Premišljujem. Zakaj je toliko mladih v najlepših lepih na robu obupa? Čemu dvomi in razočaranja? Čemu gnev pred prihodnostjo in strah v sedanjosti? Mi veste napisati vi mladi?
V času, ko so moralne vrednote poniknile v kaosu industrializicije, ko je izbraženost mladih na najvišji stopnji, jokate…kam drvi tale svet?
Vojne, ravščina, brezup, bolezni, pomanjkanje, naravne katastrofe na eni strani in na drugi bogastvo nekaterih posameznikov. Brezmejno.
Moja dežela postaja dežela vse večjih razlik. Srednjega sloja ni več. So bogati podjetniki, pa kmetje in brezdomci, klošarji, brezposelni. Na eni strani mladi intelektualci in na drugi stari ljudje, ki s svojo pokojnino komaj pridejo čez mesec. Mi srednja generacija pa smo nekje na sredini. Kje? Najraje bi se sestrelili na drug planet, v mir. Nasičenost. Vsega.
Zadnjič sem brskala po katalogu turistične agencije. Ni važno ime. Ponujajo nam grške otoke, Malto, Španijo, Portugalsko, eksotične dežele: Kubo, Brazijijo, Maldive, Tibet, Tajsko, Afriko, Libijo…kam naj grem? Kam naj pobegnem? Tukaj se je poletje končalo. Potem pa doma poleg strateškega načrta še finančni izračun. Kje je ceneje, kje je varnje, kje se mi ni treba še cepit proti boleznim. Pa vi? Kam jo boste še mahnili zadnje poletne dneve? Boste doma? Ste bili kje v dalnih deželah? Ali ste v službi in doma? Bi mi napisali?
Letos sem dobila kar nekaj razglednic od prijateljev. Hrvaška obala, slovensko primorje, pa tudi Maldivi in Tajska. Blagor njim. Bo treba narest plan in jo mahnit v svet. Pobegniti iz mesta, ki se duši v smogu in prvi jesenski megli. Stran od trgovin in nakupovalnih centrov. Nekam…

Sem bila že marsikje, povsod sem nesla vse s seboj in prav tako prinesla nazaj. Pobegniti od sebe se ne da, se spočiti, odmakniti od vsakdana, opazovati nove pokrajine, obraze, znamenitosti…to pa ja.Za to pa niso potrebni Maldivi, včasih zadostuje bližnji potoček ali hrib nad vasjo.Vsaj meni.

Zadnji dan avgusta me vedno zajame panika. Poletja je konec. Adijo sanje in morske obala, spet se bo začela šola in spet bo jesen, dež, mraz…in spet služba…Pogrešam morje in sonce, domače vino, vonj po ribah, neskončne zabave do jutra in brezkrbnost poletja…
Zakaj je vse minljivo? Zakaj ni poletje večno? Včasih bi se preselila na Obalo, kjer je večno poletje. Najela bi ribiško hiško, najela bi čoln in tako živela do konca dni brez televizije, nakupovalnih centrov, položnic, knjig, cd-ja, PC-ja…no mogoče bi prenosnik vzela seboj, da bi vam včasih še kdaj napisala, kako se imam fino…
Pa vi? Bi šli živet na tak kraj za vedno?

oh, andi tudi ti živiš iste sanje. me vzameš s seboj???- al pa vsaj na sosednjo parcelo??

Tudi meni je grozno žal za poletjem. Obožujem morje in sonce, rada potujem, nosim frfotajoče oblekice, se sprehajam ob obali, ližem sladoled,…
Čeprav sem bila letos že tri tedne na dopustu, si bom še kakšnega privoščila: mogoče Grčija, Tunizija, ali pa v oktobru Brazilija, Kuba,…
Res je, da pred seboj ne moreš ubežati, ampak jaz grem rada na dopust zato, da malo odklopim. Da mi zjutraj ni treba zgodaj vstajat, make up je le izjemoma, zvečer pa dobra družba in polno smeha in zabave.
In ko pridem spet nazaj v službo, se s polno vnemo lotim dela. Stvari, ki so se mi zdele pred dopustom zoprne in utrujajoče, zgledajo čisto drugačne, ko se jih lotim z napolnjenimi baterijami. In potem čez kakšne dva meseca spet listam po katalogih…
LP, Nik@

