Ženske smo zmožne skorajda vsega. Po nas se porajajo nova življenja, skozi nas teče energija darovanja in sprejemanja. Tok te božanske energija v tempu današnjega življenja zelo pogosto usahne ali se celo prekine. Takrat ženska izgubi stik s svojo bitjo, svojo močjo in ljubeznijo do sebe. Ženske lahko zelo dolgo na take ali drugačne načine prikrivamo ta izgubljeni stik. Zatečemo se v skrb za druge – za partnerja, otroke, starše, brezdomce, živali ali kamorkoli, samo da ubežimo tej praznini v sebi.
Skozi najgloblje bolečine, strahove, zastarela prepričanja in privzgojene programe do zdravja
Vse, kar se nam zdi, da nam manjka, začnemo iskati zunaj sebe. Nevedoč, da nosimo v svojem bitju vse potrebno za izpolnjeno življenje. Kanal, ki nas povezuje z nami, je zaprt. Lahko jadikujemo, jokamo, se jezimo, zatekamo v omamo, delo, skrbi. Ampak vse zaman. Dokler ne trpimo dovolj. Dokler ne spoznamo, da ni ničesar zunaj nas, kar nas lahko napolni z mirom, zadovoljstvom in Ljubeznijo. Vse to nosimo v sebi. ‘Samo’ povezavo moramo vzpostaviti in se prepustiti čudovitemu pretoku energije. Da pride do sprostitve tega pretoka je večinoma potrebno iti skozi najgloblje bolečine, strahove, zastarela prepričanja in privzgojene programe. Od-učiti se moramo številnih navad in miselnih zmešnjav, ki so nas zaznamovale skozi leta življenja. Mnogi od teh programov imajo korenine v otroštvu, ko so nas prav taisti programi, ki nam danes predstavljajo kletko, v otroštvu pomagali preživeti.
Ta odklop od svojega bistva se lahko pokaže tudi v obliki bolezni. Ko je duša neslišana, je telo edini posrednik pokazatelj, da človek ne živi v skladu s sabo, ostane edina nit med sebstvom in dušo.
Pri svojem delu sem se srečala s številnimi ženskami, ki so zbolele z rakom. Vsaka se je z boleznijo spoprijela na svoj način. Jeza, apatičnost, vdanost, umik, boj, zaskrbljenost, pretirana pozitivnost, napadalnost – vse to so obrazi najglobljega občutja strahu.
Ko je čustvo, ki je najbolj izraženo, slišano in opaženo, se skozi zaupen pogovor večinoma pride vedno do strahu pred smrtjo. Veliko vprašanj, zakaj ravno jaz, zakaj ravno zdaj. Negotovost pred izidom zdravljenja. Skrb za družino ali okolje, v katero je ženska vpeta.
Tudi ob bolezni težko izprežejo
Veliko žensk kljub težkemu času, ki ga doživlja ob diagnozi in zdravljenju, še vedno opravlja večino opravil doma, nekatere tudi hodijo v službo. Da se zamotijo, da pozabijo. Vendar – ali je to res dobro? Vsako občutje, ki se pojavi v človeku, si želi biti opaženo in pripoznano. Naš naučen odziv pa je ravno obraten. Ko se pojavi težko ali boleče čustvo, se temu želimo izogniti, ga odpraviti, utišati. Koliko čustev smo ženske v toku svojega življenja potlačile in utišale? Kolikokrat smo namenoma preslišale notranji glas, ki je šepetal ravno nasprotno, kot so bila potem naša dejanja? Čustva nosijo s seboj svojo energijo. Koliko te energije je bilo pometene pod preprogo v imenu sprejemanja, pripoznanja, občudovanja s strani drugih? Energija potrebuje pretok. Če zastaja, se bo to manifestiralo. Tudi v obliki rakave bolezni.
Izguba stika s telesom
Drugo področje, ki sem ga pogosto srečevala pri ženskah, ki so zbolele, je nepovezanost s svojim telesom. Telo je naša hiša, naše bivališče v času, ko smo tukaj. Kako se počutimo v njem? Kakšen odnos imamo z njim? Seveda ne govorim o kultu telesa, ki je danes popeljal stik s svojim telesom v popolnoma drugo smer. Videz, ki je zgolj zaradi tega, da ‘dobro izgledaš’, je v bistvu zloraba telesa. Vsaka ženska, ki ima povezanost s svojim telesom, ki ima rada svoje telo in ga čuti od znotraj, bo poskrbela zanj tako, da bo najbolj v skladu z njo samo. Nasilje nad telesom v obliki diet, pretirane telesne vadbe, lepotnih popravkov nepovezanost s telesom le še poglabljajo. Zavedanje, da je vsaka od nas unikatna, posebna in edinstvena, ne glede na kilograme, obseg pasu, izgled zadnjice, kvaliteto las, itd, nas naredi lepe. Ker ima ta lepota izvir v nas, v naši enkratnosti. In je noben modni trend ali pikra pripomba ne more omajati. Seveda pa ženska, ki se počuti dobro v svojem telesu, ni zanimiva za vso industrijo takih ali drugačnih prodajnih artiklov in postopkov. Zato je v interesu skorajda celotne komercialne družbe, da ženska ostane negotova in išče lepoto zunaj sebe.
Ponovna povezava s samo seboj
Povezanost s telesom je zelo dragocena tudi v času zdravljenja. Ženska deluje v skladu s počutjem; počiva, kolikor potrebuje, je aktivna kolikor zmore. Občutljiva je na vse spremembe v telesu, toliko se pozna, da ve, kdaj potrebuje posvet ali pomoč od zunaj in kdaj lahko nekatere težave sprocesira sama. Ker so spremembe v telesu lahko ob zdravljenju velike in zato številna občutja telesa nepoznana, je prav, da sprašuje, se zanima in pridobiva informacije in izkušnje drugih žensk, ki so šle skozi podobne postopke. Zato je podpora s strani društev ali skupin lahko zelo dobrodošla, ker se tam izmenjujejo prvoosebne izkušnje, dovolj je časa, da se nagovorijo stiske. Seveda bi bilo idealno, da bi čas za vsa vprašanja obstajal tudi znotraj zdravstvenega sistema ob stiku z zdravnikom in medicinskim osebjem.
Zelo je pomembno, da ženske (seveda tudi moški) delujemo preventivno. Da poskrbimo za svoje telo z dovolj spanja, dovolj gibanja, z uživanjem lokalno pridelane sezonske hrane, s sodelovanjem pri preventivnih programih. Tukaj bi rada poudarila, da imamo v Sloveniji zelo dobro zastavljene in strokovno izvedene preventivne programe, Dora, Zora in Svit. Dora je program, ki je namenjen zgodnjem odkrivanju raka dojk in izobraževanju o pomenu rednega samopregledovanja dojk. Zora je program za zgodnje odkrivanje predrakavih sprememb na materničnem vratu. Svit pa je program za zgodnje odkrivanje raka na debelem črevesju. Toliko nam v našem prostoru nudi zdravstveni sistem.
Najprej seveda same naredimo čim več, kar v danem trenutku zmoremo, da smo v stiku same s sabo. Da vzljubimo svojo ženskost, da se sprejemamo v vsem, kar čutimo. Da si dovolimo delovati tudi tako, kot ni v pričakovanju okolice. Da sledimo notranjemu glasu glede odnosov, glede zaposlitve, hobijev in celotne palete, ki jo prinaša življenje. Da si vzamemo čas zase, delamo tisto, kar nas napolnjuje z zadovoljstvom in energijo. Da prepoznamo vse hinavske motilce našega toka življenja, da si ne delamo v glavi scenarijev, kako bi moralo izgledati naše življenje, ampak zaupamo toku dogodkov in se prepustimo. Da opazujemo sebe, svoje reakcije, svoje vzgibe. Da si zagotovimo čas za počitek in prehrano. Da damo sebe na prvo mesto v svojem življenju in smo najprej in najbolj ljubljene same od sebe.
Več informacij o zdravnici Jani Pahole, dr. med., spec. internistične onkologije.
Imate komentar ali vprašanje? Postavite ga Jani Pahole na forum Kako živeti z rakom.
