Zgodbe iz psihiatrične ordinacije: kompulzivno kopičenje

V psihiatrični ambulanti Inštituta Neocortex se je oglasila 60-letna gospa Ljubica¹, ki jo je skrbelo za 65-letnega moža, ki je kompulzivno kopičil² – ali kot laično rečemo – hrčkal številne predmete, ki so postajali vse večje breme v njunem domu. Daniela Fiket, specialistka psihiatrije, transakcijska analitičarka in svetovalka na Inštitutu in na forumu Psihiater, nam je zaupala, za kakšno motnjo gre, kako se z njo živi in kako se jo zdravi.

Gospa Lucija je psihiatrinji povedala je, da je mož že vse življenje prijazen, prizadeven, natančen, delaven in skrben do družine, vendar se je zadnja leta začel spreminjati. Da ga zelo skrbi prihodnost, predvsem finančna varnost, zato je začel veliko predmetov spravljati, čeprav za to ni nobenega razumnega razloga.

Varčnost ali duševna motnja?

Začelo se je skoraj neopazno, vendar je sčasoma gospod začel odločno odklanjati, da bi se karkoli vrglo stran, od časopisov in pokvarjenih gospodinjskih aparatov, do praznih kartonskih škatel in reklamnih letakov. Ne glede na neuporabnost stvari, tudi brez kakršnekoli vrednosti, ni dovolil, da bi se te odvrgle, z razlago, da bodo »že prišle prav«.

Stvari so se seveda kopičile. Najprej je z njimi napolnil garažo, tako da ni bilo več prostora niti za avto. Nato so se predmeti začeli kopičiti v delovni sobi, počasi so se vse te odvečne stvari razširile še po hodniku in v spalnico.

Oba sta se morala preseliti v bivalni del, vendar to ni rešilo težav. Mož je še naprej odklanjal, da bi prostore pospravil in karkoli oddal ali zavrgel.

Ko motnja prevzame popolni nadzor

Čeprav sta se zakonca od nekdaj lepo razumela in se imela rada, so zdaj naenkrat stvari v hiši in zunaj nje »prevzele oblast«. Odnos se je začeli krhati. Pomagalo ni niti to, da je hčerka nehala hoditi na obiske, saj so razmere v hiši postale nevarne za njene otroke. Na obiske k njim dejansko ni hodil več nihče. Tudi sama dva nista hodila nikamor, saj je moža najbolj od vsega skrbelo, da bi kdo katero od »stvari« zavrgel v njegovi odsotnosti.

Kaj je kompulzivno kopičenje?

Osnovni diagnostični kriterij motnje kompulzivnega kopičenja je dlje časa trajajoča težava zavreči oziroma znebiti se stvari (na primer podariti ali prodati), ne glede na njihovo vrednost, ki je običajno majhna ali je sploh ni.

Oseba ima občutek, da stvari mora zadržati, in čuti velik odpor do tega, da bi karkoli zavrgla. Motnja povzroča pomembno prizadetost na različnih življenjskih področjih, zaradi česar trpijo tako bolnik sam kot njegovi bližnji.

Povzroči lahko tudi higiensko in mikrobiološko tveganje, saj kopičenje onemogoča ustrezno čiščenje bivalnih in drugih prostorov v stanovanju ali hiši.

Včasih ljudje s to motnjo ne kopičijo stvari, ampak živali. Najpogosteje so to običajni hišni ljubljenčki, kot so ptiči, mačke, psi, poznamo pa tudi primere kopičenja golobov, divjadi in eksotičnih živali, včasih pod pretvezo reševanja ali zdravljenja bolnih in poškodovanih živali. Kdor jih kopiči, ima slab uvid v dejstvo, da za tako veliko živali ne more ustrezno skrbeti in je zato dejansko odgovoren za trpljenje, obolevnost in tudi smrtnost živali, ki naj bi jih reševal.

Kdo je najbolj dovzeten za motnjo kompulzivnega kopičenja?

Ljudje, ki trpijo za kompulzivno motnjo kopičenja, so pogosto neodločni, perfekcionistični, se izogibajo odločitvam in z njimi odlašajo. Motnja je pogostejša pri starejših moških, čeprav jo srečamo pri obeh spolih in tudi pri mlajših ljudeh. Ker je sopojav drugih psihiatričnih bolezni bolj pravilo kot izjema, je zdravljenje večplastno in dolgotrajno. Osebe najpogosteje trpijo še za depresivno motnjo, generalizirano anksiozno motnjo in socialno fobijo.

Mož že dlje časa vlači domov kramo pralne stroje, štedilnike, prikolico, razne deske, šraufe, blazine … skratka vse, kar najde na odpadu in kar drugi zavržejo. Ko ga vprašam, zakaj to počne, pravi da bo predmete potreboval. Le kaj, saj vse imava, le prostora počasi ne bo več zaradi njegove navlake?!

piše Zorkka na forumu Psihiater odgovarja

Ali je kompulzivno kopičenje ozdravljivo?

Psihiatrinja je poročala, da so bili pri gospodu Jožetu prisotni predvsem depresivni simptomi, “zato smo se odločili, da se osredotočimo na te. Ker smo se ukvarjali s simptomi, ki so bili moteči tudi zanj in nismo takoj zahtevali, naj se znebi viška stvari, smo dosegli zadovoljivo sodelovanje.”

Sčasoma se je njegova potreba po kopičenju delno omilila in je bil pripravljen hišo postopoma, prostor za prostorom, počistiti. Žena je vztrajno, z ljubečim pristopom do moža, določene dele hiše ohranjala čiste in brez navlake. Tako se je odnos z ženo in hčerko začel izboljševati, kar je gospoda Jožeta utrdilo na poti ozdravitve, saj je do svoje družine čutil močno navezanost. Zdravljenje smo, kljub ostanku simptomov, ocenili za uspešno, saj je tudi sicer motnja znana po svoji trdovratnosti in nedosegljivosti zdravljenju.

¹ Imena in okoliščine oseb v članku so spremenjeni zaradi zagotavljanja anonimnosti pacienta in njegovih bližnjih

O sogovornici: Daniela Fiket, dr. med.

Daniela Fiket, dr. med. je zdravnica, specialistka psihiatrije, psihoterapevtka in TA svetovalka (transakcijska analitičarka). Deluje kot individualna, partnerska in skupinska psihoterapevtka, organizira predavanja, svetovanja in izobraževanja. Odgovarja na vprašanja ljudi, povezana s psihično stisko, strahovi, pomaga ljudem razumeti njihove diagnoze in svetuje ob pomembnih življenjskih dilemah. Od leta 2014 svetuje na forumu Psihiater odgovarja.

Članek je del projekta Mesec Duševnega zdravja – Festival dobrega počutja. Več podobnih informativnih in nasvetnih vsebin lahko najdete na tej povezavi.

Če vi ali vaš bližnji doživlja duševno stisko, so vam na voljo različne oblike pomoči: