Lep pozdrav, na vašem forumu sem prvič, pa mi je zelo všeč strpnost, ki jo čutim iz odgovorov…evo, že malce peljem vodo na svoj mlin. Namreč, moja zgodba je takšna, da me je (med drugim) tudi sram, saj vem, da ni prav, kar se mi dogaja. In se zato bojim kakšnega zmerjanja, ki si ga na določenih forumi precejkrat deležen. Čeprav tokrat ne bo povsem neopravičeno…
Gre pa takole. Vse je malce zmedeno in bi rada kakšen nasvet, komentar, saj pravzaprav sama ne vem kako in kaj. Rada imam dva moška. Prvi je moj mož, drugi pa sodelavec. Strupena kombinacija, kajne? Poročena sem že 10 let, imava hčerko in načeloma je vse vredu, moti me le moževa čustvena zaprtost. Jaz se lahko o čustvih odprto pogovarjam, on pa ne. Saj spolni del je dober, povsem mu tudi zaupam in vem, da me ima rad. Tudi jaz ga ljubim, v to sem gotova. Sem pa človek, ki rabi dotike. No, potem pa je tu še sodelavec. Skupaj delava že okoli deset let in od vsega začetka do njega čutim nekaj več. Nikoli nisem tega pokazala, saj konec koncev moža ljubim, vem pa, da na dveh stolih ne morem sedeti. Vseskozi se mi je zdelo, da tudi on do mene ni povsem hladen, nisem pa se preveč obremenjevala z vsem. Pred dvema letoma pa šok. Po spletu okoliščin sva po nekem praznovanju pristala sama v temi na klopci. In počasi me je objel, me nato držal za roko, pogovarjala sva se skoraj do jutranjih ur. Nisva se niti poljubila, čeprav sva oba to želela, no vsaj jaz. Bili so le nežni dotiki. In potem zmeda! Ker tega nisem pričakovala, si nisem niti upala vprašati kaj to pomeni. Priznam pa, da sem bila evforična! Ker pa sva bila oba vezana na svojega partnerja, nisva iskala priložnosti za drugo srečanje na klopci, le pogledi se niso in niso nehali. Minili sta dve leti, veliko sem se obremenjevala s svojimi čustvi, sedaj sem si priznala, da mi tudi sodelavec nekaj pomeni, preveč za navadnega prijatelja. Ko sem si to priznala sem se na nek način nehala sekirati in se spraševati, ali je mogoče ljubiti dve osebi hkrati. Za flirt gotovo ne gre, ta ne bi trajal toliko let, kajne? Rekla sem si, bom pač s tem živela. Poleg tega sploh nisem bila gotova, kaj je sodelavcu pomenil tisti najin dogodek. Ta vikend, po dveh letih mirovanja!, pa znova. Spet je nekemu praznovanju sledila najina klopca, tokrat ne tako po naključju, zagotovo pa ne v naprej načrtovano. Objela sva se kot da sva bila tam šele prejšnji večer, pogovor je stekel (tudi sicer sva si bila pogovorno vedno precej blizu), dotiki, tokrat tudi nekaj nežnih poljubov. Nato sva se ustavila, odkrito je povedal da se boji kaj se lahko zgodi naprej in tudi posledic. Tudi jaz sem mu tokrat odkrito povedala kako čutim do njega, tudi on meni. Rekel je, da mora razmisliti, meni je bilo dovolj, da sva tam skupaj in čeprav sem se ga “tiščala kot cek”, o seksu nisem razmišljala, pravzaprav ne da nisem razmišljala, sem pa vedela, da tega ne bom naredila. Preveč bi potegnilo za sabo. Sedaj ne vem kako se tega rešiti. Je mogoče imeti rad dve osebi hkrati? Nočem nikogar prizadeti, tudi on ne. Vem, da sem po svoje moža že prizadela, ker sem sploh pustila stvarem iti tako daleč. Vem, da nihče od vas ne more rešiti moje težave, prosim za vaša razmišljanja… Je zelo narobe, ker se mi moja čustva ne zdijo pokvarjena? Res nimam občutka, da bi šlo za nekaj grdega, čeprav mi beseda varanje kar pozvanja v glavi. Ampak to kar čutim ni grdo… Nikoli ga nisem namerno iskala, vedno pa ga malce pogrešam.. Če se malce grobo izrazim, tukaj gotovo ne gre za gol seks. In ravno to je mogoče še bolj nevarno.
Dolgo sem nakladala, mogoče se bo kdo le prebil do konca. Hvala vsaj za poslušanje.

