Če se povsem prebudimo zgodaj ali nekoliko pozneje, nam je dano od narave. Človek lahko svoj življenjski stil prilagodi le notranji dnevni uri. Kdor poskuša ravnati drugače, ga bo to drago stalo. Naša družba je naravnana na ritem tako imenovanih jutranjih ljudi; tako predvsem “zaspanci” trpijo za nekakšno družbeno stigmo.
“Mladostniki morajo hoditi v šolo ob času, ko je za njihov organizem še noč; tisti, ki dolgo spijo, ki dosegajo vrhunec storilnost zvečer, se trpinčijo, ker morajo v službo že v jutranjem mraku; pri zaposlenih, ki morajo opravljati izmensko delo, se notranja ura sčasoma popolnoma poruši. Tako takšni ljudje zmorejo manj, kot bi sicer lahko, ker potrebujejo za številne dejavnosti, ki jih opravljajo ob neprimernem času, bistveno več časa. Ljudje, ki zaradi tega trpijo, povzročajo napake, trpijo za kroničnimi boleznimi in pogosto poskušajo izboljšati svoje slabo razpoloženje z nikotinom ali alkoholom. Zgolj to bi bil dovolj močan razlog da bi poskušali zagotoviti tem ljudem več suverenosti nad lastno izrabo časa – le tako lahko vsakdo živi po lastni telesni uri. Ker tečejo notranje ure različno, je nemogoče, da bi imeli družbeni ritem, ki bi ustrezal vsem.”
kronobiolog Till Roenneberg.
Svoboda dela življenje prijetnejše, pa tudi zahtevnejše. Za pravilno odločanje je potrebno znanje. Številni ljudje živijo proti telesnemu času, ne zato, ker morajo, temveč ker jim je notranji ritem tuj. Pravi ritem najde le tisti, ki zna prisluhniti svojemu telesu.
Uporabljati ritem notranje ure pomeni tudi, da ravnamo v skladu z naravo. Telesna ura je odvisna od sončne svetlobe; zanesljivo deluje le, če se dovolj izpostavljamo naravni svetlobi.
vir: Stefan Klein v knjigi Čas – Snov, iz katere je življenje
