SMRT FANTA
Pozdravjeni!
V nedeljo je minil en mesec odkar sva imela s fantom prometno nesrečo. Vozila sem jaz, ker je rekel, da sem pač manj pila kot on. In potem se je zgodilo…fant je čez štiri dni v LJ v kliničnem centru umrl…ni mu bilo več pomoči, počena lobanja, otekli možgani…
Naj še povem, da sva živela skupaj v stanovanju 3 leta in pol, delala v istem podjetju, tu sva se tudi našla… On je bil star 26, jaz sem pa 23 let…
Moje življenje se je v momentu sesulo, obrnilo za 360 stopinj.
Zdaj trenutno sem na tabletah (zoloft, helex), to mi je predpisala nevropsihiatrinja, katero obiskujem…
Pomagajte mi prosim, da se poberem…
V glavi se mi nenehno postavljajo vprašanja ZAKAJ????
Zakaj se je to zgodilo, zakaj je moral umreti, zakaj nisem še jaz…
Predvsem pa se sprašujem kje je in če me vidi, če mu je lepo…
Hvala za kakršnokoli pomoč….
LP
Alenka
Alenka,
glavo pokonc pa gas naprej !!! Svet te potrebuje. Sem prepričana, da tvoj fant je skoz s tabo, in si želi, da čim hitreje pobereš se ti.
Se je že moralo tako zgoditi. Vem, da boli ampak moraš it naprej. Poskušaj iz vsega tega potegniti kaj dobrega. Vse je bilo z dobrimi nameni in to je bistvo.
Alenka,
še enkrat glavo pokonc pa gas naprej !!
Veliko je še pred tabo, in 100 % tudi on misli tako!!!
Tega nikoli ne pozabi !!
Sandra
Draga Alenka!
Velikokrat v življenju ne najdemo odgovora na Zakaj. Zakaj umrejo dobri ljudje, zakaj zbolijo, zakaj so otroci brez staršev, zakaj jih nekateri ne morejo imeti…. Tudi na tvoj zakaj ne boš našla odgovora, zato ga ne išči. Poišči pot, kako boš živela naprej. Mlada si. Pred tabo je še celo življenje in fant, ki te je ljubil, bi ti ga zagotovo privoščil. Ne bi želel, da v svoji duši umiraš še ti.
Prezgodaj je še, da ne bi bolelo. Prezgodaj, da bi pozabila. Tega nikoli ne boš. Bo pa s časom lažje, če si boš to dovolila. Odpusti si. To je najtežje. Jokaj, kriči, bodi jezna, le ne zatiraj žalosti v sebi, sicer se ti bo zmešalo.
Raje misli na lepe trenutke, ki sta jih preživela skupaj, na tisto, kar si mu dala in on tebi. Naj to ostane tisto, kar ti bo pomagalo nazaj živeti.
Draga Alenka, res te je doletela nesreča v tvojih mladih letih. Ko pomislim na svoja 23 -ta bi se mi velikokrat lahko zgodilo podobno. Malo alkohola, nepazljivosti, tudi sem imela kako prometno nesrečo, a se na srečo ni tragično končalo za mene in druge poleg mene. Vsi pa nimajo te sreče, naključje hoče, da se pač zgodi in kdo odide. Če je to tvoj fant, ki si ga imela rada toliko huje. Meni je še zdaj hudo za prijatelja, ki je pri 29 umrl za rakom. Priporočam ti knjigo: Ko se hude stvari zgodijo dobrim ljudem. Avtor te knjige lepo odgovarja oz. išče odgovore na ta “zakaj”. Mislim, da je prav, da si postavljaš ta vprašanja, najbrž te bodo mučili še občutki krivde, ker si ti vozila (mislim, da je to zelo hudo breme). Vse to spada k žalovanju, dovoli si vse niansa in žaluj, prebiraj knjige, pogovarjaj se o tem, poslušaj mnenja drugih ljudi, pa še kakega psihologa ti priporočam.
Smrt mladega človeka je vedno brodolom in zelo težka izguba. Jaz sem izgubila dva otroka in se mi tudi meša od bolečine. Sčasoma bo najbrž bolje.
