imam dve vprašanji, pri drugem me zanima tudi vaše mnenje.
moj sinko je star 3 leta in se še dojiva, običajno zvečer. včasih sicer gre spat z atijem (ko sem izbere tako) in tako dojenje odpade. Včasih (med vikendom) se želi dojiti še po kosilu (tako najlažje zaspi). razmišljala sem da bi ga počasi odstavila, pa ne vem kako – naj prepustim odločitev njemu?
Moram tudi povedati, da kjub temu, da je sedaj dojenje in, okolica dojenje sprejema (tolerira) le do neke starosti. sama sem že večkrat naletela na pripombe, kaj še dojiš ga? a ne veš, da ga boš razvadila? sedaj je pa že prevelik itd. tako, da običajno ne razlagam, da ga še dojim. o dojenju lahko pogovarjam le s sodelavko (ki tudi še doji svojega triletnika), ne morem pa govoriti z najboljšo prijateljico, kar me zelo moti. ta je dojila oba otroka dojila le 1 mesec (ker je dobila mastitis) – pri drugem otroku sem ji svetovala, da naj ga večkrat pristavlja, ne pa na 3 oz. 4 ure kot ji je rekla patronažna. po vsem skupaj je bil odgovor, saj vidiš sem se trudila, a me je vsakič premagal mastistis. Tako je med nama dojenje tabu tema, še več včasih mi spusti kakno pikro. zadnjič mi je recimo rekla- tvoj je tako drobčkan, ker si ga dojila (sinko se je rodil kot SFD in tudi sedaj je po teži in višini v spodnjem delu krivulj, včasih sem se zaradi teže in višine bolj sekirala, sedaj pa se ne več). Včasih pa mi postreze z raznimi informacijami, ki jih najde na spletnih straneh – npr., da dojenje ne zavaduje otroka pred boleznimi itd. Saj jo razumem, sama si je zelo želela dojiti, ampak včasih se mi zdi, da ves ta gnev trosi name in s svojimi opazkami prepričuje sama sebe, kako je “fajn”, da ne doji. saj sem ji povedala, da je to moja odločitev, ampak moti me, ker si drugače zaupava vse /tudi naj intimnejše/ stvari, dojenje pa še vedno ostaja tabu.
hvala za odgovor in mnenje, petra

Draga Petra,
vaš sinček se postopoma in počasi odstavlja kar sam. Sami pravite, da se kakšen dan doji, kakšen dan pa sploh ne. Tako je pač najbolj naravno in enostavno.

V pomoč, kako se lahko soočate s kritiko okolice (ki ponavadi tako ali tako nima razumnih argumentov):

O odstavljanju z ljubeznijo:

Prijateljica?

Res je, mnoge ženske, ki so se trudile z dojenjem in jim ni šlo tako, kot so želele, ob omembi dojenja lahko občutijo gnev, jezo, nejevero in največkrat žalost ter občutke krivde. Nekatere te občutke zatrejo in potem postanejo do tega kar nekako agresivne. V naši družbi je hranjenje dojenčkov po steklenički splošno sprejeto in normalno dejanje, kulturna norma. Obnašanje, rast in razvoj in zdravje otrok, ki smo bili hranjeni po steklenički je normalen standard. V takih kulturah je dojenje postalo nerazumljeno, primitivno in nevredno truda. Tekom razbijanja družin na manjše enote se je znanje in umetnost dojenja porazgubilo in se mnoge matere z aktom dojenja pred svojim lastnim porodom sploh nismo srečale. Miti in dezinformacije so tako žal še vedno prevladujoči nad pravilnimi in modernimi informacijami. Toda, kulture so spremenljive in tudi mnenja o dojenju se spreminjajo ponovno dojenju v prid. Dejstvo je, da je bilo (in v večini kultur še vedno je) nekaj popolnoma naravnega, samoumevnega in torej kulturna norma, saj človeštvo brez tega ne bi preživelo. Žal pa večina teh mater le ni imela prave informacije ob pravem času in na pravem mestu, kar jim še povečuje osebnostne zavore proti dojenju. Nove informacije, ki močno spreminjajo dosedanjo prakso in so pogojenje še z generacijskim prepadom (naše matere niso dojile) je zelo težko sprejeti. Ljudje, ki pridejo v stik s tako informacijo lahko občutijo žalost, jezo in nemoč ob izgubi prejšnjih prepričanj, mnenj in vedenjskih vzorcev. Najprej reagirajo z nejevero, nato z dvomom. Petra, povejte svoji prijateljici, da je dojila, pa čeprav en mesec. Povejte ji, da se materinska kakovost ne meri z dojenjem ali s hranjenjem po steklenički. Povejte ji, da jo spoštujete in jo imate radi in je vaša prijateljica iz teh in teh razlogov in da se pri dojenju pač ne strinjata. Prosite jo, da naj tako kot vi spoštujete njene odločitve in jih ne kritizirate, naj tudi ona spoštuje vaše. Če temu ni tako, pa je vajino prijateljstvo na kaj trhlih temeljih.

Karmen, hvala za spodbudne besede, ob prebranem se bolje počutim in vidim, da sem mogoče naredila narobe, da se o dojenju s prijateljico nisva na tak način pogovarjali.
hvala, petra