Zanj ni obstajal noben dokaz, zato je vprašanje ostalo za znanost neresno in nepreverljivo.
Še pred nekaj leti je večina zdravnikov ne le dvomila v obstoj klimakterija pri moškem, temveč je tej predpostavki tudi odločno ugovarjala, odvrnila je pogled od simptomov oziroma jih enostavno odpravila z razlago, da “starost pač prinese svoje”.
Tudi samim moškim, ki so se soočali z značilnimi težavami, kot so izguba moči, energije, poleta in potence, ni bilo do tega, da bi se poglobili vanje. Moški v svojem družbenem okolju igrajo preveč samozavestno in neodvisno vlogo, da bi bili pripravljeni prostovoljno priznati tovrstne slabosti. Podoba, ki jo imajo o sebi, je preveč zakoreninjena, preobremenjena s klišeji o možatosti, da bi pred drugimi priznali pešanje svoje potence in moči. Vzdrževanje zunanjega videza krepkosti in žilavosti je za moškega pomembnejše od izboljšave njegovega osebnega počutja. Podvomite o njegovi možatosti, pa si boste v hipu nakopali sovražnika.
Medicina, in v tem okviru predvsem endokrinologija, se je komaj pred nekaj leti začela ukvarjati z vprašanjem andropavze kot bolezni in z njenimi simptomi, se posvečati možnostim diagnoze in metodam zdravljenja. Danes lahko prvič z znansNenega stališča zatrdimo: Tudi moški vstopa v klimakterij.
Andropavza lahko nastopi že po 30. letu
Izraz “andropavza” izvira iz grških besed “andros” (moški) in “pausis” (konec) ter je analogna pojmu “menopavza” (“menses” so mesečne čišče), ki so ga leta 1874 zasnovali francoski znanstveniki. Že odkar so odkrili klimakterij pri moškem, v strokovnih krogih razpravljajo, kako naj ga čim pravilneje poimenujejo: andropavza, klimakterij, virilna ali moška mena so samo nekatere od možnih oznak. Pojem andropavza se je medtem uveljavil kot pripravna oznaka, četudi mena pri moškem nikakor ne pomeni odmiranja njegove
moškosti, temveč samo njeno pešanje.
Andropavza je kriza, ki zajame življenjsko energijo moškega in njegovo virilnost.
Njena prva znamenja se lahko pri moškem oglasijo že okrog 30. leta, čeprav se tipični simptomi v skoraj 70 % primerov prvič pojavijo med 50. in 55. letom.
Tipična znamenja so si največkrat zelo podobna:
- upad libida
- pojemanje oziroma izguba erekcije
- stanja izčrpanosti
- razdražljivost
- brezvoljnost
- depresija
- nervoza
- izguba kostne substance
- bolečine v mišicah in sklepih.
V andropavzi se lahko moški iz vzdržljive osebe, polne vedrine in poleta, spremeni v črnogledega, mračnega, deloma tudi depresivnega človeka, ki povzroča preglavice svojemu okolju. Moški vstopi v usodni začarani krog.
Začarani krog klimakterija
Prvi signal moškega klimakterija se največkrat pokaže v postelji. Spolno poželenje začne pri več kot 80 % moških v klimakteriju vztrajno pojemati. Spolno življenje se vse bolj spreminja v problem, ki se lahko konča pogubno, če ga moški odriva vstran. Ne upade namreč samo pogostost spolnih odnosov, temveč tudi frekvenca seksualnih misli in fantazij.
To moškega duševno potre, vrstijo se partnerska nesoglasja, čemur se neredko pridružijo še motnje v spanju. Včasih partnerka sklepa, da je v ozadju zmanjšanega poželenja skok čez plot, in zapleti se množijo.
Vzporedno s seksualno ravnodušnostjo se vedno pogosteje pojavljajo težave z erekcijo, popolna impotenca.
75 do v skrajnem primeru 80 % moških v andropavzi se bori s tovrstnimi nadlogami: ne zmorejo več doseči erekcije oziroma je doseči redno in je tudi obdržati, pogostejši pojav. da bi lahko prišlo do penetracije. Moški podvomi v lastno vrednost in se sprašuje, ali je sploh še “pravi moški”. Težave z erekcijo so za moškega v klimakteriju največkrat njegov najhujši problem.
Tudi jutranja erekcija postane vedno redkejša. Ta simptom je eden najpomembnejših znakov za postavitev diagnoze, da je moški vstopil v klimakterij, povzroči pa ga upad hormona testosterona, v tem primeru še posebej prostega, aktivnega testosterona. Kadar sposobnost erekcije upade že po manjši količini zaužitega alkohola ali pod vplivom stresa, je tudi to morda opozorilo, da se je pri moškem začel klimakterij.
Kako se bo moški s tem spoprijel, je v marsičem odvisno od njegove partnerke. Če mu ženska z masažo penisa, oralno ali s podobnimi tehnikami pomaga doseči erekcijo, bržkone ni nevarno, da bi se erekcijske motnje izrodile v hud partnerski problem.
Neka britanska raziskava je pokazala, da se z upadom testostero na in spolne dejavnosti pri moškem t.i. mišica PC – mišica, ki obdaseja sečila in mehur – slabše krči. Tudi zmanjšanje absolutne velikosti penisa v vzburjenem stanju je pogosto spremni pojav pomanjkanja testosterona in se lahko sprevrže v partnerski problem. Posebej takrat, ko sta seksualna partnerja že več let medsebojno uigrana, lahko zaradi zmanjšane velikosti penisa stimulacija nekaterih predelov vagine postane manj intenzivna kot prej in po določenem času povzroči nezadovoljstvo pri obeh.
Občutek nenehne izčrpanosti
Te zasebne in poslovne nevšečnosti često vodijo v depresijo, ki se v različno hudih oblikah pojavi pri približno 70 % vseh moških v andropavzi. Bliskovito se spremeni njegovo družbeno življenje v celoti. Partnerka, vsa družina, pa tudi prijatelji in sodelavci vedno huje trpijo zaradi mraka, ki ovija njegovo dušo.
Marsikateri moški se začne umikati svojim bližnjim. Sam zase ždi doma, dolge ure bolšči v televizijski ali računalniški ekran in se vse pogosteje izmika družabnim stikom s prijatelji, Motnje pri spanju pogosto premaguje s tabletami, te pa imajo nezaželen stranski učinek, saj še okrepijo občutek utrujenosti, ki se pojavi prek dneva. V poklicnem življenju se energični optimizem umika pred zahrbtno pesimistično življenjsko naravnanostjo.
Moški v andropavzi se celo na malenkosti pogosto odziva razdraženo. V pisarni grmi na kolege, vsepovsod sluti spletke, zdi se mu, da ga tudi doma ne razumejo. Včasih – a ne vedno – se temu pridružijo težave s krvnim obtokom, ki se izražajo v obliki hladnih rok in stopal.
Pri moškem nastopi tudi težava s sušenjem kosti, z osteoporozo. Ta nadloga, ki je doslej veljala za žensko bolezen, sedaj muči že 13 % moških, pri katerih se zmanjšuje gostota kosti, in se bo v naslednjih desetletjih izrazito povečala.
Toda na andropavzo nas lahko opozorijo tudi zunanji simptomi: lasje se pri mnogih razredčijo, koža postane suha.
Moški pogosto spregledajo ta opozorilna znamenja ali pa jih preprosto pripišejo svojemu osebnemu načinu življenja – prehudemu stresu, pomanjkanju spanja, letom in drugemu.
Andropavza ni nikakršna kriza srednjih let
Pri mnogih opisanih simptomih bi človek zmotno domneval, da pri moškem kažejo na krizo srednjih let. Ta domneva je napačna.
Med andropavzo in krizo srednjih let obstajajo nekatere tipične razlike:
- Vzroki na čustvenem področju
Izraz kriza izvira iz grške besede “krisis” in pomeni odločitev. Vključuje spremembo, življenjski preobrat. Med andropavzo pa je moški večinoma preveč izčrpan, brezvoljen ali poklapan, da bi na kaj takšnega sploh pomislil.
Kriza srednjih let izvira s čustvenega področja: otroci odidejo od doma, starši umrejo, prijatelji doživljajo srčne napade, stres postane nevzdržen itd.
V nasprotju s tem je andropavza hormonsko stanje, ki ima sicer lahko čustvene posledice, vendar te niso njen povzročitelj.
- Andropavza večinoma napoči pozneje
Kriza srednjih let se največkrat razmahne med 35. in 45. letom, andropavza pa večinoma napoči med 50. in 55, letom.
