Večina smrčečih oseb prihaja po pomoč na pobudo zakoncev, ki jih njihovo ‘nočno žaganje’ moti. Prepričani so, da terorizirajo bližnjo in daljno okolico in, da je to razlog za zdravljenje. Nadležen hrup smrčanja seveda ni nepomemben. Je lahko utemeljen razlog za razvezo zakona in je tudi vzrok za umor (dokumentirano !). Vseeno pa je smrčanje predvsem problem tistega, ki smrči, čeprav se tega sam največkrat niti ne zaveda. Smrčanje je namreč le znak (simptom), ki opozarja na ovirano dihanje in prav to je osnovni problem smrčanja! Dihanje je ovirano v žrelu, za premagovanje te ovire je potreben velik napor in to v spanju, ki je namenjeno počitku. S smrčanjem je zato povezano tudi nemirno spanje, jutranji glavobol, slabo razpoloženje, razdražljivost, izguba koncentracije, kronična utrujenost in prekomerna dnevno zaspanost (na delovnem mestu , za volanom…). V približno 10 % je smrčanje tako hudo, da povzroči zastoje dihanja in s tem pravo dušenje. To je resen problem, ki sproži povišanje krvnega pritiska in bolezen srca, poslabšuje pa tudi druga prisotna obolenja (glej še ‘Zastoji dihanja med spanjem..’) .
