Z nami deli svojo zgodbo o težki bolezni, ki pa jo pripoveduje na humoren način:
E, friško figo! Jedli smo po priporočilih (da ni bilo treba kuhati dvakrat, so tudi domači jedli prilagojeno), a izboljšanja (razen v izgledu, da so mi ja še pogosteje rekli: »S tabo ni nič narobe! Vse si samo domišljaš!«) nikakor ni hotelo biti. Sprejeti sem morala dejstvo, da sem občutljiva na kup hrane, da sem po njej cela trda in se slabo počutim. Medtem, ko je lahko za druge blagodejna in jim pomaga, je lahko zame “škodljiva” oz. bolje “neprijetna“.
Ko razstrupljanje prinese še več težav
V preteklih letih sem se tudi veliko razstrupljala. Ampak vsako razstrupljanje je, namesto v izboljšanje, vodilo v poslabšanje. Po teoriji in zagotovilih ljudi, ki so to dali skozi, bi se naj z vsakim dnem razstrupljanja boljše počutila. A, ne. Z vsakim dnem sem se počutila slabše! Bolj, ko sem si telo razstrupljala, več je bilo teh strupov v črevesju. Namesto, da bi se normalno izločili, imajo očitno preko stene črevesja, osvobojene strupenih oblog in preko “prepuščajočega črevesja”, odprto pot nazaj v kri. Razstrupljanje je pri meni potrdilo teorijo “prepuščajoče črevesje”. Poleg parkinsonove bolezni imam še “prepuščajoče črevesje”, ki se noče zaceliti.
Testirali so me za alergije, pa kožni test nič ne pokaže. Imam celo izvid od specialista uradne medicine (ki je v zdravstvenem sistemu, na razpolago vsem mojim pooblaščenim zdravnikom) in pravi, da “… gospa mentalno zavrača črpalko in naj pač ne jé tistih jedi, za katere sama pravi, da je občutljiva nanje” … Če bi sama videla tak zapis, si o takšni »gospe« ne mislila nič lepega.
Priznam, goreče sem upala, da mi bo kdo pomagal. Obračala sem se na vse strani in iskala pomoč – tako po uradni kot neuradni poti, pa nič ni delovalo. Vzela sem se v roke in se začela poslušati. Da sem si res upala prisluhniti sebi, sem morala odpraviti svoje številne vzorce razmišljanja.
Prisluhni sebi! Kako?
Nisem imela več izbire – morala sem verjeti svojemu telesu, če sem hotela preživeti. Kljub temu, da sem si nakopala za en Triglav zamer, sem poslušala le sebe. Tudi tisti, ki so mi najbolj hoteli dobro, so bili prepričani (in malo jezni name), da “trmarim”, da je “vse le v moji glavi” in, da je moja bolezen pač taka, da je “en dan bolje, en dan slabše”. Joj, kako so me pogrele take izjave! “Ja, je tako! Odvisno, kaj ješ …” sem dodajala. Sprva na glas, kasneje, ko sem dojela brezupnost takih poskusov, pa v mislih. Le pri redkih izjemah sem naletela na to, da so mi verjeli …
Opravila sem lepo število “Bejšte, bejšte testov”, pa nič. To je zelo natančen in pogosto uporabljen test (naredite ga lahko tudi doma). Gre pa tako: pozorno, dobronamerno, z vsem srcem, poslušate osebo, ki se pritožuje, da je občutljiva na hrano, kaj so njene/-gove tegobe. Ko se neha pritoževati, ji/mu rečeš: “Bejš, bejš, <vstavi ime>, to je vse v tvoji glavi.” Prav je, da smo vljudni, zato ime testa pretvorimo v vikalno obliko. In … to je to! Dobili smo ime testa.
Dobra hrana, ko jo ješ in slaba, ko jo prebavljaš
Prej sem omenila zamere, ki sem si jih pridelala zaradi hrane! Na primer: moja sestra je posebej zame skuhala (po okusu božansko) juho iz bio – domače – maslene buče. Je pa res, da sem masleno bučo jedla prvič. Pojedla sem dva krožnika juhe, tako je bila dobra! Ponoči bi jo pa po žlicah nazaj znosila, če bi to kaj pomagalo! Pa ne bi. Odtrpeti sem morala svoje (vedela sem, da bo nekaj ur tako), pa bo bolje.
Ali pa: nečakinja nas je povabila na kosilo. Kot nas mislim družino. Meni je kuhala posebej… A njihov krompir je bil polit z omako, v kateri se je peklo meso. Mmmm… Podnevi mmmmm, ponoči pa muke! Naj ji povem? Če ji, se bo po nedolžnem sekirala, če ji ne, bo mislila, da si res izmišljujem.
S tema dvema primeroma sem hotela ponazoriti, s kakšnimi dilemami se srečuje takšen bolnik, kot jaz.
Kaj pa, če bi mu nekaj dali v hrano na skrivaj?
Dodajmo še en izziv. Trdno verjamem, da so ljudje v svojem bistvu dobri, želijo pomagati. Moje izkušnje že kažejo tako. A v želji “pomagati” lahko ”škodimo”. To še posebej velja pri občutljivosti na hrano.
Mogoče ste prepričani, da vse težave vaše prijateljice/prijatelja, sorodnice/sorodnika, znanke/znanca tako izvirajo iz glave in ne bo imel/-a simptomov, če ne bo vedel/-a! Naredili boste edino, kar lahko, da dokažete, da imate prav: v hrano ji/mu boste “podtaknili” nekaj, čemur se sicer izogiba in če ne bo vedela/vedel, se pač ne bo pritoževala/pritoževal. Kakorkoli vas mika, vas prosim: “Ne delajte tega!”
