V ponedeljek, 10. oktobra, bomo tudi letos po Sloveniji obeležili svetovni dan brezdomcev. Tudi letos bodo ta dan obeležili v društvu Humanitarček z različnimi prireditvami. Letos bodo v Mariboru ponovno sklenili Živo verigo čez Stari most, pripravili dve razstavi in sodelovali pri programu odprtih vrat zavetišč po Sloveniji. Brezdomcev je tudi v Sloveniji vedno več, po podatkih združene mreže vseh organizacij Brezdomni do ključa jih je letos več kot 4500, še posebno veliko težavo predstavljajo brezdomne družine. Po raziskavi društva so moški brezdomci na ulici povprečno 12 let, ženske pa 4.
Članice društva Humanitarček so izvedle terensko raziskavo, kjer so brezdomce po Sloveniji povprašale o njihovem vzroku pristanka med brezdomci in skušale izvedeti več o njihovi strukturi. Moški brezdomci so povprečno stari 42 let, ženske 39 let, na ulici so moški povprečno kar 12 let, ženske 4. Na leto povprečno dobesedno na ulici preživijo moški brezdomci kar 131 dni, ženske pa slabih 17 dni. Na ulico so ženske večinoma privedla nezadostna finančna sredstva, pomanjkanje dela in nasilje v družini, moške pa prepovedane substance in nezadostna finančna sredstva. (Raziskava v celoti v nadaljevanju sporočila.)
Humanitarno društvo Humanitarček bo ponovno obeležilo svetovni dan brezdomcev na različne načine. V Mariboru bosta najprej na ogled dve razstavi, ob 10.h zjutraj bodo v avli UKC Maribor odprli razstavo fotografij Ajše Goršelj Starko in članov društva Humanitarček z naslovom “Lahko se zgodi tudi pridnim rokam”. Gre za sklop v fotografski objektiv zajetih zgodb posameznikov, ki so pred 15 leti o brezdomcih mislili le, da se kaj podobnega njim ne more zgoditi. Na Starem mostu v Mariboru pa bo do 2. novembra 2016 na ogled razstava “Lahko se zgodi tudi tebi”, v kateri bo med obema bregovoma Drave svojo zgodbo predstavilo 10 ljudi, ki so zdrsnili na socialno dno.
Tudi letos bodo na mariborskem Starem mostu sklenili že tradicionalno Živo verigo, na kateri si bodo podali roke v solidarnosti. “Vsak brezdomec je eden preveč, ” je že pred leti poudaril predsednik Slovenske mreže organizacij za delo z brezdomnimi osebami, Boštjan Cvetič. Strokovnjaki opozarjajo, da je reševanja stisk še vedno premalo in da je veliko preloženo na posameznike in nevladne organizacije, ki skušajo olajšati stisko. Velik je tudi problem brezdomnih družin. Direktorica društva Socio, Suzi Kvas je izpostavila, da je eden od problemov brezdomnih družin ta, da jih ne morejo namestiti skupaj, saj primanjkuje ustreznih bivalnih enot. Družine so zato pogosto razbite.
Zato so se posamezna zavetišča za brezdomne osebe dnevu brezdomcev pridružila z dnevi odprtih vrat (seznam je naveden spodaj), kjer bodo lahko obiskovalci “vstopnico” zamenjali za prav posebno priponko, ki jo je za društvo Humanitarček izdelal svetovno znani oblikovalec Mitja Bokun. Priponka je v simbolni modri barvi, ki je mednarodna barva brezdomcev. Vstopnica pa so stvari, ki jih brezdomci oz. posamezna društva potrebujejo, to so različne higienske potrebščine, tople rokavice, nogavice in spodnje perilo za zimo, kape in šali, pa tudi konzervirana hrana.
Zgodbe brezdomcev, ki jih boste lahko spoznali tudi na razstavi na Starem mostu v Mariboru, 10. septembra 2016 ob 17.h. Vse zgodbe so ohranjene v avtentičnem zapisu, brez večjih popravkov.
