Pozor, v teh primerih gre za zanemarjanje in psihično nasilje

Vsakdo lahko doživi težave z duševnim zdravjem in nobenemu poklicu ni prizaneseno s stresom in izgorelostjo. Razen umetniškim, kjer le slikajo, pojejo, plešejo in igrajo? Ne bo držalo in resnica ne bi mogla biti dlje od tega. Mag. Tatjana Sagernik Kovačič, profesorica glasbe in družinska terapevtka nam jo pomaga prepoznati in razumeti.

Kaj se v resnici dogaja na poti razvoja glasbenika

Le redki vedo, da v umetniških poklicih obstaja močna povezava med duševnim trpljenjem in ustvarjalnim namenom. Takšen pogled nam, ki opazujemo od zunaj, zamegljuje vpogled v pomembne vzročne dejavnike travmatičnega življenja tistih, ki se ukvarjajo z umetnostjo. Njihovim staršem, skrbnikom in učiteljem pa dovoljuje, da jim glede njihove odgovornosti pogosto zamižimo na eno oko.

Vzgoja otrok zahteva veliko poguma in odločnosti. Še posebej takrat, kadar starše vleče v primerjanje z drugimi. Takrat lahko zlahka spregledamo dve možni pasti, ki imata škodljive posledice, opozarja tudi vodilna strokovnjakinja za starševstvo, klinična psihologinja Shefali Tsabary. 

Prva past je ta, da ko otrokovo navdušenje začne upadati, starši začnemo posegati po raznih disciplinskih ukrepih in otroka začnemo siliti k nečemu, kar morda sploh ni njegovo poslanstvo.
Druga past pa je ta, da otroku ne omogočimo dovolj časa in priložnosti za razvoj čustvene odpornosti. Otrokovega naravnega razvoja namreč ni možno prehiteti. Vsaka bližnjica terja notranjo razglašenost, ki jo otroci zaznavajo kot občutek krivde, neustreznosti, odvečnosti, tesnobo, težave v zbranosti, najpogosteje pa se kaže preko telesnih znakov kot so povečana raven želodčne kisline, boleč trebuh in glavoboli. Vse to mladi glasbeniki pogosto doživljajo.

Glasbeniki so še posebej ogroženi

Dobrodelna organizacija Help Musicians se je leta 2016 posvetila raziskovanju pritiskov, ki jih doživljajo mladi umetniki. Rezultati njihove raziskave so pokazali, da v Veliki Britaniji sedem od desetih glasbenikov trpi za socialno anksioznostjo s paničnimi napadi, več kot dve tretjini pa jih je že zbolelo za depresijo. To je trikrat več, kot jih zboli v splošni populaciji. Na Švedskem je raziskava digitalne platforme Record Union pokazala, da se kar 80 odstotkov glasbenikov, starih od 18 do 25 let, bori z duševnimi težavami. Več kot polovica je zelo težko našla pomoč, kar kaže, da so duševne težave glasbenikov resen problem.

Veliko znanih glasbenikov je trpelo zaradi težav v duševnem zdravju

Tudi nekoč ni bilo nič lažje, a je šele zadnje čase znano, da je Beethovnovemu zloglasnemu vedenju botrovala bipolarna motnja, h kateri je močno prispevalo travmatično odraščanje ob očetu alkoholiku. Pečat odraščanja ob nasilju nam kažejo nekatera dela Wagnerja, Mozarta ali na primer dirigentsko delovanje znamenitega Kleiberja. Čeprav jim je na čudovit način uspelo prikazati težavno dediščino, jim ni uspelo preseči dogodkov travmatičnega otroštva. Vse svoje življenje se niso zmogli otresti zlitosti s starši preko strahu, krivde in nevrednosti.

Definicija travme pri glasbenikih zajema motnje zaznavanja časa, občutka zase in svojega telesa, kar se kaže kot disociativni simptomi (nezmožnost biti polno prisoten v sedanjem trenutku), slabša zbranost in spomin, težave z doživljanjem in izražanjem čustev, izguba volje do osebne rasti, nezmožnost izpolnjujočih medosebnih odnosov. Zelo pogosta je anksioznost, ki jo navadno začnejo ozaveščati šele ko uvidijo njen negativen vpliv na glasbeno izvajanje.

