Depresija ali kaj drugega?
Pozdravljeni! Imam težave z možem in posledično s seboj. Skupaj sva 10 let, 2 mlajša otroka. Mož ni bil nikoli preveč topla oseba, bil je stabilen, zanesljiv, delaven, odgovoren, nezatežen, aktiven, prijazen, nikoli pa se ni bil pripravljen globoko pogovarjati ali čustvovati, ni pretirano zapravljiv. Spolnost je bila odlična. Vabil me je na morje, na sprehode, pijače, bil je pozoren do mojih želja in potreb. Od mene je precej starejši. Zadnjih par let pa je brezvoljen, ne skrbi za higieno, ni več pozoren do mene, pozablja, otroke ignorira, kot da bi živel v svojem svetu, ki je kavč in tv, seksava samo še 1x mesečno. Po hiši ne dela nič, da kaj naredi, dosežem le z grožnjami. Stroške plačuje redno. Ima zahtevno službo, dela veliko in vem da je utrujen. Plača je srednja žalost, dodatkov ne dobiva, dobi cca. slo povprečno plačo. Dela v intervenciji, vikende, praznike, ponoči, podnevi, non stop, težko si privošči dopust, 200h mesečno. Dela za privatnika. Zadeva je zrela za delovno inšpekcijo, tega se zaveda, vendar nič ne ukrepa. Firmi je izjemno pripaden, natančen in zanesljiv. Na nek način je delovodja. Jaz pa sem si v teh 10 letih zgradila lepo kariero, sem poslovno izjemno aktivna, posledično imam lepe dohodke. Kar se kariere tiče me je vedno podpiral in me še vedno. Počutim se kot vlečni konj družine in imam občutek izkoriščenosti. Stroške plačuje, vse ostalo je na meni. Stroški otrok, hrane, oblačil za vse, čistil, varuška… Vsako pobudo, ki jo dam, dobim nazaj negativno reakcijo. Pa je to lahko, da greva v kino, na potovanje, na večerjo, na sprehod, v savno… nobene stvari se ne razveseli. Vedno sem ga podprla pri njegovih idejah, pa ni nikoli nič realiziral. Tudi finančno sem mu pripravljena pomagati, če potrebuje. Službo vedno postavlja pred družino in to me zelo moti. Ko naredimo plan za neko dejavnost, dobi intervencijo in gre delat, nas pa pusti brez slabe vesti. Dovolj mi je tega čakanja in prilagajanja, nikoli ne vem kdaj je frej, ko je dal lani pobudo delodajalcu za ureditev delovnega procesa ni bilo posluha. Ne morem v fitnes, na pijačo. Poročena sva, smo družina, jaz pa moram najemati varuško ali babi, če kam želim, da grem v miru, sicer sem živčna, ker ne vem ali bo moral v službo. Otroke ima rad, jih pelje ven, ne grejo mu na živce, jih pa velikokrat tudi ignorira, z njimi se ukvarja premalo. Občutek imam da živim z mrtvakom. Jaz sem v dobrih 30, rada živim, delam zato, da si kaj privoščim, kam grem, kaj doživim. Pri temu me ne ovira, vendar si želim da greva skupaj, pa noče. Ne povabi me biti na kavo več, kar mu povem pa nič ne pomaga. Ignorira moje želje. Ko sem mu lani predlagala terapevta ali ločitev je rekel, da je terapevt brezveze in da on nima niti časa niti denarja za take traparije. Ko pride do več obveznosti, se pritožuje da on ne zmore več, odselit se noče oz. se mu ne da. Žalostna sem, ker si takšnega življenja nisem predstavljala, ker sem bila vedno ljubljena, pa nisem več, ker sem posledično čustveno otopela, ker se trudim, da se povežem z otroci. Občutek imam, kot da imam kamen namesto srca. A včasih sem bila polna ljubezni, veselja in me je ljubezen do sebe, okolice, partnerja gnala naprej. Sedaj pa sem obstala, čustveno mrtva, ker me je ubil, saj je to lastnost njegove primarne družine, da so čustveno hladni in otopeli, da živijo kot cimri. Zdi se mi, kot da živim življenje nekoga drugega in ne svoje. In tega nočem več. Ne vem kaj naj storim. V zadnjih letih sem ga prosila, vabila, se poskusila povezovati da bi izboljšala odnos, vendar brezplodno. Sedaj nimam niti več energije, želje da bi še kaj poskušala z njim, ker je vse bilo neuspešno. Ne vem kaj je z njim, ali je v depresiji, izgorelosti ali enostavno nisva za skupaj.
Spoštovani,
vaš zapis kaže, da mož s svojo spremembo vedenja (najbrž nezavedno) krši nekaj, kar imenujemo psihološka pogodba. Nekaj na temo kršitev psihološke pogodbe med partnerjema sem zapisal v naslednjih odgovorih na sorodna vprašanja:
Izdaja zaupanja in kako naprej
Izmučena od “vzgajanja”
Premalo ambiciozna zanj
https://forum5.over.net/forum5/viewtopic.php?t=11206543
Izhodov iz opisane situacije je več:
1. Ugotovite, da je moževo spremenjeno vedenje za vas sprejemljivo, čeprav je v nasprotju z vašimi zečetnimi željami. Torej sami pri sebi spremenite interpretacijo, sklenete kompromis, prilagodite svoje želje, ob moževem vedenju ne čutite več tako velike frustracije ter živite zadovoljno naprej.
2. Ugotovite, da te spremembe niso sprejemljive in zahtevate izpolnjevanje pogojev, kot so bili na začetku (odlična spolnost, vabila na morje, na pijače, pozornost do vaših želja, …). Mož te zahteve izpolni. Recimo s pomočjo terapije razreši svojo morebitno depresivnost/izgorelost/okrnjeno samopodobo. In živite zadovoljno naprej.
3. Ugotovite, da te spremembe niso sprejemljive in zahtevate izpolnjevanje navedenih pogojev. Mož teh zahtev ne izpolni. Se ločite, sčasoma poiščete partnerja po nekoliko drugačnih kriterijih in živite zadovoljno naprej.
4. Ničesar ne spremenite niti vi niti mož in živite nazadovoljno naprej.
Odločitev katero pot ubrati in na kakšen način vam bo veliko lažje sprejeti, če boste nekoliko poglobili razumevanje sebe, moža in partnerske dinamike. Kar se tiče slednjega lahko pobrskate po literaturi, ki jo navajam na zgornjih povezavah. Informacije o moževem psihofizičnem stanju najdete na forumu https://med.over.net/forum/kategorija/dusevno-zdravje-in-odnosi/psihologija-in-psihiatrija/izgorelost-92/, kjer najdete moje odgovore bralcem s tega področja. Koristilo vam bo tudi dodatno razumevanje sebe. Iz globljega razumevanja lastne psihološke logike, ki je v ozadju nekaterih vaših misli – recimo: “… sem bila vedno ljubljena, pa nisem več, ker sem posledično čustveno otopela, ker se trudim, da se povežem z otroci. Občutek imam, kot da imam kamen namesto srca. A včasih sem bila polna ljubezni, veselja in me je ljubezen do sebe, okolice, partnerja gnala naprej. Sedaj pa sem obstala, čustveno mrtva, ker me je ubil … ” – Ti stavki nakazujejo možnost, da globoko v sebi nosite določena stara manj ustrezna prepričanja o ljubezni, o tem kdo je odgovoren za čigava čustva, o avtonomiji znotraj partnerstva, o lastni odgovorosti kako ste izbrali partnerja, o starševtsvu itd. Razumevanje teh lastnih nefunkcionalnih prepičanj je zelo koristno, ker pogosto iz tega neposredno izhaja katere praktične poteze potegniti v svojo največjo korist.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić