V letošnjem Exatlonu smo lahko spremljali tudi 41-letno Andrejo Košir, ki ni navduševala le s svojimi rezultati, ampak tudi z življenjsko zgodbo. Pred štirimi leti je namreč izvedela, da ima multiplo sklerozo, ki ji pravijo tudi bolezen tisočerih obrazov. Gre za avtoimunsko bolezen, ki prizadene osrednje živčevje. Pogosteje se pojavi pri ženskah kot pri moških, najpogosteje se pojavi med 20. in 40. letom starosti, ko je imunski sistem najbolj aktiven. Bolezen poteka različno. Zaradi vnetja in okvara živčevja lahko pride do motenj vida, hoje, ravnotežja in koordinacije. Več o bolezni TUKAJ.
Pri Andreji se je začelo z motnjami vida, sedaj pa opaža še druge simptome. Da je v Exatlonu lahko tekmovala na tako visokem nivoju in da ni zaostajala za drugimi, precej mlajšimi tekmovalci, je občudovanja vredno. Za naš portal je spregovorila o izzivih in strahovih, ki so postali del njenega življenja.
Kakšna je bila Andreja pred diagnozo in kakšna je sedaj?
Ista sem, vendar se zdaj še bolj zavedam sebe, da živim v sedanjem trenutku in ne v prihodnosti. Tam, kjer sem, sem. Sicer dostikrat pogledam nazaj, ampak pomembno je, da preteklost pustim za seboj, saj življenje teče naprej. To sem spoznala sredi Čopove ulice, potem ko mi je nevrolog, ki mi je povedal, kako bo zdaj moje življenje približno potekalo, podaril knjigo z naslovom Moje prvo leto z multiplo sklerozo. Zalotila sem se, da sem se ustavila sredi ulice … Bilo je kot v kakšnem filmu. Vsi ljudje so hodili mimo mene, jaz sem pa samo stala. In takrat sem spoznala, da ne glede na vse, gre življenje naprej.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste dobili diagnozo?
V bistvu mi je bila ta bolezen neznana. Imela jo je mama mojega prijatelja iz otroštva, ki je zaradi nje pristala v invalidskemu vozičku. Tega sem se spomnila in tudi po diagnozi je bila ona moja prva slika. ‘Wow, a tam bom pristala?’ Nisem pa dovolila, da bi umrlo vse, kar sem poznala o sebi. Hotela sem ostati taka, kakršna sem, se le izpopolniti, saj sem vedela, da diagnoze ne morem spremeniti. Na bolezen lahko vplivaš z dietami, a to zame ni prišlo v poštev, saj sem zelo suha. Zato sem morala v sebi poiskati to moč, da bolezni ne pustim, da me kontrolira, ampak da jaz kontroliram njo, pa tudi če to ni res. Pomembno je, da jaz mislim tako.
Kakšen je bil odziv družine, ko ste jim povedali za diagnozo?
Najprej sem povedala partnerju, mamo pa je najbolj prizadelo. Vsi so na spletu začeli iskati informacije, le jaz ne. V nosečnosti sem se naučila, da to ni dobro. Za ostale je bila diagnoza velik šok in vsi so se spraševali: ‘Kako to? Pa tako športna, tako zdrava.’ Sama se tega nisem nikoli spraševala.
Kaj je bil prvi simptom?
Izgubila sem vid na levo oko. Na čisto običajno jutro sem se zbudila in ugotovila, da je nekaj narobe. Otroka sem še peljala v vrtec in šolo, potem sem partnerju dejala, da se z menoj nekaj dogaja, pa je rekel, da zagotovo ni nič, da sem samo utrujena in da bo minilo. Vseeno sem se naročila na pregled za oči, ki pa je pokazal, da je oko zdravo. Najprej sem sicer pomislila na tumor. Potem so me poslali naprej na magnetno resonanco. Ta njihova šepetanja, ko pride en zdravnik pa drugi zdravnik, a se v bistvu nič ne govori, pa čeprav že obstaja neki sum … Grozno me je prizadelo, ko sem dobila SMS-sporočilo, da sem naročena na magnetno resonanco s sumom na multiplo sklerozo. Iz SMS-sporočila sem izvedela za bolezen. To me je sezulo. Pregled pri nevrologu je potrdil te spremembe, a me vseeno poslal na punkcijo in preiskavo likvorja.
