Intoleranca na gluten in mleko povzročila, da čez nekaj ur ni več mogla hoditi

Spoznala je, da je intoleranca na gluten, meso, mleko ali jajca, povzročila, da čez nekaj ur ni več mogla hoditi in se je počutila naravnost grozno. To je potrdila tudi s testi intolerance, ki jih je opravila samoplačniško. Po tem, ko se je držala diete uživanja redkih živil, ki so bila dovoljena, se je stanje izboljšalo. O tem lahko preberete v članku Se tresete od Parkinsona ali od hrane, ki ste jo pojedli?. V nadaljevanju pa preberimo, kaj se je zgodilo oktobra lani.

Oktobra je naneslo, da sem bila sprejeta v bolnišnico. Za vstavitev cevčice skozi nos do dvanajsternika, od koder ima potem zdravilo takojšen dostop do krvi. Cevčice, skozi katero ti potem dajejo zdravilo.

Kot veleva postopek, sem bila sprejeta na testiranje, kako se bo odzvalo moje telo in kako učinkovita bodo zdravila pri meni. Nova zdravila smo testirali tako, da sem imela zdravilo napeljano skozi nos v dvanajstnik, od koder ima potem zdravilo takojšen dostop do krvi.

Medicinska sestra na oddelku, kjer zdravijo še posebej parkinsona, mi je pojasnila, kako pomembne so za telo beljakovine (kasneje se je izkazalo, da ima sicer popolnoma prav, a hrana, kot jo obrodi narava, jih vsebuje čisto dovolj in jih ni treba dodajati) in privolila sem v mesni jedilnik s tem, da sem povedala, da bom beljakovine uvajala postopoma. Kot poslušen pacient sem se tega tudi držala. Za zajtrk sem dobila npr. štiri kolute salame ali pa maslo in marmelado. Jedla sem mesne juhe z zakuho, rižote, testenine z mesnimi omakami itd. Polovico, saj nisem upala pojesti vsega. Pri mesu sem bila zelo previdna – pojedla sem ga le nekaj grižljajev.

Skozi celotno moje bivanje v bolnišnici sem se iz dneva v dan bolj tresla. Imela sem tudi težave z zelo nizkim pritiskom (po 90 zgornjega) in z močno omotico. Zdravnica in sestra sta mi tudi povedali, da beljakovine povzročijo, da zdravila za parkinsonovo bolezen slabše delujejo.

Nekega dne smo za kosilo imeli odličnega pečenega piščanca, kot prilogo, pečen krompir, verjetno polit z omako, kjer se je pekel piščanec in piščančja omaka, zgoščena z moko. Rajši vam ne govorim, kako sem se počutila in kaj je delalo z mano! Sestro sem vprašala, ali uradna medicina pozna alergijo na beljakovine. Njen odgovor, da da, mi je potrdil, zakaj se vedno nekaj ur po živalskem beljakovinskem obroku simptomi bolezni zelo poslabšajo.

Zjutraj sem sestro za parkinsona prosila, da mi opiše, kaj pravijo pacienti, kako zdravila reagirajo z beljakovinami in rezultat je povzet v drugi koloni tabele.

Tabela 1. Vpliv beljakovin na počutje parkinsonovega bolnika

Pri meni reakcije z zdravili ni bilo in je sploh nisem doživljala. Sem pa doživljala simptome, opisane v tretjem stolpcu. Moja hipoteza je bila potrjena. Preobčutljiva sem na živalske beljakovine tudi po merilih uradne medicine. Na srečo smo testiranje instalacije Duadope končali še isti dan.

V domačem okolju, ob domači hrani, sem nato tri tedne čakala na operacijo in v tem času nisem imela težav s pritiskom in močno omotico.

Uživanje beljakovin je pomembno, vendar ne katerih koli

Med tem, ko sem čakala na operacijo, se zdravnici poslala izvid testa intolerance. Ker mi je sestra v bolnišnici odprla oči glede pomembnosti beljakovin, sem se posebej trudila, da sem jedla beljakovine, ki jih prenašam.

Problem pri intoleranci na hrano je tudi ta, da njeni simptomi odstopajo od primera do primera. Tako lahko pri nekom povzroči napenjanje ali težave s kožo, pri drugem pa “le” slabo počutje, ki ga navzven sploh ne vidimo. In prosim lepo, ne recite nam, da je vse samo v naših glavah. Nič si ne želim bolj, kot biti tako kot navadni smrtniki, nič odstopati in nekaznovano pojesti lučko. Pa ne gre.

Prav tako je zelo nevarno človeku, ki ima intoleranco, na skrivaj dodajati hrano, ki je sicer ne je. V tem primeru bo doživljal reakcije. Ob tem bo, še najmanj nevarno, narobe sklepal, kaj mu škodi in naslednjič ne bo jedel še tiste hrane, ki bi jo sicer lahko. Kar je še bolj nevarno pa je, da se nekatere intolerance lahko kasneje celo razvijejo v alergije, ki so tudi smrtne.

