Pozdravljeni, s partnerjem sva skupaj 12let in imava 4 otroke. Z njim sva si ustvarila družino pri njemu doma (prizidek k hiši njegove mame). Doma ima delavnico v katero je tudi vložil veliko denarja.

Največji problem je ta, da ga mama in njegove nezaposlene sestre vsa leta izsiljujejo.

Zadeva je tako močno eskalirala, da smo si poiskali drugo stanovanje. (psihično nasilje) Okolje ni bilo primerno za otroke. S partnerjem se poskušava pobrati in si dati še eno priložnost, ker je to njihovo početje močno vplivalo tudi na najin odnos.

Danes pa me partner ponovno obvesti, da naj bi šli jutri na taščin rd. in to zato, ker se jo boji. On še vedno dela na tistem naslovu in če je ne bo ubogal, bo najbrž moral vse skupaj zapreti.

Meni se obrne želodec samo, da pomislim da bi morali najini otroci k njej. V 10ih letih nam je samo nagajala in ni vzpostavila nobenega odnosa z otroci.

In midva sva kljub selitvi ponovno v začaranem krogu…

Spoštovani,

s podobnimi vprašanji se svetovanju in na forumu pogosto ukvarjamo. Odgovori so si podobni. Ko smo odrasli, bistvo problema ni več neustrezno vedenje staršev, ampak to, da odrasli otroci ostajajo preblizu staršem ali od njih celo odvisni. Običajno je torej cilj, da odrasli otroci dokončajo odcepitev od staršev v tistem delu, v katerem starši niso opravili svoje vloge in spodbudili otroka iz gnezda. Bolj ko se starši in sorojenci neprimerno vedejo, večjo distanco je potrebno postaviti za svoje zadovoljno življenje v sekundarni družini. Del te distance so tudi poteze, kot sta jih že zastavila in o katerih razmišljata. To, da sta se odselila na svoje in da mož razmišlja kako bi posel v celoti preselil na svoj teritorij je zelo koristno in da daljši rok dobrodejno.

Otroci, ki so odrasli pod okriljem staršev z vedenjem, kot ga opisujete za partnerjevo mamo, velikokrat ne verjamejo dovolj vase, ne cenijo svojih sposobnosti, počutijo se odvisne od svojih ‘norih’ staršev. V resnici pa znajo in zmorejo veliko več. Definicija odrasle osebe je ta, da je ta sposobna neodvisno od svojih staršev delati, poskrbeti zase ter za svojo sekundarno družino, si ustvariti svoj dom, sama reševati življenjske težave itd.

Je pa zaradi globljih psiholoških razlogov pogosto težko videti te svoje kapacitete in tudi pot kako z najmanj postranske škode zase dokončati odcepitev. To bi pomenilo izdelati načrt ali je mogoč nek način, da se dovolj neodvisno da voditi posel v delavnico v mamini hiši ali pa je pač potrebno poiskati drugo rešitev. Napisali ste ‘Doma ima delavnico’ … bistvo je, da partner pride do točke, ko mamine hiše ne bo več doživljal kot svoj dom. Kot sem zapisal že pri nekaterih podobnih vprašanjih, menim, da odraščanja ni mogoče izpeljati v zadostni meri pod streho svojih staršev. Tukaj so povezave na nekatera podobna vprašanja in odgovore:

Partnerjeva družina

Pri 30 letih ne morem od mame

Fant bo zapustil starse

Lep pozdrav,
Uroš Drčić