Pozdravljena!

Jaz te ne obsojam.

Menim, da je možno ljubiti 2moška hkrati.vsazga na svoj način.

imam podobno situacijo, razlika je le da jaz nisem poročena, nimam otrok.
Vem koliko ti pomenijo pogledi(veliko več kot sex), njegove besede, ….Veš velikokrat se tudi sama vprašam ali s sodelavcem ravnava prav?Vem da ne, a kaj ko se tem pogledom, metuljčkom v trebuhu ki mi jih povzroča ne morem odpovedati.Vikendi so predolgi.

Želim ti le, da ne boš prizadeta.
Vso srečo
Danaja

Draga Zarj@,

jaz sem se “prebil” skozi vaše pisanje in sploh ni bilo težko 🙂 Tudi jaz vas lahko razumem, da ob moževi čustveni zaprtosti iščete toplino in nežnost drugje. Žal pa takega vedenja ne odobravam in moj odgovor je: Ne, ni možno ljubiti dva moška hkrati (ali dve ženski, če pišem za moški spol), kajti če imamo dva partnerja hkrati (ali enega in enega ljubimca, “prijatelja”), potem tukaj ni več prave ljubezni, temveč le čustvenost (dotiki, pogovori, toplina) ali pa strast in poželenje (seks brez globokih pogovorov). Prava ljubezen bi v vašem primeru ostala pri možu in hčerki ter poizkusila reševati njegovo čustveno zaprtost – seveda je to predvsem od njega odvisno, a vi mu ob tem lahko stojite ob strani. Resnica torej je, da moža varate in da s tem zelo slabo vplivate na vajin partnerski odnos in na vaš odnos do hčerke (ne glede na to, da to, kar čutite, ni grdo, kot pišete). Verjemite, da takole z dvema moškima v nedogled ne bo šlo. Zato predlagam, da se ustavite in razmislite, kaj pravzaprav želite. Pri iskanju rešitev imejte v mislih vse, ki so vpleteni (kako se počuti vaš mož, hčerka, sodelavec, njegova družina, vi …).

Želim vam veliko prave ljubezni!

ljubezen ima veliko oblik. verjamem da je možno. vsakega na svoj način.

Zarj(3):

Z leporečenjem si spesnila meni amoralne stvari. Če zate to niso, ne vem zakaj se s tem obremenjuješ, se tripinčiš.

Ne verjamem, da je možno.

Mogoče si zamešala občutke varnosti, ugodja in odgovornosti za ljubezen. Verjamem da si svojega moža enkrat ljubila ampak če imaš sedaj take občutke do nekoga drugega, potem ljubezni v prvi vezi ne more biti več.

Morala pa se boš odločiti, kako naprej. Obeh večno ne boš mogla imeti.
Lahko si izbereš življenje, ki je lepo in ga poznaš, ti je udobno-s sedanjim partnerjem.

Le malo pa jih ima toliko poguma, da bi se odločili vse pustiti za sabo in tvegati z novo vezo, čeprav bi bilo življenje mogoče še MNOGO lepše.
Otroci otežijo naše odločitve.

Prav je, da je človek poln čustev, prav je, da ima ves svet rad, a ko se poročiš, skleneš, da bo mož osrednji moški tvojega življenja.

Če si se zaljubila v še enega moškega, ti je to obogatilo življenje, a napraviti moraš prave sklepe. To, da ostaneš zvesta možu, mora biti tvoja zavestna odločitev. Na kateri stopnji svoje zaljubljenosti se boš ustavila, da boš zagotovo vedela, da si zvesta? To se moraš zelo skrbno odločiti. Mislim, da ti mora biti jasno, da so poljubi že dalje. Prava stopnja je tam, kjer te lahko tvoj mož vidi in sliši, pa zakon ni v krizi. Če bi te videl, da se poljubljaš, bi bilo narobe. Če bi te slišal, da drugemu kaj nežnega šepetaš, tudi. Obnašaj se tako, kot da je zraven. Vedno, ko bosta s sodelavcem sama, si zamišljaj, da stoji zraven tvoj mož in se obnašaj tako. Tako sem storila jaz, ko sem bila v takšni situaciji in je šlo.

