se je končala katastrofalno. Je tvoja lahko tudi takšna? Mogoče ja, mogoče ne. Jest nebi tvegal, pa ne zaradi sebe, ampak zaradi otroka.

Spoštovani,

vaš zapis kaže, da posedujete mnoge pozitivne vire, recimo duhovitost. Nasmejala me je ilustrcija redkosti s pujsom v Teheranu 😁. Moj komentar na vaš zapis bi bil zelo podoben temu: https://med.over.net/forum/tema/potrebujem-nasvet-3-22504344/

Tu boste našli povezave na več odgovorov, ki vam bodo po moji oceni olajšali razumevanje in rešitev opisane težave. Pomembna so tri področja:

– notranji konflikt

– psihološka pogodba

– psihološke igre

Če boste pobrskali po teh temah, boste lažje razumeli svoje meje in razloge zakaj dovoljujete drugim, da jih prestopajo. Ti razlogi običajno niso tako altruistični kot je lahko videti na prvi pogled.

Lep pozdrav,

Uroš Drčić

Pozdravljen, mene žal zelo spominja na mojo mamo, ki je z leti postajala vedno slabša, uničila je pa vse okoli sebe….preberi si kaj več o mejni osebnostni motnji na sosednjem forumu.

Obnašanje tvoje partnerke ni normalno. Očitno je, da se ne zna obvladati. Te bo še naprej klofutala? Tega si ne smeš dovoliti. Zaslužiš si spoštovanje, ne pa odrivanja in klofut. Pogovori se z njo, skupaj poiščita kakšno pomoč, npr. zakonsko terapijo. Tvoja partnerka mora priznati, da je njeno obnašanje bolno, nenormalno. Morda ima kakšno duševno motnjo, je histerična ali pa je kaj drugega. Kako pa se obnaša do otroka?

Po mojem ne bi bilo slabo tudi obiskati kakšnega psihiatra, ker svoje jeze ne zna obvladovati.