“Na koncu sem spoznal, da je bil v resnici vsak dobitek zame kazen,” danes pravi Matjaž Markež, ki se je pred desetimi leti zdravil zaradi odvisnosti od iger na srečo. Čeprav ga igre danes ne mikajo več, se zaveda, da na odvisnike skušnjave prežijo povsod in je zato le korak stran od tega, da ga odvisnost, ki je uničila življenja mnogih družin, spet ulovi v svoje kremplje. In ti kremplji so nevarni, celo tako nevarni, da da naš sogovornik ni več videl izhoda in si celo poskušal soditi sam.
“Odtegnitveni simptomi so bili isti kot pri alkoholikih”
Vaša soproga, igralka Urška Vučak Markež, je v pogovoru za naš portal izrekla zanimiv stavek. “Čez čas vidiš, da je bila odvisnost najboljša stvar, ki se ti je lahko zgodila.” Kako komentirate njene besede?
Z njo se popolnoma strinjam. Če ne bi bilo te odvisnosti, me ne bi bilo več. Poskušal sem narediti samomor. Preden sem se odločil za zdravljenje, sem namreč po sporu z ženo, ko je bilo govora tudi o ločitvi, zavil v kazino in zapravil ogromno denarja. Igral sem tri, pet dni v kosu. Po tej izkušnji nisem več videl izhoda in si v avto napeljal cev. Bil sem še toliko pri sebi, da sem prižgal telefon in videl fotografijo otrok. Še pol leta po zdravljenju sem bil prepričan, da sta mi otroka rešila življenje, nato pa spoznal, da to ni res in da sem se preprosto zbal za življenje. Vsi potrebujemo razlog, da se spravimo na zdravljenje, pri meni je bil ta razlog strah za življenje.
Kaj točno je vas potisnilo tako daleč, da ste si poskušali vzeti življenje?
Skupek vsega. Prikrivanje, laži, pritisk … Postal sem patološki lažnivec. Neverjetno, česa vse si se sposoben domisliti. Izkoristiš vsa mogoča poznanstva in poskušaš manipulirati z njimi. Lahko si zelo prepričljiv, saj gre za življenje in smrt, vsaj tako se počutiš. Zaposleno v banki sem na primer pet minut pred zaprtjem banke uspel prepričati, da mi odobri višji limit. Dobil sem ga, in to brez podpisanih dokumentov. Neverjetno … Vmes sem večkrat nehal igrati. Moji odtegnitveni simptomi so bili isti kot pri alkoholikih. Potil in tresel sem se, ponoči nisem spal, ker sem ves čas razmišljal o tem, kje bom dobil denar, da bom lahko spet igral ali poravnal dolgove. S tem sem se ves čas obremenjeval. Delal sem samomor, ker sem hotel, da se vse to konča. Nisem pa zbral dovolj moči, da bi se odločil za zdravljenje. Nikogar tudi ne poznam, ki bi šel prostovoljno na zdravljenje. Lahko, da je obiskal skupino anonimnih hazarderjev, a brez pravega zdravljenja je zagotovo spet začel igrati.
Od vašega zdravljenja je minilo že deset let. Še vedno obiskujete anonimne hazarderje?
Še vedno sem član anonimnih hazarderjev. Obstajata dve skupini, v Mariboru in Ljubljani. Enkrat na teden se pogovarjamo v živo, dvakrat na teden pa po Skypu. Dvakrat na leto se udeležim tudi tridnevnega srečanja v Ankaranu, tam večkrat dnevno izvajamo intenzivne pogovorne delavnice.
Koga sprejmete v skupino?
Če se hočeš pridružiti klubu zdravljenih alkoholikov, ki sva ga z ženo obiskovala, si moral biti vključen v zdravljenje. To je bil pogoj. Pri anonimnih hazarderjih pa je pomembno le to, da prideš na sestanek in ne to, ali si bil na zdravljenju. Naše načelo je namreč: danes ne bom igral in seveda anonimnost. Niso vsi abstinenti, nekateri pridejo v skupino, da vsaj tisti čas niso v igralnici. V tej skupini se pogovarjaš o sebi, nimamo terapevta, nihče te ne obsoja, saj si obdan s sotrpini. Delamo po 12 korakih – vsak mesec en korak. Prvi korak je, da si priznaš, da si hazarder, in se poskušaš s tem sprijazniti.
Ste si težko priznali, da ste hazarder?
Ja in ne, zavedal sem se, da sem hazarder in da bom igral, ko se bo pojavila priložnost. Nisem pa hotel ukrepati, ker sem si lagal, da to pa res ni taka velika težava.
Kdaj se je začela odvisnost?
Zelo zgodaj. Nekje pri 15 letih. Ker nisem končal srednje šole, so me starši poslali delat. Že pri prvi plači sem spoznal čare avtomatov za poker, ki so bili postavljeni po gostilnah. Tam se je začelo in na koncu sem tam pustil celo plačo.
Kdaj pa ste začeli zahajati v igralnice?