Vrnimo se k mojemu primeru.

Če sledimo priporočilom, kaj lahko jemo, se parkinson umiri

Po treh tednih sem bila sprejeta v bolnišnico na vstavitev cevke za črpalko. Jedla nisem ničesar, kar mi škodi in moram priznati:

• Nič se nisem tresla, če smo le zadeli odmerek.
• Niti enkrat nisem imela znižanega krvnega tlaka.
• Nisem imela takih omotic, kot prvikrat.

Izločili smo zunanji faktor intolerance oz. alergij na hrano.

Na žalost intoleranca v takem obsegu, kot je moja, povzroči tudi intoleranco na zdravila. Tako sem v bolnišnici po tem, ko sem vzela antibiotik, doživljala hudo reakcijo (jemala sem Ciprobay). Roka je bila v enem delu otečena in boleča. Natančno se je videlo, kje je antibiotik tekel po žili. Tudi tam je bila roka otečena in rdeča. To se je videlo zunaj, znotraj pa sem se vedno slabše počutila. Mrtvili so mi najprej prsti (takrat še nisem rekla nič), na koncu že celo telo. Počutila sem se, kot da nekdo nekaj naliva vame in da sem vedno bolj polna. Zvečer sem po koži imela rdeče madeže. Moja napaka, da jih nisem komu od zdravstvenih delavcev (dežurnemu zdravniku npr.) pokazala.

Naslednji dan smo mi nameravali pregledati kri in vnetne faktorje po operaciji (prej so bili 94; medicinci bodo vedeli). Sama sem razmišljala tako: antibiotik, na katerega sem očitno alergična, a nihče ne ve za to, mi očitno povzroča vnetje v telesu, torej bodo vnetni faktorji vedno višji, ker je to vnetje vedno hujše. In zato bom verjetno dobivala se višjo dozo. Vrtela se bom v začaranem krogu. Edini način sem videla v tem, da preneham z vnašanjem VSEH alergenov. Dobivala sem brezglutenski kruh, ki je bil zelo dober in verjetno pečen s kvasom.

Vedela sem, da sem alergična tudi na kvas in sklenila sem, da pred odvzemom krvi kruha ne bom jedla. Nadomestila ga bom z riževimi ploščicami, ki sem jih za vsak slučaj prinesla od doma. Odločila sem se tudi (bog mi pomagaj!), da bom zvečer in zjutraj zavrnila Ciprobay. (Pet dni sem ga tako jemala.)

Zjutraj, še pred zajtrkom, sva z medicinsko sestro za parkinsona poskusili hoditi. Počutila sem se prerojeno, čisto drugače. Kot, da ne nosim več bremena. Imela sem občutek kot, da je moje telo spet moje in ga nič več ne ovira. Hodila sem kot gazela.

Vnetni faktorji so dosegli številko 31. Da me ne bo kdo napačno razumel – ne priporočam, da na lastno pest opustite antibiotike ali druga zdravila! Jaz sem vse skupaj zelo nerodno izvedla in si po nepotrebnem nakopala bes zdravnikov in medicinskih sester! Predlagam, da si namesto tega zagotovite natančno zdravniško spremljanje vašega stanja. Seveda morate zdravnika zelo natančno seznaniti z njim. In, zdravniki, poslušajte paciente. Ne izmišljujejo si.

Kakšne so moje izkušnje s parkinsonovo boleznijo v povezavi s hrano in zdravili

S svojimi izkušnjami želim pokazati, da lahko obstaja intoreranca na določena živila, ki poslabšajo zdravstveno stanje, in da lahko nastane tudi intoleranca na zdravila. Običajno se razvije v nekaj dneh uporabe in potem zadostuje že majhen odmerek zdravila, da se sproži alergija. Deliti želim svoje izkušnje, saj bodo morda še komu odprle oči in pomagale do boljšega počutja in zdravja.

Trenutno poskušam svojo intoleranco odpraviti glede na priporočila, to pa ni ravno lahko. Nekaj uporabnih nasvetov sem prebrala tudi v priročniku, ki ga je izdalo podjetje Adrialab, Synlab laboratorij v svojem priročniku Test intolerance na hrano.

V splošnih informacijah svetujejo:

“Določene prehranjevalne navade pospešijo nastanek intolerance na hrano. Na številne dejavnike, ki vodijo v intoleranco, lahko vplivamo. Z opustitvijo slabih navad lahko občutno izboljšamo zdravstveno stanje.

