SLIKE
Tiste, ki jih imate jih zmorete pogledati? Jih zmorete imeti v okvirju in jih gledati vsak dan, dan za dnem?
Jaz jih imam kar nekaj, pa nimam moci, da bi jih pogledala. VEc kot dve leti je od rojstva in kmalu bosta minili dve leti od smrti…pa ne zmorem.
Po stanovanju imam slike mojega drugega otroka, delam nacrte, kako bom dodala se sliko prvega…pa ne zmorem. Bojim se. BOjim se tega, da bo bolecina ob pogledu neznosna. Obcutek imam, da bo s pogledom na sliko vse ozivelo, da bo vse postalo tako zelo zelo resnicno. In preganja me slaba vest.DA bezim pred resnico, ki tako zelo boli.
Ko zivim tako iz dneva v dan v mislih z mojim prvim sonckom, si sama delam predstave o tem kaksen je bil. Enkrat samkrat sem vmes pogledala slike in videla, da sem si v mislih ustvarila popolnoma svojo sliko.
Danes ko gledam drugega otroka se sprasujem, ce sta si podobna. Vem da se razlikujeta po barvi las…pa ostalo? Ne vem. Ne vem kdaj bom zmogla pogledati slike in kdaj jih bm mogla obesiti tja kamor sodijo; v moje zivljenje.
Moje so shranjene na računalniku, razvite še niso, ker se trenutno še ne morem pripraviti do tega, da bi jih videl nek neznanec. Imava namreč samo fotografije iz bolnišnice, ko je priklopljen na vse mogoče aparature, saj takoj po rojstvu slikanje ni bilo mogoče. Prav zaradi tega tudi nisem razmišljala, da bi slike obesila.
Jih pa večkrat gledam, ker edino po slikah vem, kakšen je bil (po rojstvu ga namreč nisem uspela videti, prav tako ne v bolnišnici), čeprav vem, da mi vsak ogled povzroča bolečine.
Jaz imam slike iz csa takoj po rojstvu in prve dni, iz bolnisnice nimam nobene. Takrat sploh nisem razmisljala da bi v bolnisnici slikala, saj se otroka skoraj ni videlo iz vseh tistih cevk, kablov, naprav…
Zdaj pa si zelim, da bi imela tudi kaksno slikico od tam…pa ceprav jih ne morem pogledat. Tudi pri nas so na racunalniku, tako skrite, da jih ne morem po pomoti odpreti.
