Ženski rdeči šotor

anonimni uporabnik, 14. januar 2016
Ostalo

Druga drugi smo lahko brez strahu, da ne bomo razumljene, da ne bomo obsojene zaupale naše strahove in napake.

Srečale in dobile smo se ženske različnih starosti, a z isto srčno željo in potrebo po ponovni ustvariti globoke sestrske vezi, pod okriljem varnega zatočišča rdečega šotora. Improvizacijsko narejenega iz stare posteljne garniture in rdeče pobarvanih tkanin. Ves prostor je žarel v rdeči. Barvi življenja, barvi strasti, barvi skrivnostne zaprisege med zemljo, žensko krvjo in nebom.

Navdih za naše srečanje, ki naj bi prerasla v vsakomesečna srečanja, je knjiga Anite Diamant: Rdeči šotor. Knjiga opisuje vsakdan žensk iz starodavnega sveta, ko so skromno in neopaženo opravljale gospodinjska dela, skrbele za hrano in otroke, ljubile svoje moške in varovale zdravje svojih družin. V svoji knjigi opiše tudi ženske obrede in njihova srečevanja v rdečem šotoru, ki je bil prostor in čas odmika iz vsakdanjosti v osamo, posvečen sestrstvu med ženskami. Ženske so se v rdeči šotor umaknile v času mlaja za tri dni in tri noči. Sedele so na čisti slami in si med seboj izmenjevale svoje zgodbe, skrbi, skrivnosti…

Anita Diamanti v svoji knjigi opisuje rdeči šotor takole:

“Je zatočišče ljubezni, ki skriva solze, tako solze radosti kot solze gneva in trpljenja in skriva kri, potoke krvi. Krvi rodnih žensk. Pod rdečim šotorom nič ne ostane prikrito, saj že oči, ženske oči, povedo vse. Ker se imajo kam zazreti in komu povedati. Tam so ženske enakopravne, vse, mlajše, starejše, vse bivajo z istim namenom. V zavetju rdečega šotora ima šepetanje drug pomen, je šepetanje zaupnic, upajočih in zaupajočih, upajočih na srečo, na ljubezen, na mnogo otrok, zaupajočih vase in v usodo. Pod rdečim šotorom so ženske eno, neponovljivo bitje čudežno bitje, ki daje življenje. Rojeva se nov čudež …”

Ne vem ali sem bila včeraj na našem srečanju edina, ki sem imela mesečno perilo, ker o tem ni stekla debata, vendar to ni bilo pomembno. Srečale in dobile smo se, ker je bilo v vseh nas hrepenenje po pristni ženski bližini. Bližini, ki sprejema in zdravi. Želele smo si na svoji koži občutiti materinsko skrb, ki jo tako radodarno delimo vsem ljudem okoli nas, le za nas same jo bolj malo ostane.

Biti materinska, toda ne prisiljeno, ampak spontano in srčno druga drugi in vsaka sebi. Ob prihodu smo bile dehidrirane kot popotnik čez puščavo in iz srečanja smo odšle, kot po dolgem počitku v oazi čistih izvirov vode.

Naš prvi skrivni pogovor se je vrtel okoli materinstva. Saj sta ženska in materinstvo močno prežeta, skoraj neločljiva. Četudi ženska nima otroka, je vsaka ženska mati različnim projektom, različnim podvigom. Arhetip matere predstavlja darovalko življenja, vir hrane, nege, ljubezni. Je skrbnik družine in zemlje.

Druga drugi smo lahko brez strahu, da ne bomo razumljene, da ne bomo obsojene zaupale naše strahove in napake, ki jih počnemo v vlogi matere. In naša odkritost in srčna povezava, se nam je bogato povrnila.

Naslednji dan me je v zavetju doma prešinilo spoznanje, da se dogaja. Da se dogaja osvobajanje žensk iz primeža kalupa popolne mame, ki so ga nam nadeli. Ne vem, točno kdo. Sovražniki pristne ženstvenosti? Zanikalci ženske intuicije, ki ve kaj in koliko otrok potrebuje in zna istočasno poskrbeti tudi zase? Delno smo gotovo tudi same v večni želji po ugajanju in sprejemanju prevzele lik super mame, ki so nam ga vsilili. Mame, ki je dobra kuharica ali se vsaj na vse pretege trudi, da je; ki ima lepo urejen dom; ki svojim otrokom pomaga pri vseh domačin nalogah; jih vozi na vse njihove prostočasne dejavnostih, prisluhne vsem njihovim težavam, gosti njihove prijatelje, peče čokoladno pecivo, je vedno na razpolago in nikdar utrujena.

“In to naj bi zmogla ena sama oseba?”

Čeprav smo bile vse intelektualke na petkovem srečanju in smo matere, ki se zavedamo, da nismo edine, ki smo odgovorne za vzgojo otrok, da je to tudi vloga očetov in da smo sodobne ženske, ki se znamo zabavati in živeti, sem bila presenečena, koliko občutkov krivde pušča v ženski odmik od arhetipa popolne matere. Arhetipa, ki je zastarel in potrebuje preobrazbo. In katera se po moji oceni dogaja. Vendar tako, kot sem omenila za varen prehod v novo definicijo dobre matere, potrebujemo podporo druga druge, podporo v razumevanju in iskrenosti.

Ženska srečanja, ki jih lahko ustvarjamo v naših domovih, lahko pod okvirjem rdeče barve ali »le« v vzdušje zaupnosti in sprejetosti, se mi zdijo idealni poligon za ponovno vzpostavitev stika z našim pristnim ženskim jedrom. Ki večino časa sam po sebi ve, kaj je prav in če kdaj ne ve, nima občutkov krivde, ampak se po pomoč zateče k drugim ženskam oz. knjigam ali kam drugam. Tistim delom sebe, ki začuti, kdaj je čas, da se umaknemo iz odnosa z otrokom, da se napolnimo z energijo. Tistim delom sebi, ki ve kaj je prav, da storimo me in kaj naj storijo drugi in kaj je sploh potrebno narediti in česa ne.

Glavna junakinja v romanu Rdeči šotor svojo zgodbo začne s pripovedovanjem:

“Zelo dolgo smo bile druga za drugo izgubljene….. Sedaj je čas, da se vrnemo druga k drugi in skupaj ustvarjamo nov arhetip ženske, matere, soproge… po podobi, ki ustreza nam samim.”

Avtorica: Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. del
moderatorka foruma Nazaj k sebi >>>
.

Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
164,505
30.03.2024 ob 10:27
298,332
04.11.2024 ob 15:36
113,052
05.11.2024 ob 01:10
Preberi več

Več novic

New Report

Close