Na različne medije in državne organe, tudi predsednico države, na predsednico Državnega zbora, na člane Odbora za zdravstvo in na Združenje onkoloških bolnikov Slovenije se je obrnila Polona Selič – Zupančič, ki je po onkološkem zdravljenju v postopku invalidske upokojitve, po poklicu psihologinja, pred rakom pa visokošolska učiteljica in raziskovalka. Pravi, da to lahko naredi, da bi slišali glas bolnikov, ki trpijo slabe razmere na oddelku za onkologijo v Univerzitetnem kliničnem centru v Mariboru.
Zaskrbljeno in zelo kritično navaja, da razmere zahtevajo razkritje ozadja in sprenevedanje odločevalcev ter nerešena razmerja z lastniki sosednje stavbe, ki zapletajo, onemogočajo in upočasnjujejo gradnjo. To dodatno ogroža že tako ranljive onkološke bolnike, ki se zdravijo v vse težjih razmerah, ob tem pa se ne morejo boriti za svoje pravice.
“Med zdravljenjem ne zmoremo hoditi na demonstracije, po zdravljenju pa iščemo mir, skušamo optimizirati svoje počutje in ne premišljevati o prognozi. Onkološke bolnike je pogosto strah. Onkologija Maribor je nacionalni problem in sramota,” zaskrbljeno izjavlja bolnica, ki je peto kontrolo po prestali bolezni, za katero je zbolela 2022, uspešno prestala. Zdravljenje pa ni bilo tako uspešno za vse, tudi ne za njeno prijateljico, ki jo je spoznala tistega leta. Zato sta se odločili, da v podporo bolnikom, ki tiho trpijo in zdravnikom, ki neutrudno delajo in se borijo za življenja ljudi, opozorita ter upata, da se bo kdo zganil – kdor pač lahko vpliva na gradnjo in zaključek del.
Kaj se dogaja na onkologiji v Mariboru
Polona Selič – Zupančič je mariborski Onkološki inštitut za svoje zdravljenje izbrala leta 2022. Takrat je spoznala soborko, kot jo imenuje, Klavdijo Kokol. Klavdija Kokol, doma iz Haloz, mama dveh skoraj odraslih otrok in žena sijajnega, predanega moža, je ljubiteljica vrta in nogometa ter njena prijateljica za vedno. Letos je žal ponovno zbolela za rakom in je morala ponoviti kemoterapije. Od marca jih je prejela več, bila je še na nekaj dodatnih pregledih, zdaj čaka na tarčno zdravilo.
Ne samo enkrat, ampak vedno znova je ob tem doživljala neurejene razmere. Strah za prihodnost Onkologije, ki je zanjo kot varna hiša, jo je pripravil do tega, da se je povezala s soborko Polono.
V javnost sta poslali pismo, katerega del lahko preberete v nadaljevanju.
Osebni izpovedi bolnic z rakom
Klavdija Kokol je zapisala:
“Napisa VSEMU SEM KOS ne vidimo vsak dan, vedno pa ga opazim na Onkologiji Maribor.
Konec leta 2021 so mi odkrili raka na maternici. Takrat sem se srečala z omenjenim napisom, ki mi je dal dodatne moči. Zelo težko sem se sprijaznila, da imam agresivno in težko bolezen, vendar mi drugega ni preostalo. Borila sem se po svojih najboljših močeh, seveda z veliko pomočjo najbližjih ter zdravstvenega osebja. Bilo me je zelo strah, zbolela sem v negotovih časih pandemije, ko smo bili vsi omejeni z gibanjem in obvezno uporabo mask. Zdravstveni delavci, ki so bili temu še bolj izpostavljeni, so se borili z nami vsak dan in nekateri izpostavljali svoje zdravje ali celo življenje.
Veliko dni v letu 2022 sem preživela na Onkologiji Maribor. Nad zdravstvenim osebjem, ki obravnava ljudi, ki nimajo nasmeha na licih, ne vedo, kakšno bo njihovo zdravstveno stanje jutri, nekaterim so tudi šteti dnevi, sem bila pozitivno presenečena, saj so vedno našli spodbudne, tople besede za nas.
Zmotila me je le stiska na hodnikih, saj so bili hodniki in sobe na oddelkih polni. Sem pa večkrat slišala, da bo prostorske tiske kmalu konec, saj so nam obljubili nove dodatne prostore. To je to bilo lepo slišati, po drugi strani pa je zelo žalostno, saj nam to pove, da zelo narašča število onkoloških bolnikov v tem SV delu Slovenije.