• Sladkorju, beli moki in ostalim rafiniranim živilom bi se morali izogibati zaradi njihove nizke hranilne vrednosti in nekaterih nezaželenih učinkov, ki jih imajo na nas. Zaužitje sladkorja povzroči močno zvišanje ravni glukoze v krvi in s tem zelo obremeni trebušno slinavko, ki izloča inzulin. Uživanje belega sladkorja povzroča tudi zakisanje črevesja, kar vodi v izgubo mineralov (predvsem kalcija) in vitaminov (predvsem vitaminov iz B skupine).
• Kava, črni čaj in alkohol povzročajo neprijetno draženje sluznice pa tudi živčnega sistema. Ne bi jih smeli piti ob obrokih niti ne v velikih količinah. Redno uživanje kave ali črnega čaja lahko vodi v zmanjšano absorpcijo mineralov (predvsem železa) iz zaužite hrane.
• Uživanje prevelike količine hrane naenkrat preobremeni naš prebavni sistem, še posebej, če jo zaužijemo pozno v dnevu. Želodec pošilja hrano naprej v ozko črevo v majhnih količinah. Obroki naj bodo zato količinsko zmerni, večerja pa naj bo lahka in ne kasneje kot ob 18. uri.
• Vsak grižljaj moramo prežvečiti vsaj tridesetkrat, saj žvečenje hrane spodbudi izločanje prebavnih sokov v želodcu. Tudi tekočo hrano (sokovi, smoothie-ji, sadje, juhe) bi morali v ustih dodobra zmešati s slino. Slina vsebuje encime, ki že v ustih začnejo s prebavljanjem hrane. Za posamezne obroke si moramo vzeti dovolj časa in se posvetiti izključno hranjenju. Ne pustimo se zavesti televiziji ali časopisu.
• Kombiniranje sadja z živalskimi proteini ali žitaricami v istem obroku vpliva na prebavo ter pogosto vodi v napihnjenost in bolečine v trebuhu. V izogib napenjanju in drugim težavam je priporočljivo, da sadje vedno jemo posebej – vsaj 1 uro pred ali po obroku. 
• Eden izmed glavnih vzrokov intolerance na hrano je neuravnotežena prehrana. Kadar, na primer, zajtrkujemo kosmiče, za kosilo jemo testenine, za malico kolač in večerjamo kos kruha s sirom, smo zaužili žitarice štirikrat v istem dnevu. Da bi preprečili razvoj preobčutljivosti, moramo spremeniti naše prehranjevalne navade. To velja zlasti za posameznike, ki trpijo za atopičnimi boleznimi (kot je nevrodermatitis) ali boleznimi prebavnega trakta. Zelo dobra rešitev je tako imenovana rotacijska dieta. Rotacijska dieta pomeni menjavanje zaužitih živil, še posebej tistih, ki vsebujejo ogljikove hidrate (krompir, riž, proso, koruza, amarant, kvinoja, ajda, oves, rž, pšenica, pira in ječmen) in živalske beljakovine (meso, ribe in jajca). Pri rotacijski dieti naj bi jedli isto živilo najpogosteje na vsake štiri dni. Raznolika prehrana bo spodbudila temeljito obnovo črevesja.
• Življenjskega pomena je, da telesu zagotovimo dovolj vode in vlaknin. Med obroki bi morali spiti najmanj 2,5 litra vode. Če na pitje vode pozabljate, vam je lahko v pomoč opomnik, ki vas vsakih 30 minut spomni, da je čas za kozarec vode. Po mesecu dni se boste na pitje vode že tako privadili, da je boste spili dovolj brez opomnika. Na ta način boste pospešili izpiranje strupov iz telesa in preprečili ponovno intoksikacijo.

Rezultati testa intolerance na hrano vam bodo pomagali bolje razumeti potrebe vašega telesa. Odločite se, da boste delovali skladu s potrebami vašega telesa in tako dosegli stanje zdravja in dobrega počutja.“

Priporočam vsem, da se testirajo za intoleranco na hrano in se izogibajo hrani, ki je ne prenašajo. Na ta način bo tudi osnovna bolezen bolj obvladljiva.

Kot tehnik in računalničarka zaključujem, da je mojim težavam prvikrat v bolnišnici botrovala hrana. Bolezni sicer ni odpravila (doma sem kljub dieti doživljala simptome parkinsonove bolezni), sem pa manj trpela. Pred operacijo je smiselno izločiti intoleranco na prehrano in zdravila. Kako, pa zaupajmo medicini.

Zapisala: Romana Vajde Horvat, bolnica s parkinsonovo boleznijo
Preberite nadaljevanje Romanine zgodbe: Resnična zgodba: Z razstrupljanjem si je skoraj uničila življenje ali preberite kako se je vse skupaj začelo: Se tresete od parkinsona ali od hrane, ki ste jo pojedli?

VIRI:
Adrialab, Synlab laboratorij, Test intolerance na hrano, Splošne informacije, 2017
FA 7274 2338 06 2156 7264 Romana Vajde Horvat Test intolerance na hrano,  10.07.2017, Test: 11440 / Cytolisa 176 ELISA (delno kvantitativno)
http://diagnosticni-laboratorij.si/prehranska-intoleranca/, Intoleranca na hrano, november, 2017

,