Živjo!
Poznava se že dobro z drugega foruma. A tema, ki jo odpiraš tu je tako širokega značaja, da se ji ne morem upreti.
Mladina… Sploh s svojimi 25 – leti še spadam vanjo? Mogoče sem bil povod tvojega pisanja tudi jaz. Do kam seže označba – mladost.?
Kakorkoli že. Poglej, pred desetletji, ko so moji in tvoji starši ustvarjali svoje domove, ko je bilo mogoče le začutiti, da se s pridnostjo nekaj doseže za blagor prihodnosti, res ni bilo tako razširjenega flegmatizma. Naši starši so imeli načrt. Skupne cilje. Na poti k njim so delali, moji so pravi garači. Ustvarili so si dom, družino, okolje… Prislužene dobrote so znali spoštovati in jih ceniti. Naslednjim generacijam se z večino teh problemov sploh ni potrebno ukvarjati, ter se z njimi ne srečujejo. Človek je ustvarjen zato, da dela, duhovno raste… Vsak ima svoj “fetiš” če me prav razumeš. Torej v skupini mojih vrstnikov se pravi pozno mladostniško obdobje (če jih lahko še uvrstiva tja) najdem razne profile. Nekdo je deloholik. Drug je zasvojen z alkoholom. Nekdo s svojimi problemi opapa.. najdem flegmatika, najdem nekoga, ki praktično uživa to, da nima posebnih obveznosti poleg službe. Redki imajo vsaj približno vizijo kako naj bi njihovo življenje teklo čez pet, deset let. Redkokateremu pa je pomembna notranjost. Sam prisegam nanjo. Pravim, da mora biti nekdo najprej Človek, šele nato je lahko kristjan… Čeprav mi pravijo, da sem simpatičen…mi veliko pomeni, pravzapravg vedno več moj notranji jaz. Mogoče sem eden od redkih. A priznam, da me mali prizori ganejo, ganejo me velike življenske usode malih ljudi, ki bodo ostali anonimni, ker niso niso pevci, estradniki, ker ne vodijo politične stranke. So pa ljudje. Moji ljudje. Uživam v delu z njimi, še posebej me veseli če mi dovolijo, da pobrskam po njihovi “knjigi z življenjepisom.”
Joj, še veliko bi lahko napisal o svojih razmišljanjih. Bi sploh kdo bral? Ali bi se nabiral prah na mojih vrsticah?
Načela si potovanja… Letošnji dopust…doma sem bil. Moji starši, so si dobesedno trgali dopust, da so lahko gradili hišo, svoj dom. Morda vrstniki ne, a jaz lahko rečem. Rad ju imam. Sta zgled pridnosti, potrpežljivosti, skromnosti in vztrajnosti. Oči se mi osolzijo, ko ju vidim kako jima leta ne prizanašajo….
naj bo dovolj…. le nekaj stavkov iz mojih misli
lep pozdrav

Lepo napisano.
Kar nekaj nas je, ki bi pobegnili v drug svet, pa še na drug planet, če bi se dalo.
Meni bi zadostoval en majhen otoček in čoln, pa neka koliba. Ne vem, kako bi uredila doma, da bi vsem objavila moja skrito željo, kot tudi ne vem, kako bi jo sprejeli. Za nekaj časa bi se me znebili.
Po duši sem avanturist, okleščena v tele življenske okove, navezana na dom in družino. Sanjam pa ves čas. Na misel mi hodi vse mogoče, pa tudi po zemljevidu stalno brskam za nekim prostročkom, kamar bi ušla. Pobegnila v neznano. Vas bom vzela s seboj, če boste zato. Bomo imeli mal večjo hiško in robinzonske počitnice.

sori, andi, ampak ne morem da se ne bi še tle mal vtaknila 🙂
mi je tko hecno, za dol past, pa si ne morem pomagat :))))

kako nas vabiš v ene svoje kobodočebodo-misamonekajbi-pašenevemosplohkaj sanje, saj to je lepo od tebe, ni kej, samo kako ti to razlagaš :-)))))

kot da nam bo zdej skera v med padla, če nas boš/bi/koboš/čeboš (v glavnem nič konkretnega) vzela s sabo 🙂

a veš, eni medtem te sanje čist lepo že živimo, smo bili s familjo na robinzonskih počitnicah, za vikend gremo lepo mal v neznano, šparamo za mal večjo hiško in tko.

kaj bi imel mi od teh tvojih sanj? tko konkretnega?

Avanturo Lina. Hudo. Nepozabno. Pa saj bi v resnici šli. Z družinami, če bi bilo treba. Destinacijo bi si izbrali na sestanku in hop…adijo. Hiška, morje, vino ribe…Lina, mogoče se pa poznava in bi to šele tam odkrili…si predstavljaš? Nek Grški otok (Samos, Zakintos, Kreta, Santorini) ali pa Dalmacija (reciva Dugi otok, pa lepi Kornati) in neskončne peščene plaže, zdaj je tam blizu 30 stopinj, hišk na tone, čolnov in rib pa vina tudi….he, he… v Grčiji se ve, na Hrvaškem je bolj tako, tako…
Ti kar uživaj s svojimi na morju! Ko se boš vrnila, boš iz stola padla, ko boš morala toliko vsega hecnega in sanjsko lepega prebrat, kako smo se MI lepo imeli…potem ti bo pa žal, da nisi šla z nami…

ne poznava se, brez skrbi, fouš vam pa zagotovo ne bom.