Malo pozneje. Star sem bil med 17 in 19 let. Igral sem tudi elektronsko ruleto, večino časa pa sem preživel pred poker avtomati.
Kaj je bil največji znesek, ki ste ga zapravili v enem dnevu?
Ni bilo tako, da bi prišel z veliko vsoto v igralnico in jo tam zapravil. Sem pa zadel tudi po 15 tisoč evrov na dan, enkrat celo 20 tisoč, a sem vse še isti dan zapravil. Redkokdaj se je zgodilo, morda dvakrat, da sem domov prišel z dobitkom, ki pa sem ga v nekaj dneh spet zapravil v igralnici. Moja težava je bila tudi ta, da nisem vedel, kako bi ženi, če bi domov prinesel večjo količino denarja, to razložil, glede na to, da sem ji rekel, da ne igram več.
Kaj so vam dale igre na srečo? Dobitek vam očitno ni bil pomemben, če pravite, da ste vse takoj spet zapravili …
Dale so mi svet, ki je bil samo moj, dale so mi mir … Med igranjem sem se počutil kot ‘ta glavni’. Nihče me ni obsojal … Včasih sem zasedel celo linijo avtomatov, celo drugim sem plačal, da so igrali zame. Popolnoma sem se pogreznil v ta svet. Bolj kot dobitek mi je bil pomemben adrenalin. Na koncu sem spoznal, da je bil v resnici vsak dobitek zame kazen.
Kdaj ste prvič opazili, da imate resno težavo?
Ko sva se z ženo močno sprla in mi je postavila ultimat, da me bo zapustila, če ne bom prenehal z igranjem. Šla sva na pogovor k terapevtki, ki je predlagala bolnišnično zdravljenje, a jaz sem raje odšel na sestanek k anonimnim hazarderjem. Ko sem poslušal zgodbe drugih, sem se počutil superiornega, ker sem v primerjavi z njimi zapravil le 5 evrov oni pa milijone, hiše … Mislil sem, da sem po treh srečanjih ozdravljen, pa ni bilo tako. Nekaj časa res nisem igral, a nato spet začel.
Na koncu pa ste se le odločili za zdravljenje na oddelku za zdravljenje odvisnosti v Psihiatrični bolnišnici Vojnik. Tam ste bili tri mesece. Kakšne so bile terapije?
Tam je veljal strog režim. Točno je bilo določeno, kje imaš copate, kje se moraš sezuti, kdaj lahko pokličeš domov … Telefoni in čokolada so bili prepovedani. Imeli smo telefonske govorilnice. Če si prišel na vrsto, si lahko poklical domače, če ne, pač ne.
Razdeljeni smo bili v skupine, v katerih smo se pogovarjali s terapevtom in dobivali naloge, ki smo jih morali opraviti, da smo lahko napredovali v naslednjo skupino. Izhodov ni bilo 28 dni. V tem času naj bi se telo očistilo drog, alkohola … Nato so bili izhodi omejeni na vikende. Ker sem tam prenehal tudi s kajenjem, sem smel domov že v petek, vrnil pa sem se v ponedeljek. Ostali so domov lahko odšli šele v soboto zjutraj.
Kako pomembno je bilo, da je pri zdravljenju sodelovala tudi žena?
To je bilo zelo pomembno, saj se najina zveza sicer ne bi obdržala. Kot je povedala sama, je bila soodvisna. Če ne bi rasla z mano, najin odnos ne bi mogel napredovati. Ko bi po zdravljenju začel uveljavljati svojo voljo, bi izbruhnili še večji prepiri in bi se zagotovo razšla.
Kaj je morala pri sebi spremeniti vaša soproga?
Za začetek mi je morala dovoliti, da sem dokazal, da sem tudi jaz marsičesa sposoben in da sem vreden zaupanja. Čeprav pravi, da mi 100-odstotno še vedno ne zaupa, ker je bila tolikokrat razočarana, mi sedaj kljub temu lažje prepušča določene stvari.
Samemu sebi zaupate?
Da, ker vem, da sem se med zdravljenjem in tudi po njem pri anonimnih hazarderjih naučil prijemov, ki mi bodo pomagali, da se bom pravočasno odzval in si poiskal pomoč, če bi se kaj zgodilo.
Vaša žena Urška pravi, da sta se na teh terapijah včasih »udarila«, da je znalo biti precej glasno. Kaj se je takrat dogajalo med vama?
Na začetku je bilo v Vojniku zelo naporno. Veliko je bilo joka, kričanja, prepirov … Bila sva na različnih bregovih. V klubu zdravljenih alkoholikov (Zakaj sta zakonca Markež obiskovala ta klub in ne kluba zdravljenih hazarderjev, izveste TUKAJ.), ki sva ga morala enkrat na teden obiskovati pet let, pa je po kakem letu prišlo do preobrata in sva komaj čakala, da greva na pogovor. Na koncu sva skupino obiskovala 7 let. Če se doma nisva bila sposobna pogovoriti, sva tam našla neko zavetišče. Drugi so nama nastavljali ogledalo in nisva se mogla pretvarjati.
