Pozdravljeni,

na vas se obračam v veliki stiski. Sem 30-letna mama leto dni staremu otroku, s katerim še vedno živiva pri moji mami, vendar sva tik pred selitvijo, zaradi katere čutim veliko stisko. Kako je do tega prišlo? S partnerjem, ki je precej starejši od mene, otroka nisva načrtovala, vendar sva se odločila, da ga obdrživa. Seveda je bila to ena najboljših odločitev v mojem življenju, ki pa je hkrati prinesla kar nekaj zmede in “nenavadnih situacij”. S partnerjem si takrat še nisva bila tako blizu, zato sem po porodu ostala doma v hiši, v kateri živi moja mama in v stanovanju nad nami njena starša. Tukaj imava z otrokom le sobico, gospodinjstvo pa si deliva z mamo. Očeta več nimam, saj je umrl še preden sem dopolnila 5 let. Imam pa še starejšo sestro, ki se je že zdavnaj osamosvojila, domov pride nekje 2× na mesec. Družine nima.

Moja mama je človek, ki vedno postavlja druge na prvo mesto – misli, da mora vse postoriti sama. Kuha, pere, pospravlja in z otrokom sva kot v hotelu mama. Večkrat sem ji povedala, da me to moti, da se še vedno počutim kot otrok, vendar se njej to zdi normalno, češ da obe naenkrat tako ne moreva biti v kuhinji. Ko je  začel otrok uživati gosto hrano, je tudi zanj pripravljala obroke z besedami da če že kuha za naju, bo pa še zanj. Sčasoma ga je pričela še hraniti, da sem lahko jaz v tem času postorila kaj drugega, a je to postala navada, njuna rutina. Vse bolj se mi zdi, da sem izrinjena iz svoje materinske vloge. Čeprav se mi mama trudi čim bolj pomagati, imam občutek, da dela veliko škodo otroku. Le-ta jo je nedavno pričel klicati “mama”.  Zvečer in zjutraj ko je ni doma, jo išče. Mene mama ves čas kritizira, kako ničesar ne postorim (v bistvu mi ne pusti zraven), če pa že do česa pridem, pa komentira, da nisem naredila prav oziroma dovolj dobro. Ves čas tudi komentira mojo vzgojo otroka.

Druga težava je mamina mama, torej moja babica. Le-ta mora imeti pod nadzorom vse. Moja mama ji mora še danes pri skoraj 60 letih povedati kje je bila, kam gre, koliko je zapravila v trgovini itd. Kljub ločenim vhodom sta stanovanji v notranjosti povezani s hodnikom, skozi katerega prihaja nenapovedana, kadarkoli se ji zljubi. Večkrat je vstopila v kopalnico ko sem bila gola, z razlogom da bi rada videla mojega otroka. Vstopila je že tudi v mojo sobo, v najbolj intimnih trenutkih. Ob tem se počutim ponižano. Ko sem o tem govorila z mojo mamo, je rekla, da razume, da babica ni ravnala prav, vendar da je hiša njihova in moramo “igrati po njihovih pravilih”. Mami sem večkrat želela pomagati da se reši teh verig, s katerimi je priklenjena na svojo mamo in sicer tako, da sem babici na lep način povedala kaj me moti, vendar je bila užaljena in se z mojo mamo naslednjih 14 dni sploh ni pogovarjala. Tako sem na koncu od mame poslušala še, če ne morem enostavno biti tiho, zakaj delam težave.

Skratka, partner (otrokov oče) je ves ta čas prihajal sem na obisk, v tem času sva se tudi midva bistveno povezala in se pred kratkim odločila, da je čas, da zaživimo skupaj – kot družina. Moji domači ga ne marajo, ves čas iščejo njegove napake. Če dobro pomislim, niso marali nobenega mojega partnerja. Opažam pa, da se s partnerjem ogromno kregava. Pravi, da tukaj ne more biti sproščen, da ima občutek, da se mu gleda pod prste, na živce mu gre tudi moj odnos z mamo. Kadar gremo na dopust se z mamo vsak dan pokličeva, ampak on pravi, da to ni normalno.