(ne bom pa rekla, da mi ni zdaj, ko sem stara čez 50 in bila razočarana nad možem, vsaj včasih žal, da ga nisem prevarala, haha :))
Ampak samo eno življenje imamo. In jaz sem hotela le en zakon, in da moji otroci ne bi bili sami polbratje…

Tvoje pismo je zelo jasno in odkrito in mislim, da zelo zdravo in zrelo razmisljas v marsikaterem pogledu.

Vsekakor je mogoce ljubiti dva moska hkrati. Tvoja situacija je zelo klasicna. Veliko zensk se v drugega moskega zaljubi zato, ker v zakonu pogresajo kaj zelo pomembnega. Pri tebi gre predvsem za neznost in sposobnost pogovarjanja s partnerjem. In da, zenske to krvavo potrebujemo. To moras dobiti, ce naj bo zakon srecen.
Vse je seveda vedno boljse in bolj roznato pri sosedih. Vprasanje je, ce sodelavca ne idealiziras (kar je v taksnih situacijah dokaj pogosto). S svojim mozem si doma vsak dan in ga seveda poznas do obisti, delita si tudi mnogo stvari, ki niso prav nic romanticne – financne skrbi, gospodinjstvo, bolane otroke. S sodelavcem ti tega vsega nikoli ni bilo treba deliti, zato privlacnost ostaja in se idealizira se naprej
Je pa vendarle nekaj dejstvo. Moz je moz in mora imeti pred kakrsnimkoli drugim moskim absolutno prednost. Ce vajin odnos skripa in pogresas pomembne stvari, je tvoja dolznost, da SAMA najprej naredis vse, da se jih razresi, da poves, kaj rabis in da tudi ON naredi vse, da se jih razresi. To pomeni, da pojdita na svetovanje, kjer se bosta naucila pogovarjati drug z drugim. Velikokrat posredovanje tretje osebe zelo pomaga in se stvari vidijo mnogo bolj objektivno.
Ce se bodo zadeve s sodelavcem odvijale dalje (ker zdaj ne ostaja vec samo pri idealiziranju), bo hudo prizadetih zelo veliko ljudi in glavni krivec pri tem bos ti sama, ker si sama sprozila ta trikotnik in nisi najprej naredila vsega, kar je v tvoji moci, da se stvari v tvojem zakonu postimajo in da se ustvarijo razmere, kjer se bos pocutila izpolnjeno. V vsakem primeru bo nekdo nastradal, nenazadnje tudi v sluzbenem pogedu.
Da ne bi mislila, da te obsojam, ker te ne. Da me ne bi tudi narobe razumela – ne trdim, da so zenske tiste, ki nosijo izkljucno odgovornost za razmere v zakonu in da moz ni nic kriv. Samo pravim, da ima moz kot moz vedno absolutno prednost, dokler nisi TI naredila vsega, kar je v TVOJI moci, da se stvari postimajo. Ce on sam ne bo hotel sodelovati pri resevanju problemov in storiti vsega, da bosta v zakonu srecna oba, se delal, da problemov sploh ni in da on nic ne rabi in ni z njim nic narobe, pa lahko z vso pravico razmislis tudi o kom drugem. Zakaj pa bi imela moza, ki se ne potrudi zate?? Problemi ocitno so, drugace se vse to v tebi ne bi dogajalo.

Ojla!

Moje mnenje je, da ni mogoce, da ljubis dva hkrati. Vsaj ne z isto intenzivnostjo. Mislm, da to pomeni,da je v tvojem zakonu se kaj drugega narobe. A se z mozem ne bi mogla pogovort, da rabis vec dotikov in neznih besed, oz storiti kaj drugega, da ne bi bilo treba dolocenih zadev “iskati” drugje.
Kakorkoli, mislm, da bi se morala odlociti za enega in potem zavestno vztrajati pri odlocitvi. Vendar moras vedt tudi, ce bi bila s sodelavcem, bi se po dolocenem casu zacele pojavljat oz. bi opazila napake, ki jih sedaj ne vidis…
Pa se nekaj. Pomisli malo iz mozevega stalisca. Kako bi bilo tebi,ce bi bila Ti za moza ena od dveh?
Vem,da so cudna pota ljubezni..pazi nase in na druge, pa veliko srece!