Kako se je po terapijah spremenil vajin odnos?
Vidim, da moram še ogromno delati na sebi in da je moj ego še vedno marsikdaj prizadet, a sedaj znam vsaj priznati napako. Še vedno se zgodi, da moje hibe kdaj pa kdaj pridejo na plano. Dobro, da še vedno obiskujem anonimne hazarderje, ki opozarjajo na to, da je treba delati na značajskih hibah. Hvaležen sem, da lahko raziskujem in razmišljam o sebi ter se sam s sabo ukvarjam. Če ne bi imel te izkušnje, se verjetno ne bi.
Kaj ste med zdravljenjem spoznali o sebi?
Prej se je vse vrtelo okoli mene, sedaj pa vidim, da obstajajo tudi druge pomembne stvari.
Se je v teh 10 letih pojavila kakšna »kriza«?
Kriza je bila, ni me pa zamikalo igranje. Zadišala mi je cigareta … Še vedno kdaj sanjam, da nimam denarja, da sem vse zapravil. To in tudi vsak človek, ki me pokliče za nasvet, sta zame opomnika, da lahko spet zapadem v odvisnost, ki je kronična bolezen.
Kdaj vas sotrpini pokličejo za nasvet?
Načeloma pokličejo, ko je že prepozno in je težava že tako velika, da bi morali v bolnišnico na zdravljenje. Pokličejo me tudi svojci. Enkrat sem neko družino celo obiskal. Žena je bila pogovora bolj vesela od moža, ki je imel težavo. Po nekaj letih so mi bili hvaležni, da sem jim povedal svojo zgodbo in so se rešili odvisnosti. Nekaterim to uspe tudi brez zdravljenja, drugim pa niti zdravljenje v bolnišnici ne pomaga. Nekateri moji sotrpini so bili tudi po osemkrat na zdravljenju …
Zakaj se jim po vašem mnenju ne uspe rešiti iz krempljev odvisnosti?
Težava je v tem, da so premalo časa zazdravljeni, da bi opazili druge vrednote in našli druge stvari, ob katerih bi začutili adrenalin, ki so jim ga prej dale igre na srečo. V tej točki pa moram priznati, da v vseh teh desetih letih tudi sam še nisem našel stvari, ki bi mi dala takšen adrenalin. Obstaja nekaj približkov, rad grem na primer v gore, a ob njih ne občutim takšne vzhičenosti, kot sem jo ob igranju.
Prej ste zavili v igralnico, kako pa se danes soočate s težavami?
Moja težava je, da se, ko se pojavijo težave, zakopljem v delo. Tudi na tej hibi moram še delati.
V vaši hiši še vedno velja več varnostnih ukrepov, nimate na primer svoje bančne kartice. Kako se ob tem počutite?
S tem nimam težav. Če bi potreboval denar, se o tem z ženo pogovoriva. Še vedno si dnevno beležim, za kaj sem porabil gotovino. To sicer svetujem vsakomur. Ponosen sem na to, da sem glede denarja zelo dosleden.
Kaj bi svetovali nekomu, ki si sam ne more pomagati iz odvisnosti?
Treba si je poiskati druge radosti, ki jih ponuja življenje, in tudi pomoč. Naj pokličejo anonimne hazarderje. Vsaj med klicem ne bodo igrali … Treba pa je povedati, da v času, ko sem jaz igral, spletno igralništvo še ni bilo tako razvito. To je velika težava. Praznoval sem deset let odvisnosti v klubu anonimnih hazarderjev in mislim, da je med praznovanjem eden od mlajših članov po telefonu igral. Igram se je danes težje izogniti. Tako kot nove poti in načine, da bi igrali, razvijajo odvisniki, jih razvija tudi svet igralništva.
Kaj bi svetovali soodvisnikom?
Naj odvisniku čim prej postavijo ultimat. In pri tem vztrajajo, če le zmorejo.
Ali se v javnosti dovolj govori o nekemičnih odvisnostih?
Mislim, da ne. Ljudje nekemičnim odvisnostim še vedno pripisujejo manjšo težo. Ne razumejo, da nekdo preprosto ne more prenehati z igranjem in da imajo nekemične odvisnosti na telo enake učinke kot kemične odvisnosti. Igre odvisniku dajo iste občutke, kot jih heroin daje odvisniku od drog.
Pravite, da vas znanci kdaj pa kdaj vprašajo, ali imajo težavo. Kdaj govorimo o odvisnosti?
Človek je odvisen, ko neki stvari nameni preveč časa oziroma zaradi nje zanemarja življenjsko bolj pomembne stvari.
Zakaj ste se določili, da o svoji odvisnosti javno spregovorite?
Ko govorim o svojih izkušnjah, pomagam tudi sebi. Med pogovorom sem se spomnil svojih začetkov, vseh procesov … Najin pogovor je bil zame torej neke vrste terapija.