S kakšnimi težavami pa se sedaj soočate in kdaj dobi bolezen zagon?
Ugotovila sem, da imam težave z ravnotežjem in s spominom. Ko sva se v šovu z Lino zaleteli, nisem čutila nog, a vedela sem, da je to le posledica trka. Stanje se poslabša med fizičnim naporom. Če sem pretiravala s treningom, mi je leva stran telesa odpovedala. Nisem imela več moči. Tudi stres ti vzame energijo.
Koliko let je od diagnoze in kaj napovedujejo zdravniki?
Zdaj bo pa že štiri leta. Odgovori zdravnikov so politični, saj ne vedo, kaj se bo zgodilo. Lahko pa rečem, da zdaj živim bolje kot prej. Mogoče tudi zaradi tega zavedanja. Sprejmeš vse, kar ti prinaša življenje, prej pa je vse kar tako malo letelo mimo mene. Najprej sem se jezila, da od nevrologov nisem dobila odgovorov, nato sem si rekla, da je morda bolje, da se ne ve.
Zelo me je bilo strah, da bi morala zaradi bolezni iz šova
Kako poteka zdravljenje?
Prejemam biološko zdravilo. Odmerki so bili zaradi stranskih učinkov – izpadanja las, prebavnih težav in vročinskih valov – najprej zelo nizki.
Kako pa so zdravniki pokomentirali vašo odločitev, da greste v Exatlon?
Niso bili čisto prepričani, da je to ok. Strinjali smo se, da dokler ne poskusim, ne moremo vedeti, kaj se bo zgodilo. Jasno pa mi je bilo dano vedeti, da če pride do kakšnega poslabšanja, poti nazaj ni. Sedaj imam težave z desno roko, a se ne bojim, ker vem, da sem nekaj naredila iz srca. Če je to, to, potem sem to pač potrebovala.
Kaj pa družina?
Oče je bil tako meni kot materi v oporo in ni hotel pokazati, da je zaskrbljen. Mami pa je bila čisto preč. Za bolnika je drugače kot za bližnje. Ta njihova skrb me je včasih že malo jezila, ker sem jih morala prepričevati, da sem v redu, da mi morajo zaupati. Jasno, da jih je skrbelo, niso pa moji želji nasprotovali. Mami se je pa na koncu opogumila in rekla, da če si to želim, pa naj grem.
Zakaj ravno Exatlon?
Mogoče se najprej sploh nisem zavedala, zakaj sem šla. Zdaj mislim, da zato, da domačim pokažem, da zmorem, da naj jih ne bo strah … V šov me je prijavil moj partner. On je videl, da moram vsem pokazati, da mene nič ne skrbi. Če sem jaz pomirjena, bodo tudi bližnji.
Kaj v šovu vam je predstavljalo največji izziv?
Da sem bila tukaj sama in da moji sotekmovalci najprej niso vedeli, s čim se jaz borim pred vsako tekmo. Vsak dan. Največji izziv se je bilo sprostiti in uživati. Zelo me je bilo strah, da bi morala zaradi bolezni iz šova. To bi mi bila kazen, tako da sem v bistvu delala v tej smeri, da se to sploh ne bi zgodilo.
Kako ste se pripravljali na šov?
Fizično se nisem, psihično pa tako, da o bolezni nisem razmišljala in se prepustila. Brez načrtov sem prišla, s prazno glavo.
Menda vam pomagajo dihalne vaje?
Do tega moraš priti sam. Opazila sem, da me sproščajo, kadar sem v stresu. Vedela sem, da kadar me je strah, diham drugače. Vsa čustva predelujem s predihavanjem.
Kaj vam je dal Exatlon?
Nepozabna in neverjetna izkušnja. Vesela sem, da sem šla skozi izzive in notranje boje z nasmehom na obrazu in da drugih nisem ovirala. Bila sem pristna in to pokazala tudi domačim. V bistvu je vedno treba verjeti vase, saj si na koncu dneva vedno sam. Zanimivo je tudi, da sem se do zdaj izogibala društvom za multiplo sklerozo, ker sama sebi nisem priznala, da sem enaka drugim. Ta slika invalidskega vozička me je ovirala … Ko se vrnem v Slovenijo, pa se bom pridružila društvu in tega se že zelo veselim.