Danes, teden dni pred selitvijo iz hiše v najemniško stanovanje, v katerem sem sicer začutila da bi lahko bil naš dom in se selitve tudi veselila, imam hudo slabo vest. Moja mama namreč ne razume, zakaj bi se sploh morala odseliti. Pravi, da imam tukaj vse. Predlagala je celo, da se moj partner preseli k nama, vendar je to verjetno recept za katastrofo.

Ker pa je okolje in hiša idealno za odraščanje otroka, se imamo v načrtu nekoč, ko bo stanovanje nad nami “prosto”, preseliti nazaj sem – s tem se strinjamo vsi, tudi mama.

Skratka, zdaj pred selitvijo imam grozno slab občutek ker “zapuščam mamo”. Naj povem, da se selimo le 11 km stran od doma. Zagotovila sem ji tudi finančno pomoč, čeprav na račun tega meni ob koncu meseca ne bo ostalo nič (tudi zdaj ji “plačujem, da sva lahko tukaj”). Skrbi me, kako bo selitev sprejel otrok in kako bo mami – je sama, brez partnerja. Skrbi me, da bo osamljena, čeprav bomo pogosto tukaj. Zdi se mi, da jo puščam na cedilu, čutim verige, ki me vlečejo nazaj k njej. Sprašujem se tudi, ali morda partner ni pravi, če me namesto k njemu vleče domov. Ves čas tuhtam kako se odločiti, da bo dobro za otroka. Po eni strani se mi zdi, da je škoda že narejena, da je preveč navezan na babico (namesto na očeta) ter na hišo oziroma vrt, na katerem tako uživa. Po drugi strani pa bi se rada znebila občutka, da sem pri svojih 30 letih še vedno otrok, za katerega skrbi mama. Resnično ne vem, kako ravnati.

Spoštovani,

gleda na vašo družinsko zgodovino (mamino in babičino nezrelo vedenje ter vzgoja) so vaša čustva in dvomi pričakovani. V svojem zapisu kažete dober uvid v svojo težavo. To je nedokončana prekinitev simbioze z mamo. Vedenja, ki jih opisujete v odnosu mame do vas ali babice do mame so značilna za vedenje mame do (malega/neodraslega) otroka. Vaša mama zaradi svojih nerazrešenih ran ni opravila dela svojih starševskih dolžnosti. To je, da bi z vami v ustreznem obdobju odraščanja prekinila simbiozo, postopoma povečevala distanco do vas in vas tako na nek način prisilila, da se osamosvojite in zadihate na svoja pljuča. Samo tako lahko otrok v določenem obdobju zaživi polno samostojno odraslo življenje. Gre za neko obliko zlorabe, ko starš ne spusti otroka in ga uporablja za krpanje svojih psiholoških primanjkljajev. Nekaj na to temo si lahko preberete v knjigi Potihem zapeljani. Ampak, nič hudega. Kadar starši ne poskrbijo za tako separacijo, so jo primorani potem izpeljati pač otroci sami, ko odrastejo. Tako danes ne drži več, da sta problem mama ali babica, ampak je izvor (in rešitev) problema v vaših popačenih prepričanjih. Ne drži namreč, da ne morete od mame, ampak drži, da iz točno določenih razlogov tega ne želite. Slaba vest je najbrž bolj krinka za globlje strahove. Beseda ne morem, bi držala, če bi bili še otrok, danes pa to niste več in živite tako kot želite oziroma se odločate. To je pomembno zato, ker se rešitev vaše težave skriva ravno razumevanju te (običajno nezavedni) razlogov/prepričanj.

Še en koncept, ki vam bo pomagal razumeti nezdrave odnose, ki jih gojite v hiši med generacijami, je Karpmanov dramski trikotnih. Ta opiše vzorce vedenja v odnosih med vami in jih imenuje psihološke Igre, ko se udeleženci pomikajo po vlogah: Žrtev, Rešitelj, Preganjalec. Pomembna je tudi informacija, da je enostavno nemogoče ustvariti kvalitetno/stabilno sekundarno družino dokler ni vzpostavljena ustrezna distanca do primarne družine. Problem, ki ga opisujete je v celoti vezan na vaše prednike in vas. Ne vidim nobene vloge vašega partnerja pri tem. Počutili bi se isto, ne glede na partnerja. Seveda pa je najbolj elegantno in veliko lažje kot sami vse opisano razčistiti v pogovoru z ustreznim strokovnjakom.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić