Otroke je treba pred previjanjem vprašati za dovoljenje, pravi ameriška pedagoginja Deanne Carson. Vsem, ki se sprašujete, kako naj otrok, ki še ne govori, staršu sploh odgovori, Carson odgovarja: “Preprosto je.”
Za pravilno interpretacijo odgovora je pomembno, da starši z otrokom držijo očesni stik, saj mu tako predajamo sporočilo, da njegovo čustvovanje jemljemo resno. Otrokove neverbalne znake je treba po mnenju strokovnjakinje upoštevati prav vsakič. Pri tem ne gre za to, da bi otroke razvajali, ampak starše naučili spoštovanja do otrokovega telesa in otroku podelili pravico, da sam odloča o svojem telesu. Otrok naj se torej sam odloči, kdo se ga lahko dotika ali ne.
Starši z otrokom ravnajo tako, kot se jim v dani situaciji zdi najbolj primerno – tudi, ko otrok že artikulirano govori in argumentira, saj menijo, da najbolje poznajo otrokove potrebe. Očetovo žgečkanje, babičino popravljanje oblek, tetini poljubi … otroke od malih nog učimo, kako iz vljudnosti sprejemati dotike, četudi si jih ne želijo. Ko se otrok enkrat privadi na to, da odločitve o njegovem telesu sprejemajo odrasli, se pojavi nevarnost, da bo v primeru zlorabe molčal.
Carson želi zato mlade starše s to prošnjo, da otroka pred previjanjem vprašajo za dovoljenje in pri kateri gre za pretiravanje, desenzibilizirati za otrokove meje. K temu spada tudi sprejemanje otrokovega “ne”, ko ga želijo pobožati po glavi ali mu dati poljub za lahko noč.
“Pomembno je, da pogledamo širši kontekst tega odnosa”
“Ne glede na to, kakšni interesi in nameni so v ozadju te izjave, lahko povzamem svoje mnenje, ki ni enostransko. Pomembno je, da pogledamo širši kontekst tega odnosa, sistema. Če se postavimo na stran starša, najprej naletimo na občutek jeze in ogorčenje, kot da vse nakazuje na permisivno obliko vzgoje, kjer vlada občutek, da je otrok vodja. Kadar se postavimo na stran otroka, pa nastopi razumevanje, da se nekoga spoštuje in ceni. Po drugi strani pa, da otrok pogreša eno odločnost, vodenje, varnost. Najti pravi balans med tema dvema poloma je tisto, kar je po mojem mnenju normalno, zdravo in sprejemljivo,” pravi Maša M. Bahor, mag. zakonskih in družinskih študij in zakonska in družinska terapevtka.
Kadar je starš v stiku s sabo, svojimi občutji, kadar se zaveda, katere so njegove vloge in naloge v odnosu do otroka, takrat razume tudi, da je spoštovanje osnovna stvar vsakega odnosa. Takrat ni bojazni, da bi otroka ranil, zlorabil in ga ne bi upošteval kot osebo.
Maša M. Bahor
Primeri nespoštovanja in neupoštevanja otrokovih želja se po besedah naše sogovornice gibljejo od vsakdanjih primerov do najkrutejših oblik zlorab:
- neupoštevanje, pri kom si otrok želi biti v naročju,
- žgečkanje, kljub temu da otrok kaže znake, da mu je neprijetno (odklop telesa),
- hranjenje na silo,
- grobo oblačenje ali previjanje, kjer je prisotno nasilje,
- grobo odlaganje dojenčka ali otroka,
- izjokavanja in puščanje otroka, da se čustveno in telesno pomiri sam ali bolje rečeno, da telesno omaga,
- kaznovanja, ki so neprimerna starosti in obdobju …
“Posledice takšnega neupoštevanja so lahko, da otrok ne bo razvil občutka zase, da ne bo dobil modela, kako spoštovati sebe in druge. Če tega osnovnega razumevanja in spoštovanja ni dobil, bo to za njega tuje. Lahko, da ne bo znal postavljati mej in se zaščititi, kajti nikogar ni bilo, ki bi njega, ko je bil dojenček, zaščitil,” pravi strokovnjakinja, ki se strinja, da se morajo starši zavedati, da otrok ni njihova last.
“Iz tega vidika je razumevanje ločenosti in spoštovanja v redu. Obenem pa je starš tisti, ki za otroka predstavlja varnost in vodstvo. Starš je tisti, ki otroka nauči osnovnih življenjskih veščin, funkcij in mu predaja model, kako skrbeti zase in svoje telo. Kadar ima starš ta osnovna razumevanja in sočutje, ni razloga, da bi moral otroka spraševati za dovoljenje glede previjanja. Je pa dobro, da medtem ko otroka previja, z njim govori in mu razlaga, kaj se dogaja. Ni pa potrebe, da bi otroka vprašal za dovoljenje, saj je naloga staršev, da otroka vodijo in učijo.”