Želim ti, da bi si vzela čas za žalovanje, morda tudi brez tablet, pa kaj če boš jokala cele dneve ali kričala in razbijala. Bolečina mora ven, zdaj glej predvsem nase in ne toliko na druge.
Vse dobro ti želim.
Draga Alenka!
Sem ena tistih, ki nima pravega odnosa do smrti, pravzaprav se je bojim, čeprav po eni strani vem, da takrat ko pride je pravi trenutek. Verjamem, da so nam nekatere stvari namenjene, usojene. Zagotovo je nepredstavljivo živeti brez človeka, s katerim si si zastavil skupno pot. Pa vendar, sedaj verjamem da shajaš skozi dan samo s tabletami, tolikokrat izrečeni rek, da zdravi samo čas, pa presneto drži. Jaz sem stara 23 let, v življenju sem doživela za celooooo življenje “tragedij”, pa ko pogledaš nazaj rečeš, joj a sem res preživela vse to??? Postala boš močnejša, “odpornejša” na življenje. Sedaj je tvoj cilj samo prebiti se skozi dan, s časom pa se moraš naučiti najti ljubezen v sebi do sebe, kajti mnogi smo izgubili ljube, ker sami sebi nismo dali dovolj ljubezni. Mogoče se moraš naučiti prav tega??! Ne vem, vem samo, da če izhajam iz sebe sem lahko hvaležna za mnogo lekcij, ki so me zbile na tla, pa sem sedaj še vedno živa in močnejša.
Želim ti, da bi zopet našla toplo sonce, ki ti bo grelo dušo. Začeti pa moraš pri sebi.
Draga Alenka!
Ko sem prebrala tvoje besede sem v trenutku podozivela dogodke izpred 7 let. Takrat sem bila stara 27 let. S fantom sva bila skupaj 11 let, skupaj sva si urejala stanovanje, skupaj sva hodila v srednjo solo, na faks… Umrl je popolnoma iznenada in neznanega vzroka.
Verjemi mi, tudi jaz sem se sprasevala podobno kot ti. Kaj sem takrat dozivljala se raje ne spominjam, vse upanje v meni je umrlo z njim. Pa to ni tisto kar ti zelim sedaj sporociti! Ko sem prebolela prvih nekaj mesecev, se sprasevala nesmiselna vprasanja, jokala, se zapirala vase itd. potem sem dovolila, da me zivljenje spet najde. Da draga Alenka to moras dovoliti. Sedaj si vzemi cas in zaluj (poskusi brez tablet). Cez cas bos opazila spremembo in takrat dovoli da se te zivljenje spet dotakne. Jaz sem spoznala veliko novih ljudi. Se sedaj ne vem kako – in to so ljudje, ki mi sedaj v zivljenju veliko pomenijo, tako prijatelji kot tudi moj sedanji partner. V veliko pomoc so mi bili tudi ljudje, ki so me usmerili v vero. Prej nisem bila verna, niti katolisko vzgojena. Moram pa ti reci, da mi je to pomagalo iz pekla v katerem sem bila takrat. Molitev mi je pomagala, da nisem ves cas po glavi mlela ene in iste brezpredmetne stvari. Vera v to, da je on se vedno nekje in da si zeli, da bi bila jaz srecna mi je pomagala stati pokonci. Takrat sem imela tudi zelo zive sanje, ko me je moj fant v spanju obiskal in razlozil dolocene stvari, ki so se zgodile in me celo poljubil. Taksni in podobni utrinki so mi pomagali, da sem splava. Potrebovala sem sicer kar veliko casa, da sem popolnoma prebolela in dala prostor drugemu cloveku v svojem srcu. Po 4 letih sem bila pripravljena na novo partnerstvo. Morda se slisi veliko, morda bos ti potrebovala precej manj. Vendar pa sem v tem casu zivela polno zivljenje – hodila sem na potovanja, v hribe, skratka med ljudi; pocela stvari, ki jih prej nisem, pa sem si potihem zelela.
Lahko ti recem, da sem sedaj srecna. Spoznala sem cloveka, ki ni nadomestil mojega prvega fanta. Ne, on je popolnoma drugacen. Vendar sem dovolila, da sem najprej prebolela prvega in sla nato v naslenjo zvezo. On bo vedno v mojem srcu, vendar ne vec kot bolecina, ampak kot spomin, izkusnja in sreca, ki sem jo dozivela z njim. Zakaj ti to pisem? Zato, da bos vedela, da tudi tebe se caka sreca – ZAGOTOVO.