Spregledani elementi nasilja v “vzgoji” glasbenikov

Poglejmo nekaj stereotipnih primerov vzgoje iz otroštva glasbenikov, pri katerih gre v resnici za zanemarjanje in psihično nasilje:

• Vzbujanje sramu in blokiranje iniciativnosti na primer tako, da otroka žalimo ob njegovih idejah in željah. Otrok se tako uči slepo molčati in pustiti, da se drugi odločajo namesto njega.
• Kraja otrokovih situacij: kadar uspeh otroka v staršu vzbudi občutek nevrednosti, stopi v center pozornosti in poskrbi, da on sam postane objekt občudovanja. Otrok se tako znajde v hudi dilemi med občudovanjem in sramom.
• Minimaliziranje otrokovega uspeha: otrokov uspeh zasenči s svojimi uspehi, kot na primer z izjavo: » Ko smo pa mi to zapeli, je bil največji aplavz in to ve vsak še danes!« Tako v otroka projicira sram, da nikdar ne more biti dovolj dober. Otrok globoko v sebi postaja na starša jezen, a zanj je bolj varno čutiti krivdo in sovraštvo do sebe.
• Zanikanje otrokove celovitosti: vzgoja je usmerjena izključno na glasbeno dejavnost in se navadno meri z dobrimi nastopi. Otrokove potrebe, želje, pomanjkljivosti, šibkosti, druženje in igra z vrstniki ter večina ostalih komponent otrokovega razvoja ostajajo zanikane. Posledice take vzgoje slikovito prikaže film o Mozartu ali dokumentarec o Menuhinu.
• Stik z otrokom izključno preko glasbene dejavnosti: kadar ima otrok dovolj svobode, da se ukvarja tudi z drugimi dejavnostmi, starš opazi otroka in se z njim ukvarja le v zvezi z glasbo. Če z njo prekine, izgine tudi njun stik, kar se v večini primerov tudi zgodi. Otrok ponotranji bolečino neustreznosti in zavrženosti.
• Zloraba otrokovih uspehov: smisel uspehov starš vidi v tem, da se lahko pohvali pred drugimi, si s tem krepi ugled in zvišuje občutek lastne vrednosti. Značilno je tudi to, da ne zmore pohvaliti otroka osebno iz oči v oči. Otrok ne dobi zrcaljenja pozitivne slike o sebi, zato težko kdaj v življenju verjame, da je dober in da je njegovo delo kvalitetno.

Kdo je kriv in kdo odgovoren za trdo življenje glasbenih talentov?

Takšni vzorci in problematike se ne ponavljajo naključno. Tudi starši imamo svoje potrebe in če niso bile in še vedno niso zadovoljene in ustrezno regulirane, čakajo in kličejo po razrešitvi ter butajo na plan takrat, ko se znajdemo v podobnih situacijah bolečine. Takrat reagiramo tako, kot so reagirali naši starši, učitelji in pomembni drugi. V tem je tudi vzrok, da se v določenih družbah tovrstno nasilje ponavlja iz roda v rod.

Z ozaveščanjem svojih osebnih zgodb in travm lahko ob ustrezni pomoči prenehamo s prenašanjem nasilja v nove generacije.

Gotovo od naših otrok ne želimo, da postanejo strokovnjaki, ki na samem, za zaprtimi vrati trpijo in si ne znajo pomagati, ampak si želimo, da postanejo pristni odrasli, ki vedo, kdo so, da se lahko v vsaki situaciji oprejo na svoj notranji kažipot, kritično razmišljajo in znajo razločiti, komu lahko zaupajo ter poiščejo pomoč in uživajo polno življenje, tudi sadove svojih talentov.

O avtorici: mag. Tatjana Sagernik Kovačič

Mag. Tatjana Sagernik Kovačič je profesorica glasbe in družinska terapevtka, ki je po končanem podiplomskem študiju zakonske in družinske terapije na Univerzi v Ljubljani opravila staž na Frančiškanskem inštitutu v Ljubljani in pod supervizijskim vodenjem deluje v lastni praksi.

S predavanji sodeluje na mednarodnih kongresih zakonskih in družinskih terapevtov in objavlja strokovne in poljudne članke o medsebojnih odnosih ter problematiki, ki se odvija v družinah ter šolah s poudarkom na odnosih med učenci in učitelji. Izvaja predavanja za starše, učitelje, vodi skupine za ženske, pare in učitelje.

Kot profesorica glasbe, profesorica viole in akademska glasbenica ima za sabo več kot 20 let pedagoških izkušenj poučevanja na različnih šolah. Pri delu združuje terapevtske veščine relacijske družinske terapije s procesom poučevanja, s poudarkom na čustveni regulaciji. Več informacij in kontakt.