Tako pravi direktorica Direktorata za zdravstveno varstvo na Ministrstvu za zdravje Jasna Humar, dr. med., sicer specialistka splošne kirurgije.
V večini primerov iščejo pomoč
Po besedah sogovornice v večini primerov, ko se ljudje obrnejo na zastopnike pacientovih pravic, iščejo pomoč oziroma dodatna pojasnila, denimo kako priti do zdravnika, dokumentacije in podobno, pri čemer je vzrok pogosto nejasna komunikacija. “Lani je bilo 14.588 stikov z zastopniki. Večina stikov poteka po telefonu in elektronski pošti. Veliko večino primerov so zastopniki razrešili ob prvem stiku – takih je bilo 11.900 stikov,” pojasnjuje Humarjeva. Dodaja, da so ostale rešili kmalu, le 72 primerov pa je bilo takih, ki jih niso uspeli razrešiti v pol leta.
“Če zastopnik osebi ne zmore pomagati sam, se lahko postopek prenese na nivo izvajalca zdravstvenih storitev, takih primerov je bilo lani 248, ali na nivo ministrstva, kjer deluje Komisija za pacientove pravice druge stopnje – slednji so obravnavali 60 primerov. Za kaj točno je v teh primerih šlo, zaradi varovanja osebnih podatkov ne smemo razkrivati,” pravi Jasna Humar.
“Na vseh ravneh zdravstvenega sistema je na leto opravljenih več milijonov obravnav. 14.000 stikov z zastopniki pacientovih pravic je tako zelo majhen odstotek, zlasti če upoštevamo, da je večina stikov namenjena zgolj iskanju pomoči. To kaže, da imamo v Sloveniji dober zdravstveni sistem,”
meni Jasna Humar, direktorica Direktorata za zdravstveno varstvo na Ministrstvu za zdravje.
Največ pritožb: dostopnosti do zdravnika
Kot še pravi Jasna Humar, je bilo lani največ težav in pritožb zastopnikom na račun slabega dostopa do zdravnikov: bodisi zaradi čakalnih dob bodisi zaradi neodzivnosti pri vzpostavljanju kontaktov z ambulantami. “Večji delež tovrstnih primerov je bilo vezanih na primarni nivo. To je verjetno tudi posledica zmanjšanja števila zdravnikov, saj je v lanskem letu kar nekaj specialistov družinske medicine zapustilo delovišča,” je pojasnila. Dodala je, da so se na težavo dostopnosti do zdravnika oziroma vzpostavljanja kontakta takoj odzvali in začeli iskati sistemsko rešitev, in sicer so pripravili pravilnik o dosegljivosti zdravnikov, zlasti po telefonu.
Inštitut varuha ni namenjen kaznovanju
Na koncu je sogovornica opozorila na zmotno prepričanje, da je inštitut zastopnikov pacientovih pravic namenjen kaznovanju kršitev: “V kolikor gre za resne kršitve, je to stvar organov pregona – policije in sodišča,” poudarja. Poudarja, da pa je takih primerov izjemno malo, zgolj nekaj primerov. Sicer pa delo zastopnikov ocenjuje kot učinkovito, saj kaže, da uspešno pomagajo pacientom, ki se znajdejo v zagati, poleg tega njihovo delo pokaže na morebitne sistemske težave, za katere vedno skušajo poiskati tudi sistemske rešitve.
Pacientove pravice določa Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP). ZPacP določa pravice, ki jih ima pacient kot uporabnik zdravstvenih storitev pri vseh izvajalcih zdravstvene dejavnosti, postopke uveljavljanja teh pravic, kadar so te kršene in s temi pravicami povezane dolžnosti. Namen ZPacP je omogočiti enakopravno, primerno, kakovostno in varno zdravstveno obravnavo, ki temelji na zaupanju in spoštovanju med pacientom in zdravnikom ali drugim zdravstvenim delavcem oziroma zdravstvenim sodelavcem.
Zastopniki pacientovih pravic delujejo v Celju, Ljubljani, Kranju, Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici, Novem mestu in Ravneh na Koroškem. Kontakti so objavljeni na spletni strani Ministrstva za zdravje.