Dobro napisano!
Res, Andi, Sokec, zakaj sanjati, če se da udejanjiti? Zakaj hrepeneti, če lahko stegneš roko in imaš.
Se je pa treba potrudit. Zbrati energijo – in narediti. Sokec, recimo, naj gre lepo na nek zmenek in morda bo sreča mila in dusice podobne ;-)) Andi, ti pa glavo gor, pa nikar preveč žalostno ne glej na svet in ne razmišljaj o selitvi na drug planet – ta je prav OK. Če se z nekaterimi stvarmi človek sprijazni in tudi če sprejme pravila igre. In ta pravila pravijo – vsak je svoje sreče kovač!
Lep pozdrav!
Elena

ojla!
Veste kaj! Jaz pa ne bi odpotoval. Ostal bi tu, v svojem okolju. Čeprav se spreminja. Sosedje se menjajo in mi niso všeč na videz. Ne smem pa prehitro sklepati, saj so mogoče ok ljudje. Morali bi narediti čim več tu kjer smo

Draga Andi, pobegniti pred seboj se ne da. Svoj duševni mir je treba najti tukaj in zdaj, sanjarjenje o pobegu na drug planet ali o eksotičnih potovanjih ga ne bo prineslo. Tudi jaz sodim krepko v srednjo generacijo, pa ne vidim vsega tako črno kot ti. Res pa je, da sem že zdavnaj ugotovila, da ne morem rešiti sveta, zato del svojega časa in energije namenjam konkretni pomoči konkretnim ljudem v stiski, in to mi je v veliko zadoščenje. Sicer pa opravljam delo, ki ga imam rada, obkrožam se z ljudmi, ki jih imam rada, ne hlepim po materialnih dobrinah, ne hodim v nakupovalna središča, počitnice preživljam v podeželskem miru in tišini, in mislim, da lepo živim. Ko je človek notranje usklajen in ne potrebuje več zunanjih potrditev, da je uspešen, postanejo stvari zelo preproste. Ne izgublja več energije za hrepenenje po stvareh, ki mu ne bodo prinesle sreče, ampak lahko globoko zadiha in živi v sedanjosti. Kajti to je edino, kar imamo. Tukaj in zdaj.
Srečno!

Sybil, lepo napisano. No, pri meni pa je drugače. Imama krizo srednjih let ali izgubo identitete. Saj veste, človek se v zrelih letih začne spraševati o smislu življeneja, naredi izračun katere zastavljene cilje je dosegel in katere ne…potem pa še nekaj. Odraščajoča hči pa ima tudi krizo idenetitete. Ob koncu najstništva se še išče. Baje je to dokazano, ženske trofne pri petiinštiridesetih, moške pa pri petdesetih. Saj sem zadovolna sama s seboj v biti. Imam vse, prav ničesar mi ne manjka. Samo, globoko v sebi se še predobro zavedam minljivosti vsega. Meni materialne stvari ne pomenijo kaj dosti. Če le lahko jih raje dam, kot sprejmem. Probam tudi osrečevati ljudi okrog sebe. Berem duhovne knjige in sem udeleženka na marsikateri delavnici. Ampak…manjka notranji mir. Življenje pred seboj si predstavljam v čisto drugih vrednotah, kot jih sedaj podoživljam. Služba je nujno zlo. Včasih so še nakupi nepotrebni, ker se mi ne da več nakopičiti brezvezne stvari. Me ne osrečujejo. Kaj potem? Ne pobeg, v drug svet ampak avantura. Občudujem ljudi, ki se v mojih letih odločijo za čisto drug način življenja. Pred časom sem gledala odajo o otoku Lastovo. Ne samo, da tam živijo domačini, nekaj je tudi prišlekov. Eden med njimi je Slovenec, ki se je za vedno odločil živeti v tistem miru. Goji vinsko trto in živi čisto preprosto samotarsko življenje. Pa ni edini. Marsikdo si je upl in odšel v Avstralijo, Argentino, Brazilijo… V biti se ukvarjajo s tistimi stvarmi, ki jih osrečujejo. Saj ne mislim, da bi šla v Dajfur tako kot Tomo, ki se sedaj namesto, da bi reševal svet, še sam sebe ne more rešit. Take avanture so nevarne. Odšla bi nekam, kjer je življenje bolj preprosto kot v mestu. Razumete? Mislim, da nisem edina.

Ne nisi edina, tudi jaz sanjam o nekem otoku, o kolibi, kjer bi lahko živela s partnerjem ali sama, mogoče psom, mačko, kozo… Mori me ta materialističen svet, kjer kot si rekla zbiramo polno nepotrebnih stvari, ker edina stvar, ki jo v življenju potrebujemo smo mi sami…. pa sem še dokaj mlada (25) in srčno upam, da bom kdaj tako zaživela… adijo avto, adijo nepotrebna oblačila, visoke pete, štedilnik, televizija…
Jaz grem tud andi 🙂

Pa smo že trije…pa mačka, pa moj kuži…pa otroci in gasa. GREMO!