Nova znanja nam omogočajo novo miselnost. In tako lahko stare mite, ki so nas ohranjali v omejenih miselnih okvirjih, nadomestimo z miselnim dosegom, ki je bil do sedaj človeku neznan. Prav vsak pa lahko začne pri sebi in s pomočjo samoopazovanja nadgradi zastarele vzorce delovanja.
Še tako neznatna in samoumevna malenkost je lahko ključna za naš napredek. Saj veste – največji premiki se v življenju začnejo z malimi koraki.
Zakaj torej ni dobro hraniti stvari za posebne priložnosti?
Zaradi dveh preprostih razlogov. Prvi razlog je, da naši možgani ne ločijo med tem, kar se je dejansko zgodilo, in tem, kar se je intenzivno zgodilo zgolj v naših mislih pod taktirko naše lastne gospe domišljije. Drugi pa, da naši možgani ne poznajo časa. Le upoštevajo prejeta navodila naših misli in povratnih informacij iz našega telesa.
Kaj to v praksi pomeni, če NE hranimo stvari za »posebne priložnosti«?
Da si t. i. posebne priložnosti lahko dobesedno ustvarimo sami, če si jih želimo. V nasprotnem primeru pa jih zaradi neznanja prelagamo v prihodnost, ki nikoli ne pride.
Naj razložim. Ko nekaj čakamo, da se bo zgodilo samo od sebe, in naključno zadevo le odlašamo, na ta način pa dopuščamo, da se nikoli ne bo zgodila. Kakšen smisel ima potem nekaj hraniti? S tem si delamo celo škodo z dveh vidikov.
Prvi vidik škode je, da s tem načinom mišljenja možganom pošiljamo signale, da se bo nekaj zgodilo. Nekoč. Se bo. Nekaj se bo zgodilo. “Ja, sej se bo. Nekaj se bo zgodilo. Ja, se bo zgodilo. Aha, zgodilo se bo. Ja, ja. Sej je že skoraj. Zgodilo se bo. Sej čakam. Zdaj, zdaj se bo. Zgodilo namreč. Ker čakam. Da se bo zgodilo. Se bo. Se bo zgodilo. Še malo počakam, pa se bo zgodilo.” Ste začutili napisano? Se vam ni že vleklo tole branje na koncu? To je bil moj namen. Da vidite in začutite, kako se nam stvari vlečejo v življenju. Kako nespametno jih odlašamo in prepuščamo, ker pač čakamo.
Veste, zaupanje in vera v nekaj se ne izključujeta z akcijo, ki jo moramo izvesti mi sami. Z zelo jasno namero. Z zavestnim delovanjem.
In drug vidik škode? To stvar, ki jo hranimo ‘za nekoč’ in za ‘ta boljše’, ali stvar, ki se ji odrekamo, ker zanjo še nismo dovolj … nas vsakokrat, ko jo vidimo … neprestano … opominja na to, da tega še nimamo. Da čakamo. In tako se sklene krog v povratno zanko, ki še bolj utrjuje zgolj naše čakanje. Torej, če se držimo načela, ‘bom verjel, ko bom videl’, najverjetneje ne bomo videli nič.
Vabim vas, da odgovorite na spodnja vprašanja. Iskreno.
- Ali se s posebno pozornostjo naličite samo občasno?
- Ali imate parfum, ki ga uporabljate samo za posebne priložnosti?
- Ali imate v škatli shranjene čevlje, ki jih obujete samo tu in tam, ko je res vredno in veste, da se zagotovo ne bodo uničili?
- Imate v svoji omari obleko, ki vam je neznansko všeč, pa je niste oblekli že pol leta?
- Vam je ljuba kakšna posebna hrana ali pijača, ki si jo privoščite le dvakrat na leto?
- Bi radi nosili neki poseben nakit ali modni dodatek, pa nikakor ne najdete primernega dogodka?
- Si želite obiskati strokovnjaka, ki bi vas malo razvajal, pa nenehno odlašate z obiskom?
- Čakate, da se boste uredile ali si nekaj posebnega kupile, ko boste dovolj vitke? In/ali dovolj lepe? Ko boste dovolj …?
Z veliko verjetnostjo si upam trditi, da se med zgornjimi vprašanji lahko najde prav vsak. Ker smo bili tako vzgojeni. Tako naučeni. In čeprav je vse za nekaj dobro, je lahko sem in tja nekaj tudi zgolj preživeto. Slednje seveda ne pomeni, da ne smemo hraniti ljubih spominov ali reči posebne vrednosti ali pomena.
Obstaja rešitev, kako iz začaranega kroga?
Posebne priložnosti si ustvarite sami in v prihodnje se bodo za vas še naprej ustvarjale kar same. Ker sem že napisala, da naši možgani ne ločijo realnosti od namišljenega. Torej, če boste dovolj dobro vzburili svojo domišljijo in si poustvarili priložnost, boste dejansko priložnost ustvarili sami tukaj in zdaj. To pa je pogoj, da se bodo priložnosti začele poustvarjati same od sebe tudi v prihodnje.
Primer?
Bi se rade uredile kot za na odrski nastop, pa se bojite, da vam to ne pristaja in da bi izpadle smešno? Smešno je edino, da po tem hrepenite na skrivaj. Imate dve dobri možnosti. Ena je, da se tako oblečete in s svojo prijateljico domišljijo ostanete doma, druga možnost pa je, da se tako uredite in greste zares ven.
Kaj s tem pridobite?
Ugotovite, da vam je dosegljivo to, kar ste mislili, da vam ni.
Gre za namerno ustvarjanje dogodkov in situacij, kjer boste lahko doživeli tisto, po čemer hrepenite ali sanjarite na skrivaj. Sem vam že omenila, da boste zaradi tega pretočni? Da se vam energija ne bo nekje kopičila in na drugih mestih nenadzorovano odtekala?
Začnite namerno ustvarjati dogodke in situacije, da boste lahko redno uporabljali vse tisto, kar je zdaj v miselnem okvirju ‘ta boljše’. Ta miselni zasuk vam prinaša toliko koristi in blaginje, da jih bom tu težko predstavila, kot se spodobi. Predvsem boste začutili razliko v tem, ko rečemo, da živimo na polno ali z malo ‘rezerve’. Zdaj, prav zdaj namreč naše misli v naših možganih ustvarjajo našo prihodnost. Pomeni, če boste poskrbeli, da vam bo v tem trenutku prijetno, če boste aktivni v izkušanju hotenih situacij z vsemi vašimi ‘ta boljšimi’ kategorijami – potem jih boste zagotovo okušali tudi v prihodnje.
Naštejem še kakšen plus? Pozitivno bo to, da vam bo prijetno. Imeli boste večji občutek nadzora, več dogajanja in lahko boste urili svojo domišljijo. Usvojili boste dejstvo, da je prihodnost danes. Pretočna energija bo postala bistvo vaše splošne blaginje in uravnoteženosti. Stvari pa v naša življenja pridejo prav preko pretočnosti in ne preko nezavednega upiranja in prelaganja na ‘posebne priložnosti’.
Pa brez skrbi. S tem vseeno ne bomo izničili ‘duha’ posebnih priložnosti. Le dopustili bomo, da pridejo še nove.