Kasneje sem večkrat bila na pregledih v Mariborski bolnišnici in pogled mi je vedno uhajal proti Onkologiji. Razveselila sem se, ko sem opazila, da so se začela gradbena dela na Onkološkem oddelku, da ne bodo bolniki, ki se borijo z najhujšo boleznijo, več trpeli prostorske stiske, kot sem jo sama občutila proti koncu zdravljenja leta 2022.
V začetku leta 2024 sem izvedela, da se mi je ponovil rak. Napotena sem bila na Onkologijo Maribor na razgovor glede zdravljenja. Ko sem prispela, sem bila zelo razočarana, saj sem mislila, da je dodatna zgradba oziroma prizidek že končan. Takrat se s tem nisem preveč obremenjevala, saj še po nekaj dneh nisem dojela oz. sprejela informacije, da se mi je ponovil rak.
Pri stranskem vhodu, kjer je bilo edino možno vstopiti na Onkologijo, sem z vrati skoraj udarila gospo, ki je bila na hodniku stala v nekaj metrski koloni za prijavo. Med pol urnim čakanjem na sprejem sem seveda spet opazila napis VSEMU SEM KOS, ki mi je ponovno dal dodatno energijo.
Kmalu za tem pa sem bila razočarana, saj sem opazila slabo voljo pri bolnikih zaradi dolgega čakanja. Čakanje, ki ga leta 2021 ni bilo, me sprva ni motilo, dokler nisem začela s kemoterapijami.
Takrat sem prišla zjutraj, dala kri, kot je običajno, da zdravnica vidi izvid in šele potem odredi kemoterapijo. Zdaj – letos pa je trajalo tudi do večera, da se je sprostilo mesto za izvedbo kemoterapije. Iz tedna v teden je hujše. Bolniki so nestrpni, nekateri dobivajo kemoterapijo kar na hodnikih. Zaradi gradbenih del se povsod slišijo ropot, tresenje in brnenje gradbene mehanizacije, del prostorov je zaprt, preostali pa natrpani. Najbrž je zaradi prostorske stiske čutiti rahlo nervozo tudi pri sicer izjemno profesionalnih zdravnicah in drugih zdravstvenih delavcih.
Ker me je vse skupaj začelo motiti, sem si natančno pogledala gradbišče na Onkologiji in opazila, da gradnja poteka počasi. Izvedela sem, da se vse skupaj lahko ponovno, kdo ve, kolikič že, zavleče zaradi pravnih postopkov. Pridobila sem zanesljivo informacijo, da bo ponovna pritožba enega od stanovalcev bližnje stavbe, podaljšala gradnjo še za nekaj mesecev. Že zdaj pa zamuja leto dni!
Vidim, čutim, verjamem, da je vse bolj ogroženo tudi zdravje bolnikov. Med čakajočimi se govori, da bomo prisiljeni hoditi na zdravljenje v Ljubljano. Živim v okolici Ptuja in vožnja do Maribora traja vsaj pol ure. Ne predstavljam si, da bi se morala vsak dan ali enkrat tedensko voziti v Ljubljano na zdravljenje. Vsi vemo, da so zjutraj avtoceste polne in ne predstavljam si, da bi porabila tri ure za pot ob taki hudi bolezni. Če bi me vozili reševalci, kot je to v navadi pri večini onkoloških bolnikov, bi vse skupaj trajalo še mnogo dlje, saj jih iz vsakega področja pripeljejo več in potem vsi čakajo zadnjega, da opravi.
Zato sprašujem, ali se za take bolnike in zdravstveno osebje ne da hitrejše in boljše poskrbeti? Si onkološki bolniki res zaslužimo, da se zdravimo na hodnikih?
Si onkološki bolniki zaslužimo, da nas obravnavajo izčrpani, maloštevilni zdravstveni delavci, ki se preoblačijo v zabojniku?
Ali se ljudje, ki o gradnji Onkologije odločajo, sploh zavedajo, v kakšni stiski smo onkološki bolniki?“
Polona Selič – Zupančič dodatno pojasnjuje:
“Zapleti z gradnjo mariborske Onkologije niso samo posmeh (in SRAMOTA!) slovenski (zdravstveni) politiki, besedovanju o skrbi za javno dobro/zdravstvo/blaginjo, ampak postajajo grožnja vsem, vsakemu prebivalcu Republike Slovenije, saj se vsakomur lahko zgodi, da (ponovno) zboli za rakom. (Tudi tebi, ki to bereš!).
Ali slovenska politika res ni sposobna učinkovito presekati gordijskega vozla nenehnega nagajanja in pritlehnega pravniškega spotikanja, ki lahko še leta preprečuje izgradnjo novega objekta Onkologije?