Je pa to dogodek, ki je tudi mene mocno spremenil. Prej sem verjela, da vse niti svojega zivljenja drzim jaz. Sedaj vem, da ni tako. Da so tudi druge sile, ki vodijo nasa zivljenja. Bolj se znam prepustiti (v smislu – je ze nekaj dobro)dogodkom, ne sekiram se vec toliko za stvari na katere nimam vpliva itd. Vedi, da te bo ta dogodek zaznamoval za vse zivljenje, vendar ne v slabem. Ko bos enkrat skozi najhujse bos tudi sama to opazila in tudi ljudje okrog tebe. Morda je to sedaj slaba tolazba, vendar cez cas ne bo.
Zelim ti, da bi cimprej sla skozi fazo globokega zalovanja in spet zacela ziveti. Ce zelis se mi lahko oglasis.
Pozdrav
Alenka
Spomnila sem se, kako me je pred časom pretresla zgodba avtorice Glasbenice, ki je opisala svojo izgubo, čas po njej in novo življenje. Daj, preberi si na spodnjem naslovu. Videla boš, da se krute stvari dogajajo tudi drugim a da se jih da preživeti.
Pa pogumno naprej
http://med.over.net/phorum/read.phpf=27&i=51493&t=51493#reply_51493
Ojla.
Sama sem pred 1 letom izgubila prijateljico v prometni nesreči in njeno smrt še vedno prebolevam.Stara sm skoraj 17 in do lanskega leta sploh nisem vedela kaj smrt pomeni,zato me je vse to še posebi prizadel in še vedno se poskušam spravit na pokopališče in to nekako prebolet,čeprov je zelo težko.Ne vem kaj naj ti rečem…Veliko ljudi pravi da je najbolje da se enkrat res zjočeš in to spraviš vem iz sebe,čeprov men to ni pomagal in mam še vedno dneve ko se kar naenkrat spomnim in začnem jokat.Najbolje je da se poskusiš posvetiti drugim ljude ali pa se začneš ukvarjat s kakšnim športom.Meni dosti pomaga da sem skoraj vs čas zaposlena in pol tudi malo manj mislim nanjo.
L.p
Živi naprej z njim v mislih. Fizično ni več prisoten, sicer pa je. Vsak nov dan, ti bo dal moč, če se boš le obrnila nanj. Podoživljala lepe trenutke, intenzivno mislila nanj. In videla boš, kakšen odziv energije se ti bo zgodil.
Pišem iz svojih izkušenj.
Potem, ko sem to zaupala prijateljem s podobnim primerom, so vsi poznali ta čudovit občutek.
Pozdrav Alenka!
Tvoja zgodba je pretresljiva,vem da se boš še dolgo spraševala zakaj se je moralo tako zgoditi,mogoče boš našla odgovor,mogoče tudi ne,vendar ne išči krivde v sebi in je ne poskušaj najti,ker dvomim da ti bo zaradi tega kaj lažje..nekatere stvari se zgodijo,nam vzamejo tisto najdražje pa čeprav si tega nihče ne zasluži,lahko delaš še tako dobre stvari v življenju pa moraš pretrpeti veliko hudega,da nekoč najdeš tisto lepo v življenju za kar je mogoče vredno živeti..vem da bi rada povrnila čas nazaj in naredila drugače za tebe tistega črnega dne,ko si imela nesrečo,vsi bi ti radi pomagali,pa vendar boš največ pri tem morala narediti sama in skušati to sprejeti kot del nesrečne usode,ki je bila mogoče zapisana že davno prej,tako kot je mogoče zapisana za vsakega od nas..ne sprašuj se kaj bi lahko naredila drugače tistega dne,ker tistega ne boš več spremenila,premagaj ta čas ki ti celi rane in si zadeni nov cilj,vem da je to v tem trenutku težko, a trudi da boš zbrala to moč,obrnila list v življenju in našla novo upanje in novo srečo..tudi tvoj fant bi si želel tako in verjamem da je še vedno s teboj in da bo s teboj za vedno ostal skupaj v mislih in srcu…jaz vem da bi si želel tako,v primeru da bi me doletela enaka usoda,zato vzemi vsak dan kot darilo,kot dragocen podarjen trenutek in ga preživi tudi zaradi njega.
