Zgodba Lare Slivnik je zgodba bolnice po možganski kapi, ki je zbolela po porodu drugega otroka. Ponovno se je morala naučiti osnovnih veščin skrbi zase. Odvisna od pomoči bližnjih je morala prilagoditi tudi pričakovanja do sebe. Bila je vztrajna in močna na poti rehabilitacije in zdravljenja. Danes nam je lahko zgled, navdih in motiv vsem, ki so bolni.
Kako poskrbite za svoje zdravje, telo in dušo po možganski kapi?
Nimam kakšne posebne rutine, vendar pa že od samega začetka hodim dvakrat na teden na samoplačniško fizioterapijo. Rada tudi hodim na sprehode in organizirano vadbo v okviru našega društva.
Kako pomembno je povezovanje bolnikov v društvih?
Povezovanje v društvih bolnikov je dragoceno. Najbolj si člani pomagamo na medčloveški ravni. Se pa malo ljudi odloči, da postanejo naši člani in prihajajo na srečanja, saj je med njimi veliko takih, ki so lahko samo doma ali v domu. Imamo skupino, ki te člane tudi obiskuje.
Se bolniki po možganski kapi zaprejo vase?
Pri možganski kapi se še vedno srečujemo s stigmo. Bolnik se po bolezni spremeni in je kognitivno drugačen. Zelo velikokrat tudi težje govori in se sooča z osebnostnimi spremembami. Nekateri bolniki dobijo občutek, da niso več tako dobro sprejeti v družbi, kot so bili prej. Zgubijo prijatelje.
V takšnih primerih so ravno člani društva tukaj za to, da smo novi prijatelji in da se lahko med sabo spet družimo. Tisti, ki se za to odločijo za druženje v društvih, so kar zadovoljni. V Združenju bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo (CVB) Slovenije v Ljubljani imamo kar nekaj dejavnosti, ki so zelo dobro obiskovane. Je pa za to potrebno hoditi ven. Moraš biti sposoben iti na primer, na plavanje ali pa te svojec pripelje za rehabilitacijo in skupinsko fizioterapijo.
Zelo smo odvisni od drugih. Marsikdo ne vozi več ali mu je težje hoditi naokoli. Vožnja s taksijem pa je kar velika finančna obremenitev. So težave, ki pa jih poskušamo rešiti. Vsaj z dobro voljo.
Kako pomembno je gibanje po možganski kapi?
Zame je pomembno. Zato, ker še vedno nisem taka, kot sem bila prej, ali pa kot so moje vrstnice. Želim si, da bi to ponovno pridobljeno aktivnost, čim dlje ohranjala v starost, da se bom tudi počasi in ne prehitro starala.
Kaj je bilo najtežje, ko niste mogli samostojno skrbeti zase in kako ste se s tem spopadli?
Po možganski kapi je človek utrujen od tega, da ne more nič početi. Sama sem v bolnici samo ležala in reševala križanke – in to takšne, čisto enostavne. Osredotočala sem se na to, da bom lahko vstala iz postelje in šla sama do stranišča, brez da bi me kdo pri tem podpiral.
Želela sem si, da bi zmogla skrbeti za otroka. Nisem imela nobenih drugih posebnih želja.
Kako pogosto se bolniki po možganski kapi soočajo s stigmo in kako jih okolica sprejema?
Vedno so se mi zdeli grozni tisti pogledi, ki jih čutiš na sebi in ko se vsi obrnejo za tabo. Malo drugače hodimo, malo se drugače obnašamo, ampak čeprav smo drugačni, se imamo lahko prav tako čisto lepo. Če je skupina takih bolnikov, ko en malo težje hodi, drug malo težje govori, se imamo med sabo lahko zelo fino, ker se bolj razumemo.
Razumemo, da nekdo rabi malo več časa, da nekaj pove, drug, da si povezne kapo na glavo, tretji rabi več časa, da vstopi na avtobus. Kadar gremo z gorsko reševalno službo na kakšen hrib, recimo Rožnik ali pa na ljubljanski grad, porabimo za eno pot, ki traja običajno pol ure, eno uro. Nihče se zaradi tega ne sekira. Vemo, da bomo prišli do konca ter si vzamemo več časa. Nam je ravno tako lepo, se šalimo med seboj in tudi iz kapi, če je treba.
“Ne obupati. Bolniki po možganski kapi smo ljudje, kot vsi ostali in nas je treba sprejeti take kot smo postali. Malo smo se spremenili, ampak ravno tako smo ljudje.”
Lara Slivnik, intervju
Kaj bi želeli sporočiti bližnjim, ki živijo z bolnikom po možganski kapi?
Predvsem to, da nas sprejmejo in nam pustijo malo več časa za naša dejanja. Če se nekdo dlje časa oblači, se mi zdi prav, da se obleče sam in ne da ga nekdo drug. Ker s tem, pridobi neke svoje veščine. Prvič, bo mogoče pol ure zapenjal gumbe, čez pol leta, pa jih bo mogoče samo še pet minut. Imamo čas, da se naučimo.
Predvsem, pa bi bolnikom rekla, da se ne smejo nikoli vdati. Svojcem bi svetovala, da dovolijo bolniku, da dela sam in da ga pri tem spodbujajo.
