Po več kot 20 letih dela z ljudmi na različnih deloviščih, največ pa na Onkološkem inštitutu, želim strniti nekaj misli in opažanj, kako različno se z diagnozo rakave bolezni soočajo ljudje, včasih glede na spol, včasih glede na starost ali izobrazbo ali okolje, iz katerega izhajajo.
Vsem je na začetku skupno eno. In to je strah. Strah, ki izhaja iz soočenja z možnim koncem, lastno minljivostjo na eni strani ter prevpraševanjem o vrednotah in prioritetah na drugi.
Novica, ki tako globoko zareže v vse pore človeškega življenja, da bi se marsikdo najraje skril, pobegnil od tega, začne odzvanjati na vseh nivojih človeškega bitja.
Kako se posameznik sooči s to grozoto, je seveda odvisno od številnih dejavnikov, ki se včasih vlečejo že iz preteklih generacij, otroštva in so odvisni od načina vzgoje, okolja, v katerem so odraščali, do manjših in večjih travm, ki so jih dotlej doživeli. Velik pomen ima v taki situaciji stik s samim seboj. Kako posameznik čuti svoje telo, kako ga sprejema ali pa ne, kakšen ima občutek lastne vrednosti, kako je integriral svoje programe, kakšen ima pogled na to in onostransko življenje, ali je duhoven ali religiozen. In nenazadnje, največje vprašanje: ali se ima rad/a?
Kar sem v času interakcij s številnimi ljudmi opazila, je dejstvo, da se vsak spoprijema z boleznijo na svoj način. ‘Pravega’ ali ‘nepravega’ načina ni. Tako zelo smo posebni vsak zase, da je nemogoče najti formulo, ki bi delovala pri vseh. So pa nekatere lastnosti, ki posamezniku pomagajo pri lažjem spoprijemanju z boleznijo.
Stik s seboj
Prva lastnost, ki je zelo tvorna v celotnem procesu zdravljenja, je stik s seboj in z lastnim bitjem. Da nekdo ve, kako se počuti, ali je jezen, žalosten, zaskrbljen, negotov, itd. Prepoznanje čustva, ki je v danem trenutku živo, je izjemnega pomena. Če vemo, da so številne raziskave pokazale, da je velik dejavnik tveganja za razvoj rakave bolezni ravno pretirana racionalizacija in nečustvenost (angleško rationality/anti-emotionality), je jasno, da je prepoznavanje lastnega čustvenega dogajanja prvi korak. Nadalje sledi povezanost čustva s telesom, kako se pozamezno čustvo čuti v telesu. V katerem delu telesa je? Ima obliko, barvo, dinamično kvaliteto? Ko to prepoznamo, in damo pozornost in čas vsakemu od čustev, ki je v danem trenuktu živo, se čustva nehajo tlačiti in nabirati nekje pod preporogo, odkoder imajo potem vedno večjo razdiralno moč.
Odnosi pod drobnogled
Druga lastnost, ki bi jo izpostavila, je sposobnost prevprašanja svojega dotedanjega življenja. Kakšni so odnosi, v katerih je posameznik udeležen, so tvorni ali toksični, je prisotna soodvisnost v njih, so prisila od zunaj in nujno zlo ali nekaj, kar bi še enkrat izbral? Kako je z odnosom do dela in delovnega okolja? Kakšen socialni krog si je nekdo ustvaril? Ali slišim v obstoječem načinu življenja sebe, svoje potrebe, svoje želje?
Študije so pokazale, da je stalno prilagajanje drugim, neslišanje sebe in zanikanje lastnih potreb pomemben dejavnik, ki preko nevro-imuno-endokrinih poti vpliva na razvoj rakavih celic in drugih bolezni kot npr kap, ishemična bolezen srca in podobno.
Odprta komunikacija
Tretje, kar posameznika podpre v soočanju z boleznijo, je odprta komunikacija v najožjem okolju, ponavadi znotraj družine. Možnost, da vsak od udeleženih izreče svoje stiske, zelo zmanjša napetost v posamezniku. Omogoči odprto pot za vsa čustva, ki se porajajo in imajo tako možnost biti slišana in opažena. To razbremeni tistega, ki spregovori in ponavadi zbudi empatijo v poslušalcu. Empatija, ki je je nekdo deležen, je lahko kot topel objem in zavetje. Velikokrat, ko so doma otroci in mladostniki, se poraja vprašanje, koliko povedati o bolezni in ali sploh govoriti o tem z njimi. Žal večinoma prevlada prepričanje, da je bolje otrok ne vznemirjati z novicami, kar se je – tako po izkušnjah kot podatkih iz literature – izkazalo za neustrezno ravnanje. Otroci so izjemno intuitivna bitja in čutijo, ko se v njihovi najožji okolici nekaj dogaja. Lahko jim z lažmi in pretvarjanjem postavimo njihovo intuicijo pod vprašaj ali pa jim v svoji notranji modrosti povemo toliko in na tak način, kot vemo, da otrok zmore. Podobno je z mladostniki, ki lahko ob novici, da je njihov najbližji resno bolan, gredo skozi vso paleto čustvenih odzivov. Če imamo vzpostavljeno povezanost z njimi, jim lahko nudimo zdravo oporo in odprtost za vprašanja in stiske.
Seveda poleg naštetega obstaja za vsakega posameznika nekaj, kar ga podpre. Bodisi prehrana, gibanje v naravi, meditacija, prakticiranje duhovnosti in religioznosti bodisi vključitev v razne podporne skupine ali društva. Druženje z ljudmi, ki hodijo zelo podobno pot bolezni, je lahko zelo dobrodošlo tako pri pridobivanju informacij kot pri čisto prijetnem preživljanju skupnega časa.
Ko smo v mesecu marcu in se obeležuje ženske, pa lahko ponudim nekaj uvidov v razlike v spoprijemanju z rakom med moškimi in ženskami.
Sicer je govoriti povprek precej nehvaležno opravilo, pa vendar. Če lahko spodbudim ženske, bi jim želela povedati, da naj si dajo čas. Naj v času, ko telo kliče po pozornosti, izprežejo iz tega norega ritma vsakodnevnega življenja. Naj izklopijo avtopilota in se začutijo v celotnem bitju. Ne bo konec sveta, če ne bo doma vse pospravljeno, treba je spustiti pretirano kontrolo iz rok in se prepustiti trenutku in dnevu.
Prosite za pomoč, ko to potrebujete.
Ne bodite predpražnik v odnosih, ki niso tvorni. Dovolite si čas zase. Dovolj je, da samo ste. Okrepite povezanost z ljudmi, ki vas podpirajo in imajo iskreno radi. Dovolite si biti ranljivi in v stiku s svojimi občutki. Ni treba, da ste ve tipi-topi -razen, če to iskreno prihaja iz vas – in da je vse okoli vas tipi-topi. Dovolj dobro je dovolj. In primerjanje pustite pred vrati.
In čisto enako lahko rečem moškim, kjer bi dodala le to, da naj si dovolijo biti tudi oni ranljivi in da so solze pri moškem ravno tako zdravilne kot pri ženski.
Jana Pahole, dr. med., specialistka internistične onkologije je zdravnica z dvajsetletnimi izkušnjami dela na Onkološkem inštitutu Ljubljana, svetovalka Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L na portalu Posvetuj.se in zdravnica z zasebno zdravniško prakso. Pri svojem delu se usmerja v integrativno onkologijo in verjame v moto, da je “Vsak dan je nova priložnost.” Več o njej in njenem delu lahko preberete tu.