- Družbeni dejavniki
Tudi razmere v otroštvu, vzgoja, celo uspeh v poklicnem življenju lahko vplivajo na nastanek krize srednjih let, naj to zveni še tako paradoksalno. Pogosto jo sproži določen dogodek, na primer smrt ljubljene osebe. Kriza srednjih let večkrat neposredno sledi obdobju uspeha.
- Okrepljeni libido
Pri moških, ki se znajdejo v krizi srednjih let, se spolno poželenje se neredko okrepi. Spolni odnos je zanje ventil, kako za nekaj časa uteči problemom. Nasprotno pa v andropavzi tako libido kot tudi zmožnost erekcije upadeta.
Andropavzo so odkrili pred 200 leti
Že ob koncu 18. stoletja je londonski zdravnik dr. Hooper v svojem bolezen Zdravstvenem leksikonu prvič poročal o andropavzi, ki jo je tedaj imenoval decline (pešanje). Moški klimakterij je opisal kot “bolezen, ki pa se dejansko izboljša, kadar “v življenje moškega vstopi nova ženska”.
Šele v 20. stoletju so se znanstveniki začeli pospešeno ukvarjati s hormoni pri moškem in so raziskali vzroke klimakterija.
Potem ko so leta 1935 prvič izločili testosteron in ga začeli sintetično pridobivati, se je razcvetela nova veja znanosti. V 40. letih so zdravniki opisali simptome moške mene kot “težave, ki so izredno podobne težavam pri ženski”.
Do prvega preboja je prišlo leta 1944, ko je Journal of the American Medical Association (Revija ameriškega zdravniškega društva) objavila izsledke raziskave, ki je na strokovnem področju naletela na velik odmev. Moškim, ki so kazali značilne simptome andropavze, so vbrizgali testosteron. Njihove nevšečnosti so se kmalu izboljšale. Pri drugi poskusni skupini, ki je dobila placebo, ni bilo takšnega učinka. Priljubljena revija Reader’s Digest je planila po teh izsledkih in andropavza je z enim zamahom postala predmet vsesplošnih razprav.
Ob koncu druge svetovne vojne pa je hipoma upadlo sleherno zanimanje za tovrstne diskusije. Če pa je beseda vendarle nanesla na hormone, je bil v središču pozornosti izključno njihov vpliv oziroma učinek na žensko. Pomen hormonov za moškega je znova postal predmet pogovora šele na začetku devetdesetih…
Med drugim so odkrili tudi nekatere zaželene plati hormonov. Na primer, da ima testosteron pomembno vlogo pri preprečevanju bolezni srca in ožilja. Ameriške študije so pokazale, da se pri moških z nizko ravnijo testosterona in z razmeroma visoko ravnijo estrogena pogosteje razvijejo srčne bolezni kot pri moških, katerih količi
ne hormonov ustrezajo normalnim.
Spolni hormoni so na slabem glasu
Spolni hormoni, kot denimo testosteron, so bili v javnosti več desetletij na slabem glasu. Umetno dodajanje – novička se je razširila na vse strani sveta – naj bi “v moškem oživilo zvera. Temu se je pridružilo dejstvo, da so pri ekstremnih športih, kakršen je body building, kot poživilo vse pogosteje zlorabljali posebne hormone – tako imenovane anabolne steroide, kar je pri nekaterih uživalcih povzročilo srhljive stranske učinke, kot so popolna impotenca, hude okvare jeter in v najhujših primerih odpoved srca.
Mnoge hormone, med njimi testosteron, sedaj dejansko poznamo že več kot 60 let in jih vključujemo v klinične raziskave. Poleg dejstva, da klimakterij obstaja tudi pri moškem, je nadvse pomembno predvsem spoznanje moderne endokrinologije: simptomom klimakterija se lahko postavimo po robu z usmerjeno hormonsko terapijo in pri moškem nadomestimo hormone, ki jih njegovemu telesu primanjkuje.
V preventivni medicini prihodnosti bo hormonska terapija zavzemala pomembno mesto. V 21. stoletju se bodo hormoni podali na revolucionarno, zmagovito pot okoli planeta. Družbeni ekonomisti že sedaj napovedujejo, da bo z dodajanjem manjkajočih hormonov pri moškem možno podaljšati njegovo vitalnost v drugi polovici življenja, kar predstavlja odločilen družbenopolitičen vidik.