Franc
»Nimam neke zgodbe, ki bi jo delil z vami. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj spal na ulici ali pa prosil za hrano. Res pa nikoli nisem imel ravno veliko. Izučil sem se za peka in delal na črno pri privatniku. Na začetku mi je dobro plačeval, potem pa je pozabil, pa spet. Včasih za več mesecev. Tako sem se naučil živeti s skorajda ničemer. Preselil sem se v garsonjero, kjer sta bila še dva. Ni bilo fajn, 3 moški na kupu, onadva sta pila in kadila. Jaz sem prej samo kadil. Navadil sem se pit. Potem sem šel v samski dom, mi je zrihtala socialka, plače pa ni bilo. Na koncu nisem imel niti toliko denarja v žepu, da bi si kupil svežo britvico. Sosedu v samskem domu sem ukradel eno, pa me je zatožil in se lagal, da sem mu ukradel še denar. Jaz nisem nikoli kradel, veš! Vrgli so me od tam. Pa še šef me je odpustil, ker sem bil umazan. Plačal mi ni. Še danes mi je dolžen za 3 leta plače, pa mu ne morem nič. Takrat sem mu verjel na besedo. No, potem sem postal pijanec. Jaz to rečem. Kaj mi je preostalo drugega? Naj se veselim mrzle zime? Zdaj pač berem in pijem, da mi mine čas. Pa grem včasih mimo pekarne, pa vzamem kak kruh za prijatelje, pa si mislim, da sem ga včasih tudi jaz pekel. Rad sem bil pek. No, zdaj sem pa brezdomec. Če bom se kdaj pek? Pa kdo bo še zaposlil brezdomca?«
Mihael
»Jaz sem brezdomec že 20 let pa še več. Po mojem bom tak tudi umrl, me bo nesla zima, pljučnica … ali pa oni KOPB. Vesel sem, kadar je zima mila, pa da dobim prostor v zavetišču in da mi cankne kdaj kakšen evro v roko ali v kapo. Kakšen revež sem, če zdaj razmišljam. Samo veš, bil sem kar gospod. Sem bil delavec, sem znal popraviti vso veliko mašinerijo, od bagerjev, pa vrtalnikov, pa radijev. Sem delal za veliko gradbeno podjetje. So mi dali večjo plačo, no malo več takratnih tolarjev. Nisem pa bil zavarovan pa nismo nikoli imeli pogodbe. In potem so začeli odpuščati, jaz sem bil v tretji skupini. Ajde, Mihi – idi, po tolkem času. Delovodja mi je še za špricer dal za na tazadnji dan. Takrat smo vedno šli po šihtu na špricer. Taka je bila navada. Žena ni delala, je vedno skrbela za najine 4 otroke. Ko sem nehal delati, sta dva sinova ravno hotela it študirat, eden za mizarja, pa eden čez eno leto za kuharja. Pa nismo za obe vozovnici pa vse stroške imeli in smo se najprej v garsonjero selili. Starejši je šel za mizarja, pa se je tisto poletje po prvem letniku ponesrečil. Je šel prvič s prijatelji na morje, veš. So šli fantje dol v Savudrijo, pa se je šleper zaletel v njih, sta dva umrla, eden pa je bil dolgo v komi. Štefko je bil kot jaz, res je bil deloven. Jaz sem se potem na špricer navadil. Štefko je bil moje izročilo, ali kako se reče. Marica me je potem zapustila, si je našla delo čistilke in je šla potem na vas živet. Se nisva nikoli čisto ločila, ni bilo denarja za odvetnike. Sem potem enkrat izvedel, da pri novem gospodu živi. Na kmetiji, veš. Si je vedno želela imeti zemljo. Tamlajši Rok je po nesreči slabo končal šolo, je z menoj posedal po gostilni. Sva pila špricerje, potem pa se je enkrat vrgel pod vlak. Kar tako. Obe tamali punci pa sta tako šli k Marici. Nisem nikogar videl že 22 let. No, od leta 1994. 1996 pa sem moral iz stanovanja. Saj včasih sem še komu kaj popravil, samo so mi raje dali flašo kot pa tolarje. Eto, pa sva jaz pa špricerček na ul’ci. Denar dam za cigarete in vino. Malo mi je potem bolj lahko, pa želodec tako ni več navajen, da je. Ni tako zelo zajebano, pa dan prej mine. Najboljši so kaki dnevi, tam okrog božiča. Dajo ljudje tudi po 2€. Pa zadnjič mi je ena gospa dala eno celo čokolado, ne kar neko. Ampak ono, s celimi lešniki veš, MILKA! Glej, imam še vedno ovitek. Je bila dobra. Kaj pa sanjam? Marici bi se rad opravičil; pa noče govorit z menoj. Pa hčere bi rad videl, veš. Zdaj sta že veliki, mam baje že vnučke. Ne vem, kje sem zaje**al. Tam v Jugi, tam smo vsi zaupali. Samo veš, taveliki so si dovolj nakradli, mi tamali, pa sedaj od zaupanja ne moremo živet.«
Amela
»Prišla sem z možem v Slovenijo še za časa Jugoslavije. Imam 4 razrede osnovne šole, dobro slovensko še ne govorim. Z možem sva bila poročena od mojega 18 leta, v Slovenijo sem prišla z 20 leti. Ni bil dober mož, me je pretepal, pil je veliko. Jaz sem se ločila, ko mi je z udarci naredil splav. Potem sem šla na borzo in delala kot čistilka. Začel me je boleti križ, noge sem imela mrtve. Zdravniki so rekli, da imam disk pokvarjen, v hrbtenici. Nisem šla na operacijo, da ne bi izostala od dela. Potem pa nisem mogla več dvigniti onega, kako vi rečete, posode za metlo z vodo. Pa so me odpustili. Na operacijo nisem šla, pa dela nisem dobila. Socialna ni dovolj niti za stanovanje. Sem si našla enega gospoda, sem bila nekaj časa pri njem. Sem imela kje spati, samo nisem pa se smela prijavit. En dan je pripeljal domov eno bolj mlado, pa sem morala spakirat. Takrat sem prvič spala na železniški postaji. Sedaj pa ne vem, kaj bo.
