Večina starejših moških povezuje obstoj raka z bolečinami, pojavom krvi v urinu ali hujšanjem in občutkom splošne šibkosti. Težave pri uriniranju pogosto niso dovolj velik razlog za obisk zdravnika, saj so pri tej starosti običajne, bolniki pa si raje izmenjajo zdravstvene nasvete prek pogovora z drugimi posamezniki, kot pa da bi obiskali zdravnika. Otežen začetek uriniranja, tanjši in prekinjen tok, občutek nepopolne izpraznitve mehurja ali nujne odhode na stranišče in uriniranje ponoči, pri večini starejših moških povzroča nenevarno povečana prostata. Simptomi, ki jih povzroča rak, se v ničemer ne razlikujejo od tistih, ki jih imajo moški z nenevarno povečano prostato. Kri ali bolečine se lahko pojavijo, vendar šele pri napredovalem, poznejšem stadiju bolezni. Zapomniti si je torej treba, da ne obstajajo simptomi, ki bi kazali na obstoj te bolezni.
Danes je običajni postopek določanje PSA iz krvi. Poudariti je treba, da je PSA specifičen za prostato, ne za raka prostate. Povišane vrednosti se lahko pojavijo pri nenevarno povečani prostati, pa tudi pri vnetjih. Pogosto so vrednosti PSA v krvi povišane prav zaradi vnetja, zaradi česar se lahko pri zdravnikih pojavijo dvomi. Vse navedeno se v glavnini nanaša na vrednosti PSA med 2 in 10 ng (običajna vrednost znaša 4,0 ng). Višje vrednosti običajno povzroči rak večje velikosti, ki ga je tudi lažje odkriti in dokazati, a hkrati tudi težje zdraviti.
Za popravljanje specifičnosti PSA se meri tudi odnos med prostim in celokupnim PSA (PSA f/t). Vrednost razmerja pod 19 % poveča verjetnost raka v bioptičnem materialu.
Transrektalni ultrazvok s pomočjo sonde, vstavljene v debelo črevo, omogoča natančno določitev velikosti prostate in njene strukture, vendar pa tudi z njim ni mogoče jasno razlikovati rakastih sprememb od postvnetnih ali degenerativnih. Začetni stadiji raka pogosto niti ne povzročijo sprememb v strukturi prostate, ki bi bile vidne z ultrazvokom. Vloga transrektalne sonde je sicer neprecenljiva pri izvajanju biopsije prostate, saj omogoča natančno lociranje bioptične igle in mesta, s katerega želimo vzeti vzorec. Igla je vstavljena v majhen aparat, ki v delčku sekunde odvzame cilinder tkiva prostate, dolg 16 do 18 mm in širok 1 do 2 mm, ki se uporabi za mikroskopsko analizo. Da bi bila diagnoza, kolikor je mogoče zanesljiva, se vzamejo vzorci z več mest, običajno z 12.
Danes se vse več uporablja t. i. večparametrska magnetna resonanca prostate (MRI), s katero je mogoče natančneje določiti položaj raka v prostati.
Poudariti je treba, da je uspešnost zdravljenja raka prostate odvisna predvsem od stadija, v katerem je diagnoza postavljena. Običajno se rezultat izmeri z odstotkom preživelih bolnikov v določenem številu let. Samo radikalna kirurška odstranitev ali radikalno obsevanje v zgodnjem stadiju omogočata ozdravitev, ki v prvem primeru znaša od 90 do 93 odstotkov preživelih v 10 do 15 letih. Če gre za že lokalno napredovalo ali metastatsko bolezen, so rezultati znatno slabši. V tem primeru ne govorimo več o ozdravitvi, temveč o upočasnitvi bolezni, petletno preživetje pa znaša 30 do 46 odstotkov. Zdravnik se v takšnem primeru ne trudi več, da bi odstranil tumor, temveč poskuša doseči, da bi bolnik umrl naravne smrti s tumorjem, ne pa zaradi njega.