Hvala, Boštjan, za zelo konkreten odgovor in predvsem za vašo odkritost. Saj jaz mislim, da sem v sebi že odločena, ker si nikakor ne predstavljam, da bi moža zapustila in tudi od sodelavca bi verjetno v tisti temni intimi že dosegla kaj več, če bi res poskušala. Pa nisem.
Verjetno sem se poskušala opravičevati pred sabo, pa poleg tega malce poprositi za pomoč… Ker res ne vem, kako naj pridem ven iz tega kar se dogaja v moji glavi. Kaj konkretnega me pravzaprav ne skrbi zelo, saj se v službi med nama nič ne dogaja, ker sva oba absolutno proti temu. Ampak tisti pogledi..ti mi pa parajo srce. Se ga naj poskušam čimbolj izogibat. To bi bilo mogoče, saj nisem privezana za delovno mizo. Naj ga pač ne gledam? Vse to bi šlo, a me skrbi, ker zadeva je že dolga leta v meni. Ne zunaj, ampak v meni. Hkrati pa absolutno odklanjam misel, da moža ne bi ljubila, ker vem da ga ljubim. In hkrati pogrešam več nežnosti predvsem v odnosu, ne v postelji. Tam je dovolj dobim.

Danaja, hvala za razumevanje. Žal pa sva v precej različni situaciji. Za mano je mož, otrok, tudi za sodelavcem žena in otrok. In, ja, jaz jih res lahko veliko prizadenem. Bom poskušala škodo omejiti le nase. Vso srečo!

ja, tako otežijo, da v tej smeri sploh ne morem razmišljati. Hvala za podporo!

Različne družbene ureditve imajo različne pristope do ljubezni.Nekatere oblike ljubezni dovoljujejo, nekatere obsojajo, nekatere celo kaznujejo.
Vendar se ljubezen ne ozira na družbene ureditve in moralne norme in se ne sprašuje ali lahko ljubi ali ne in kaj je prava ljubezen. Ljubezen-ljubi.Po različnih poteh,na različne načine,različne stvari, različne ljudi

se strinjam. Ljubezen nima nobene zveze z zakoni ali moralnimi pravili, ki jih je nekdo postavil. Ljubezen je ali pa je ni.

mislim, da je v življenju možno biti zaljubljen, ljubljen večkrat, tudi nekako hkrati, a odločitev je samo naša. Odločiš se za enega s katerim ustvariš družino in moraš ostati pri tem.

Sarah, sedaj ne bom govorila o mojem zakonu, da ne bo pomote! “moraš ostati pri tem” Ampak, ali resnično misliš, da je treba za vsako ceno vztrajati pri človeku, za katerega si se v nekem obdobju odločil, pa se mogoče tudi zmotil? To je malce preveč idealizirano, celo naivno. Hvala bogu, da so še takšni zakoni, ki kažejo, da prava ljubezen obstaja. A le zato, ker si se poročil, še ne pomeni, da si se tudi prav odločil.

mogoče nisem dobro napisala. Mislila sem predvsem na tvoj zakon (in podobne situacije situacije), ki je, kot razumem, čisto o.k., seveda pa nimamo povsod vsega, nekatere stvari bosta morala rešiti, to pa itak počnemo vsake toliko časa, da se zakon obnavlja.

No, moje skromno mnenje

Joj, oprosti Sarah, to je pa čisto druga slika 🙂
Vsekakor, to sem se odločila in gotovo ima absolutno prednost. Po pravici povedano, predvsem me jezi, da se mi je to sploh zgodilo. Vse bi bilo lažje, če se sploh ne bi. Kot sama praviš, že brez drugih motenj je treba zakon vsake toliko časa obnavljati.

zakaj se jeziš da se ti je to zgodilo, v resnici se ti je zgodilo nekaj lepega, a niso to začimbe našega vsakdanjega včasih pustega, napornega življenja?

vprašanje je le, kako ravnamo s temi čustvi, boš potegnila iz tega nekaj lepega zase, si dvignila samozavest, ker te ljubi taprav dec (kolikor ga poznaš, seveda) ali pa prehajaš v trpinčenje…kar mislim, da si zdajle v tej fazi ti…

Ej, Sarah, vsa ti čast! Tole tvoje:
vprašanje je le, kako ravnamo s temi čustvi, boš potegnila iz tega nekaj lepega zase, si dvignila samozavest, ker te ljubi taprav dec (kolikor ga poznaš, seveda) ali pa prehajaš v trpinčenje…kar mislim, da si zdajle v tej fazi ti…
me je pa dobro nasmejalo! Dejansko sem vesela oseba in zelo nerada namrščena tavam po svetu. V zadnjih dveh letih sem vse kaj hujšega preživela, bolezen..splav.., me pa ja ne bo en dec zmatral! Bom res najprej s smehom poskusila! Pa da vidimo kaj bo! Bom poročala!