Mariborska Onkologija je ‘pokrila’ bolnike iz SV Slovenije. Onkološki inštitut v Ljubljani je kar naprej na robu zmogljivosti. Če bodo mariborski onkološki bolniki preusmerjeni v Ljubljano, bodo obremenitve Onkološkega inštituta še mnogo večje.
Kaj to pomeni za dostopnost do onkološkega zdravljenja za vsakogar?
Poleg tega je onkološko zdravljenje nepredstavljivo naporno. Slabost, bruhanje, driska, vrtoglavica, gola lobanja, spremenjeni nohti in rane v ustni votlini vzamejo dostojanstvo, razčlovečijo, izbrišejo identiteto in jo spremenijo v enotni lik »onkološka bolnica/onkološki bolnik«, za katero/katerega je pomembno le, da se bori po svojih najboljših močeh. Nekaterim uspe.
Naredimo kaj za mariborsko Onkologijo! To je prostor, v katerem se ljudje borimo. Vsak bo morda potreboval ta prostor. (Tudi ti, ki to bereš!)“
Kaj na to pravijo zdravniki in UKC Maribor
Po neuradnih podatkih in pripovedih bolnic, so zdravniki prav tako zaskrbljeni. Opaziti je, da so preobremenjeni, izčrpani in utrujeni od dela v izrednih razmerah. Prizori in vzdušje v Mariboru so bolj podobni poljski bolnišnici v času izrednih razmer in ne kliničnemu centru v razvitem delu Evrope.
Kdaj bodo dela končana, smo poskusili izvedeti od službe za stike z javnostmi in stopili v stik tudi z vodjo enote z radioterapijo in namestnico predstojnice Oddelka za onkologijo, Tamaro Petrun, dr. med., specialistko onkologije z radioterapijo. V odgovoru nam je zapisala, da “ne vemo, kdaj se bo gradnja nove Onkologije zaključila“. Potrdila je, da se zaveda obsega problema in da se tudi sami zdravstveni delavci soočajo z velikimi ovirami pri svojem delu:
“Izjemno se trudimo, borimo se s podobno vnemo kot naši bolniki. Trudijo se administratorke in pišejo naše zdravniške zapise v prenatlačenih kontejnerjih. Trudijo se sestre. Čeprav so ravno one prva linija jeze sedaj že upravičeno naveličanih bolnikov. Trudijo se radiološki inženirji, dozimetristi in fiziki. Da delajo hitro, pomagajo pri popravilu obsevalnih aparatov in ostajajo v službi, dokler se obseva še zadnji bolnik. Trudijo se varnostniki, da izklapljajo alarme, ki se sprožijo zaradi gradnje in čistilke, ki poskušajo počistiti ves prah, ki nastane pri gradnji. Trudimo se tudi zdravniki. Zares se trudimo. Pregledamo enormno število bolnikov – veliko več kot si sploh predstavljamo, da smo zmožni.” Bojimo se zboleti, ker vemo, da bo naša odsotnost imela posledice – še bolj se bo obremenila peščica zdravnikov, ki zdravimo naše bolnike. Vemo, da smo utrujeni in se bojimo, da bomo karkoli spregledali.”
Kaj vse še doživljajo tako zdravstveno osebje kot bolniki, bomo spremljali in o tem še obveščali. Zanima nas tudi, kaj pravijo odgovorni ostali pristojnih inštitucij, ki so dopustili, da bolniki za zagotavljanje svojih osnovnih pravic iščejo podporo v medijih, namesto da bi se lahko posvetili svojemu zdravljenju.
“Po končanem onkološkem zdravljenju sem si v počasnem okrevanju po vsem, kar se je dogajalo, rekla, da pet let ne bom ničesar načrtovala in bom živela skladno s svojim počutjem in zmožnostmi. Zato se nisem vključila v delovanje Društva onkoloških bolnikov Slovenije. Ko sem na zadnjem pregledu na Onkologiji februarja letos srečala nemočne bolnike, sem si znala predstavljati, kaj doživljajo in kako nepredstavljivo naporno je čakanje na pregled ali terapijo ob ropotu strojev, malo da ne sredi gradbišča.
Ko sva se pogovarjali s Klavdijo, sva ugotovili, da morava nekaj narediti, ljudem povedati, kaj se dogaja. Pismo je najin prispevek – to zmoreva v tem trenutku – za bolnike in v podporo zdravnikom”.
Polona Selič – Zupančič
Soborki nas pozivata, da naredimo kaj za mariborsko onkologijo. Vsak po svojih močeh, dokler še lahko in se ne zlomijo še tisti, ki jo zdaj držijo pokonci.
Navodila za dostop do onkologije:
