Z možem sva skupaj 16 let,poročena 9 let. Imava enega otroka,starega 13 let.

Pol leta nazaj sem slučajno na moževem telefonu videla sporočilo ene ženske kako sanja o njem in da komaj čaka,da se vidita. Ko sem moža vpašala,kaj to pomeni je samo skomignil z glavo in rekel,da to ni nič.

A meni vseeno ni dalo miru in sem se šla detektiva. Tako sem 1 mesec nazaj dobila nazorne posnetke njunih pogovorov.. Kar slabo mi je ratalo. Govorila sta si, da se pogrešata in kako si želita, da bi bili časi drugačni in bi lahko bila skupaj (tudi ona je vezana in ima družino). Takrat sem mu prvič rekla, da zahtevam ločitev. Ampak me takoj prekinil in rekel, da ločitev ne pride v poštev. Rekel je,da se bo s to osebo pogovoril in bosta prekinila vse stike. Ok, sem rekla. Ampak,če zvem sam še kaj, se takoj ločim brez pregovarjanja.

V nedeljo je pa šel v nočno službo in prišel ponoči predčasno iz službe domov. Nakar pa zjutraj zvem, da je šel prej iz službe in se na poti domov ustavil pri njej v službi. Bila sem pa tako besna in jezna, da sem mu prisolila zaušnico.. nisem ponosna na to,priznam. Ampak v navalu jeze sem tako odreagirala,ker mi je lagal. In to ga sedaj boli.

Se sploh nisem želela pogovarjati in samo rekla, da je konec in da grem stran od njega. On pa prosil, da ne in takoj našel zakonsko svetovanje naslednji dan. Samo, da rešiva in ostaneva skupaj.

Se je opravičil in rekel, da je šlo vse skup predaleč s to žensko, ampak,da ima rad mene in da želi ostati z mano.

On pa to ne dojema kot prevaro, ker še vedno trdi, da sta se samo pogovarjala. Prisega na sina, da ni bilo intimnih odnosov.

Zame je to več kot očitno prevara.

Po eni strani bi takoj spokala in šla. Po drugi strani pa nebi sinu zadala to bolečino, če bi se midva ločila.

Vem, da moram misliti tudi nase. Ampak ne vem,če sem dovolj močna, da naredim ta korak k ločitvi.

Spoštovani,

glede na zapis je vaše nezaupanje utemeljeno. Prav tako je razumljiva težka življenjska dilema prekiniti vezo ali nadaljevati. Težavo vidim v tem, da iz moževe strani niso izpolnjeni znani pogoji, ki iz vidika psihološke logike edini omogočajo postopno vzpostavitev porušenega zaupanja. Te pogoje sem opisal v preteklih odgovorih na podobna vprašanja:
Partnerske težave
Varanje
Nič ne pomaga

Iz psihološkega vidika je globoko zaupanje med partnerjema eden od nujnih pogojev za stabilno kvalitetno partnersko vezo (iskrenost, zaupanje, empatija, vzajemna dobronamernost, sprejemanje, …). Res je pa tudi, da veliko parov sobiva z na tak ali drugačen način načetim zaupanjem. Ampak, s tem je okrnjena njihova bližina/ljubezen/navezanost.

Odločitev in njene posledice bodo v vsakem primeru na koncu ostale vaše. Je pa tako odločitev, ko se odločamo med slabo opcijo in še slabšo opcijo, včasih lažje sprejeti, če situacijo predebatirate z usposobljenim svetovalcem. Ali skupaj v partnerski terapiji ali pa sami. Zanimivo se mi zdi, da ima v vajinem odnosu tisti, ki je porušil zaupanje, mandat, da vas prekine in kar določi, da ločitev ne pride v poštev.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Ne poslušajte strokovnjakov. Vidva z možem oz. Bivšim možem sta zaključila. On se je itak že zdavnaj odločil, vi se pa še boste. Imel je več priložnosti, da zaključi s svojimi nizkotnimi in slabičkimi dejanji, vi mu pa morate nehat odpuščat. Sem tudi sam šel skozi to in vem kako je. Lepo spokajte njega ali pa dami spokajte in gasa stran iz te toksične situacije. Ali bo težko? Ja bo in to velikokrat in zelo težko. Ali vam bo kdaj bolje? Odvisno od vas. Lahko je velikooo bolje in lepše

Jaz sem imela podobno situacijo in sem šla. Od takrat imata oba sina velike težave z vsemi možnimi stvari (koncentracija, šola, čustva). Če bi vedela da bo ločitev tako močno vplivala na otroka, se ne bi nikoli ločila in sebično  mislila samo na sebe.  Sedaj sem sama, vsakih 14 dni sem še brez otrok…. pa še ob veliko denarja k ti ga ločitev pobere… moje mnenje je, da se z možem pogovorita in ostanita skupaj. Sej ima vsak zakon vspone in padce. Vse se da rešiti…

Lp

hehe tole je pa sigurno nezvesti mož napisal. Lisjak!