Imej veliko sreče v življenju in vedi da nikoli nisi sama…baj
Nekdo
Alenka kaj naj ti rečem? Vem, da boli. Sicer s izgubo fanta( smrt) še nisem imela izkušenj, zato ti ne morem reči, da vem kako se počutiš. A vem, da boli. Kaj šele, ko izgubiš samo fanta, ki te zapusti, a kaj ko ti ga vzame smrt. Predstavljam si tvojo bolečino…Skeli te v prsih, ne pusti ti dihati, želiš oditi nekam in se zapreti pred svetom, preprosto hočeš zbežati in se nikoli vrniti…Se počutiš tako? Ne vem, morda se. Vedi pa, da to ni rešitev. Glej naprej. Najbrž ti trenutno ni do tega, a poskušaj. Vsako jutro se zbudi z upanjem, da boš preprodila to bolečino. Bodi močna. Jokaj. Jokaj toliko časa, dokler se solze ne bodo posušile. Morda bo potem lažje, čeprav najbrž dvomiš v to. Spominjaj se lepih časov, ki sta jih preživela skupaj, in bodi prepričana, da je nad teboj, te opazuje in varuje…
LP
Ne stojte ob mojem grobu in ne jokajte.
Nisem tukaj.
Ne spim.
Sem tisoč vetrov, ki bučijo.
Sem diamantni lesk snega.
Sem sončni žarek na zrelem klasju.
Sem jesenski dež.
Ko se zbudite v jutranji tihoti,
sem veseli ščebet ptic, ki krožijo v letu.
Sem zvezde, ki svetijo v noči.
Ne stojte ob mojem grobu in ne jokajte.
Nisem tukaj.
Ne spim.
Draga Alenka!
Odločno premalo casa je za tabo, da bi lahko razumela kaj se je zgodilo, da bi lahko dojela, sprejela dejstva, da bi lahko dobila odgovore na vsa vprasanja, ki se ti nenehno porajajo … odgovore na nekatera ne bos nasla nikoli … Razumem bolecino, ki te razjeda, praznino, ki jo cutis, nemoc in obup … Besede da bo bolje, da cas celi rane in podobne trenutno najbrz ne zalezejo veliko, a imajo svojo vrednost … Cas bo pomagal, da bos nekatere stvari lahko vsaj deloma razumela, najdla v njih dolocen pomen, predvsem pa, da se bos naucila ziveti z bolecino … da bos znala sprejeti bolecino, ki bo scasoma spreminjala svojo obliko in tudi intenziteto … da, tudi intenziteto …
Draga Alenka, zelo mlada si se, zivljenje te caka in ko bos pripravljena ga zopet sprejmi, ne zavrzi ga … ima svoje lepote pa cetudi jih sedaj tezko ali pa tudi ne vidis … Nikamor se ti ne mudi, prepusti se obcutkom, prepusti se bolecini, zaluj, joci, bodi vse tisto, kar trenutno mores biti … ne zadrzuj stvari v sebi … pred tabo je dolga pot … sprejmi vsak naslednji dan … pocasi in postopoma … In to bi zezel tudi tvoj fant, ki je ob tebi, ki te spremlja in opazuje … In poglej, imas vajine skupne spomine, ki ti jih nihce ne more vzeti, tako kot ti nihce ne more vzeti vse ljubezni, ki vaju je in vaju bo druzila …
Zelim, da bi ti uspelo in da bos nekega dne sposobna iz te hude bolecine stopiti kot nova, mocnejsa oseba …
********zelo mlada si se, zivljenje te caka in ko bos pripravljena ga zopet sprejmi, ne zavrzi ga … ima svoje lepote pa cetudi jih sedaj tezko ali pa tudi ne vidis … ********
Ja lepo rečeno, lepe želje, toda resnica je drugačna. Krivca za prometno nesrečo s smrtnim izidom čaka še sodni postopek, lahko tudi večletna zaporna kazen.