A kaj si želim? A veš kaj si želim, da bi imela tuš vsaki dan, pa da bi mi dišale obleke po mehčalcu, pa da bi se lahko vedno lepo namazala tako kot danes, ko ste ve prišle. Pa če imate kako službo.«
Mariborčan
»Bil sem delavec v na kmetiji, na kateri so delali že moja mati. Živel sem na tej kmetiji od rojstva pri starejšem gospodarju in mu pomagal. Nič ni bilo težko. Kosil sem travo, rezal živo mejo, grabil, pobiral jabolke, molzel živino, pomagal na kolinah, obdeloval njivo. Pozimi leta 2000 je gospodarja napadel pljučni rak in februarja je postal zelo slab. Jaz sem poklical rešilca in šel v bolnico z njim. Vsak dan sem se vozil z avtobusom 40 minut na obisk in da sem mu prinesel kak priboljšek iz kmetije. Tudi jaz sem potem poklical sina, ko ga je vzelo nebo. Še isti teden me je sin čez noč vrgel iz kmetije, ker jo je začel prodajati. Vse je šlo, živali, orodje. Odpeljal me je v mesto ‘saj se bom že znašel’ s 100 evri v žepu in mi ustavil na avtobusni postaji. Tako sem ostal sam na ulici mesta, kamor smo hodili samo enkrat na mesec z avtobusom v trgovino. Vse moje stvari so bile v eni potovalki. In v enem tednu sem izgubil gospodarja, prijatelja, delo in dom.
V mestu nas, kmetov, ne marajo. Nihče me ni rabil, dela nisem dobil, ker nisem imel uradnih izkušenj. Denar je skopnel, več pa nisem imel. Ko sem iskal prostor na klopci v parku, sem srečal fante. Ob litrci so mi pokazali, kako ne zmrzniti, kam iti jest, kje je zavetišče. Pa tudi alkohol so mi predstavili.
In tako sem postal brezdomec. Ime mi je Tone, po 16 letih sem to še vedno. Še vedno si želim delati, a pri 63 letih nisem več primeren.
In sedaj me sprašujete po sanjah? Jaz sem že pozabil, kako je sanjati.«
Terenska raziskava
Od marca 20016 do septembra 2016 je pet članic društva Humanitarček opravilo raziskovalne intervjuje s 100 ženskami in 100 moškimi brez doma, ki so končali na ulici. Pogovori so potekali v Mariboru, Celju, Murski Soboti in Ljubljani. Potekali so anonimno in prostovoljno. Za sodelovanje niso prejeli plačila. Namen raziskave je bilo ugotoviti, kakšna je osnovna struktura brezdomskega prebivalstva pri nas.
POVPREČNA STAROST SODELUJOČIH:
M: 42,33let, najmlajši 19 let, najstarejši 78 let
Ž: 39,19 let, najmlajša 16 let, najstarejša 52 let
POVPREČNA LETA DELOVNE DOBE:
M: 8,6 let
Ž: 4,5 let
NAJPOGOSTEJŠI POKLICI ANKETIRANIH:
M: pomočnik kuharja, delavec, gradbinec, zidar, elektromonter/električar, samostojni podjetnik
Ž: gospodinja, slaščičarka, kuharica
POVPREČNA LETA IZOBRAZBE:
M: 9,3 leta
Ž: 7,2 let
POVPREČNO ŠTEVILO LET NA ULICI:
M: 12,3 leta (najmanj 2 meseca, največ 21 let)
Ž: 4,2 leti (najmanj 1 leto, največ 7 let)
POVPREČNO ŠTEVILO NOČI NA LETO, ki ste jih prisiljeni preživeti dobesedno na ulici:
M: 131,7 dni, najmanj 2 dni, največ 268,3
Ž: 16,9 dni, najmanj 4 dni, največ 28
Kaj menite, da vas je privedlo na ulico?
