Prepričanje, da so v matematiki uporabna in neuporabna področja, ni ne razumljivo ne opravičljivo, ko pa vemo, da je vsak teorem in vsako odkritje drobec velike sestavljanke vesolja. Odkritja na matematičnem področju, ki imajo danes široko uporabo, na primer v inženiringu, so takrat, ko so se dokopali do njih, veljala za absolutno abstraktna. Njihovo uporabnost so velikokrat »odkrili« mnogo pozneje. Eden od tistih prispevkov, ki popravljajo splošno mnenje o uporabni znanosti, ki si zasluži finančno podporo, in abstraktni, ki naj dobi, če že kaj ostane, so nagrade Clayevega matematičnega inštituta (CMI) v Cambridgeu v ameriški zvezni državi Massachussetts.
Matematiki novega tisočletja na čast je leta 2000 ustanovil tako imenovano milenijsko nagrado, ki jo dobi, kdor reši katerega od sedmih največjih problemov, s katerimi se ubadajo matematiki na prelomu tisočletja. Nagradni sklad razpolaga s sedmimi milijoni dolarjev, za rešitev vsake od sedmih ugank je namenjen milijon. Za rešitev enega od sedmih pomembnih klasičnih matematičnih problemov, Poincaréjeve domneve, je CMI 18. marca letos nagradil dr. Grigorija Perelmana iz Sankt Peterburga. Vendar je Perelman zavrnil priznanje in denarno nagrado, češ da ne bo »le sledil poti, ki so jo začrtali drugi«. Neomajno in dosledno zaničuje sistem raziskovalnega dela, ko raziskovalci samo tekmujejo med seboj za objavo člankov in citatov.
O njem se ne ve skoraj nič, samo to, da živi v skladu sam s seboj: za znanost, kot puščavnik. Njegovo delo je razmišljanje, naloga pa uresničiti svoj potencial.