Vedeti morate nekaj: Velja pravilo kopičenja. To pravilo pravi, da se “škodljive” snovi v telesu kopičijo in ko prebijejo nek prag, izbruhnejo simptomi. Če imate srečo, je vaša občutljiva oseba prečiščena in zato simptomov sploh ne bo! Če pa bodo, ne bo vedela, od česa so. In, ko ji bo hudo, bo razmišljala, kaj je jedla. V najboljšem primeru bo napačno sklepala, da ji nekaj škodi, pa ji morda sploh ne. In na podlagi napačnega sklepanja (ne pozabite: ne ve!) bo izločila še eno (ali več) jedi iz že tako zelo omejenega jedilnika!
Mimogrede, če nas kaj boli, radi rečemo, da: “bi še mamo pojedla/jedel, samo, da bi mi bilo bolje!” Po tej logiki bi nekdo s prepuščajočim črevesom torej rekel : “še mami bi se izognila/izognil”?
No, da nadaljujemo vaš poskus. V začetku dobro kaže – oseba z apetitom jé (mogoče ima vaš dodatek kaj opraviti z okusom) in hvali hrano. Nima nobenih znakov občutljivosti. “No, vse je v njeni glavi”, razmišljate. Je, ja. Samo malo nižje jo ima! Glavo. V črevesju namreč!
Tega ne pravim kar tako. Ampak sčasoma se stvari tako poslabšajo, da ne misliš nič več drugega, kot o hrani. Pri tem ti nihče zdrav ne verjame, kar je zate, vsaj zame je bilo, zelo težko sprejet!
Poskus. Običajno se začne nekaj ur po zaužitju. Vaša oseba (če imate srečo, je že doma) se slabo počuti in dobi svoje simptome nekaj ur po zaužitju hrane, ko vi že veselo proslavljate uspeh poskusa. Običajno je to ponoči, zato se te osebe običajno kar bojijo noči. Zgoraj sem že omenila, o čem verjetno razmišljajo. Če ste imeli pa še posebno “srečo”, da ste zadeli jed, na katero je oseba res zelo občutljiva (in, če še jaz malo dramatiziram), bo oseba medtem dobila alergični napad (uradno: anafilaktični šok) in jo bodo odpeljali v bolnišnico, kjer se bo s pomočjo zdravnikov borila za življenje. Vaš poskus bo imel kavern konec. To velja celo za “zdravila” in razne “dodatke”, sploh, če niste prepričani o izvoru.
Se spomnite moje črpalke in zdravil za parkinsona? (Preberite celotno zgodbo Intoleranca na gluten in mleko povzročila, da čez nekaj ur ni več mogla hoditi). No, zgodba s črpalko je takšna, da se je treba vsak večer odklopit s črpalke in morajo možgani malo sami delati dopamin (s tabletami), da ne zaspijo. Celo noč, od nekje 10ih do nekje 5ih. Zjutraj se spet priključiš na črpalko. Tudi jaz sem se. Ste že slišali tisti rek o vragu in sto mladih (»Ko ima vrag mlade, jih ima sto.«) No, pri meni jih je imel dvesto! Postala sem intolerantna še na zdravila, ki pa sem jih nujno rabila, če nisem hotela obležati v bolečinah od parkinsona. Na glas sem stokala vsako jutro, ko sem se priklopila na črpalko.
Zakaj se mi to dogaja? Če pa vse jem, kot bi naj… S čim dražim črevo, da se ne zaceli?
Tuhtala sem in tuhtala, jokala od muke. Potožiti se tako nisem imela komu, kljub zelo razumevajočemu medicinskemu osebju in domačim. Moje težave so bile takšne, kot bi si jih izmišljeval razvajen otrok. Kmalu bo dve leti, odkar se “zdravim”.
»Ima neka tajna veza, tajna veza za sve nas…« poje Bijelo dugme in vse bolj mu verjamem.
Iz čistega mira sem naletela na znanstveni članek, ki je opisoval, da je končni produkt proizvodnje dopamina (kar so moja zdravila, proti parkinsonu) – kislina. Kislina mi razjeda črevo! Toda, s čim ji naj preprečim to dejanje? Česar sem se spomnila, je bilo neuporabno. Nič mi ni preostalo, razen joka. In pa tega, da vprašam še mojega svetovalca za prehrano. Vodi inštitut v Ljubljani bo že imel kakšno idejo!
In res! Po temeljitem pogovoru je dejal: “Občutljivost dvanajstnika lahko zmanjšaš tako, da ga enostavno nikoli nimaš praznega. Pred spanjem jej tisto, kar se dolgo prebavlja in te ne draži – v tvojem primeru je to npr. riž”. Polna upanja sem začela jesti “podplate” – kot sem rekla nenamazanim riževim krogcem. Jedla sem nenamazane, da se ne bi zredila. Izjemoma sem jedla mlečni riž (kuhan z riževim mlekom).
Ne vem, ali je bila to TISTA PRAVA ideja, ampak vse izgleda tako.
Trenutno se počutim mnogo bolje (čeprav še ne čisto v redu). Tudi, če pojem kakšno “pregreho”. In samo to šteje.
Za konec vas vzpodbujam, da ste trmasti. Mogoče moja izkušnja komu pomaga, mogoče je vse le v moji glavi. Poskusite! Le VI veste, kako se počutite.
Zapisala: Romana Vajde Horvat, bolnica s parkinsonovo boleznijo
Preberite tudi: Se tresete od parkinsona ali od hrane, ki ste jo pojedli?