Ženske:
– 11% neurejene razmere doma,
– 25% nasilje v družini,
– 19% prepovedane substance,
– 32% nezadostna sredstva, pomanjkanje dela,
– 10% neurejena zakonodaja,
– drugo.
Moški:
– 8% neurejene razmere doma,
– 14% nasilje v družini,
– 36 % prepovedane substance,
– 22% nezadostna sredstva,
– 16% neurejena zakonodaja,
– drugo.
Ali ste prisiljeni beračiti?
M: 78% da
Ž: 62% da
Za kaj porabite denar (izberite večinski odgovor):
M:
52% cigareti
11% alkohol
Drugo (priboljški, tople rokavice)
Ž:
61% cigareti
17% ‘ženske stvari’
Nekaj utrinkov:
Kaj mislite o tem, da so ljudje prepričani, da so brezdomci alkoholiki?
»Sej smo. Sam me zanima, če lahko kdo brez alkohola živi na ul’ci.« Bojan, 52let
»Nikoli nisem pila, dokler nisem pristala med klošarji. Kaj češ drugega? Tako dan sploh mine.« Nihada, 32 let
»Ne more nas sodit nekdo, ki ni nikoli lačen in ga nikoli ne zebe.« Anton, 48 let
Ali ste kdaj poskusili poiskati delo?
M: 42% da
Ž: 51% da
Zakaj mislite, da ste bili neuspešni?
»Nihče ne zaposli klošarja.«
»Ko si enkrat na ulici, ti to piše v dokumentu. Vsak delodajalec ve, kakšni so naslovi centrov za socialna dela.«
»Vsi hočejo, da si sveže umit, pa dišiš. Kje pa naj bi se umil.«
»Delal sem že na gradbišču, pa so me vrgli pred prvo plačo, ker so ugotovili, kje spim in ker nisem imel lastnega poštnega naslova.«
»Vse bi šel delat, jabolka pobirat, pa grozdje, karkoli. Pa vsi mislijo, da smo le kradljivci, smrdljivci.«
»Včasih grem čez mejo pobirat jabolka, pa sem vesela, če mi dajo sploh kdaj plačilo. Če mi ga ne, se nimam komu bunit, ker tako delam na črno. Pa še polovico dam za avtobus do tja.«
»Hodila sem zadnja leta v večerno šolo, da bi imela izobrazbo, pa me vseeno nihče ne zaposli. Sedaj na črno čistim dve stopnišči blokov vsak teden, tako dobim 100 eur skupaj na mesec in še čistila moram imeti svoja. »
«Takoj ko mi piše Ruska ali Strossmyerjeva sem pečen. Nihče te noče zaposlit, ker si klošar.«
Česa si najbolj želite?
»Ne sanjam več.«
«Rada bi videla sinka, ki je od leta 2000 v rejništvu.«
»Službo, da bi postal spet samostojen.«
»Samostojnost.«
»Da ne bi bil odvisen od dobrote ljudi.«
»Da bi se rešil teh težav.«
Kaj vam pomeni Dan brezdomcev?
«Končno se nekdo spomni na nas.«
»Takrat nas celo kdo pogleda v oči in nam da kak evro več.«
»Lani smo dobili veliko oblačil, pa čisto novo perilo. Letos baje dobimo tople bunde, a ne?’
»Kak evro več pade.«
»Mogoče se nas bo kdo spomnil in nam pomagal, da se nekaj spremeni.«
»Letos sem dobila broškico Lahko se zgodi tudi tebi in jo čuvam že kakšen teden, da si jo bom pripela in se vsedla na Preserca, da vidim, če bodo ljudje opazili in bo kdo kaj milosten.«
»To je naš dan. Ampak mi bi rabili več takih dni.«
»Mlade punce nas pridejo animirat, nič jih ni strah, pa prijazne so.«
»Prijazni so bolj ljudje.«
Ninna Kozorog, predsednica humanitarnega društva Humanitarček
040 583 323, [email protected]